Gus Gus

Raj na zemlji

Najnovejši islandski fenomen Gus Gus razprostira krila in previdno leti tudi nad našimi kraji. Devetčlanski kolektiv z dvema albuma ustvarja nov glasbeni raj, ki mu vsekakor morate prisluhniti.

Prišli so, da bi naredili film, odšli so z narejenim albumom. Tako se je začela zgodba o Gus Gus ali Gusgus ali Kuskus, kakor vam je pač ljubše. Devetčlanski kolektiv, ne skupina, je leta 1995 Islandiji predstavil istoimenski koncept Gus Gus, ki so ga na svetovno tržišče poslali leta 1997 pod naslovom Polydistortion. In spremenili svet. Glasbeni svet. Distorzija se nadaljuje z albumom This is Normal.

In kaj je za islandskega pop zvezdnika Daniela Agusta, režiserja Siggija Kjartanssona in Stefana Arnija, igralca, pevca in travestita Magnusa Jonssona, fotografa, nekdanjega politika in managerja Gus Gus Baldurja Stefanssona, računalniškega programerja Biggija Thorarinssona, didžeja Herba Legowitza, najstniško pevko, plesalko in igralko Hafdis Huld (ta se je zdaj popolnoma posvetila igralski karieri) in fotografa Afreda Moreja normalno?

This is normal je nekakšna dopolnitev fraze: “Karkoli se ti zdi prav, je normalno.” Vsak človek ima svoje norme - in karkoli ustvari, je zanj normalno. Glasba, ki jo delajo Gus Gus, je rezultat te normalnosti. Zato pozabite na predsodke in uveljavljene kulturne vzorce. Pri Gus Gus se sesujejo v prah in zberejo v mešanici funka, hip hopa, housa, elektronike in tehna.

IDEJA

“Edina stvar, ki je skupna vsem našim pesmim, je zvok, ki je za nas zanimiv; to pomeni, da ga niste slišali še nikjer drugje,” svoje glasbeno ustvarjanje v medijih komentira Siggi Kjartansson, v kolektivu dejaven kot režiser. Pravzaprav je prav on, skupaj z bratom Stefanom Arnijem, kriv za njihov nastanek. V njunem filmskem podjetju Kjol and Anderson sta dobila zamisel, da bi posnela kratek film o menjavanju partnerjev z naslovom Pleasure, ki je, mimogrede, na koncu pobral kar nekaj filmskih nagrad. Skupaj sta zbrala nekaj znancev iz vseh mogočih intelektualnih in medijskih krogov, ki so hoteli sodelovati pri filmu. Snemanje pa je bilo, žal, za nekaj časa prestavljeno. In zakaj vmes ne bi naredili albuma? Idejo Daniela Agusta, takrat na Islandiji že velikega pop zvezdnika, so z veseljem sprejeli.

“Hotel sem delati filme in se nehati družiti s pop skupinami, potem pa smo postali prav to,” pravi Siggi. Pravzaprav so to postali šele, ko so podpisali pogodbo z založbo; do takrat so bili le ljudje, ki so v pičlih enajstih dneh naredili album. In temu tedaj ni bilo enakega; kritiki so ga poimenovali testament velikih umetniških talentov, ki mu je usojeno, da se vpiše v zgodovino kot popolna plošča. To je spontan, popolnoma nenameren poskus stvaritve novega glasbenega veleuma, ki je z utrjenim asfaltom pokrito cesto spet spremenil v makadamsko pešpot, po kateri se bodo z veseljem sprehajali glasbeni izumitelji 21. stoletja.

SVETI TRIKOTNIK

Kot ljubitelji umetnosti in eksperimentalnosti so podlegli najrazličnejšim vplivom, ki so snopiče žarkov usmerili v eno samo točko. Polydistortion ni zgolj plesna in eksperimentalna plošča, pač pa spominja na živi organizem, ki diha iz vsakega Gusgusovca posebej. Raznovrstnost glasbenih slogov in njihovo medsebojno dopolnjevanje je ključ, s katerim se vam ob poslušanju Polydistortion nasmehnejo ušesa. Erotičnost Agustovega glasu, hipnotična interpretacija tedaj petnajstletne Hafdis Huld in sanjavi ritem glasbenih zgodbic ustvarijo eterično mešanico glasbe, ki je na zemeljskem planu sorodna pripravljanju hrane in ljubljenju. Gus Gus tako ne pomeni nič drugega kot kulinarični kuskus, živilo, sestavljeno iz množice sestavin, ki zmešane skupaj dajejo eno samo jed. Poleg tega pa “je izgovorjava besede kuskus tako seksi, da se kar nismo mogli upreti, da se ne bi poimenovali po njej,” na številna vprašanja o nastanku imena kolektiva odgovarja Daniel.

Pravzaprav je pomen besede še nekoliko globlji; kuhanje, glasbeno ustvarjanje in ljubljenje so osnovne stvari v življenju. To je “sveti trikotnik”, brez katerega naše življenje prav gotovo ne bi bilo to, kar je.

DEMOKRACIJA

Devet individualistov z različnim glasbenim ozadjem, ki se prek ustvarjalnosti zlijejo v eno, se je odločilo za demokracijo, enakost in vzajemno spoštovanje pravic in razlik. Med “parlamentarnimi razpravljanji” - deveterica, opremljena z beležnicami in zapiski, se zbere okrog velike mize - poskušajo uskladiti devet različnih mnenj. Pomembna je komunikacija. Kadar se krešejo mnenja, traja ure, preden sklenejo kompromis. In na koncu vsaka pesem vsebuje nekaj, kar je všeč vsem. In kar je všeč vsem, pač ne more biti slabo, kajne?

Če so na prvem albumu, ki je bil narejen bolj za šalo kot zares, mnenja usklajevali na hitro, je bilo za zadnji album potrebnih “na stotine” sestankov in devet mesecev trdega dela. Gusgusovci namreč še vedno verjamejo, da pop kultura ni zgolj ena sama oglaševalska zvijača, ki hipnotizira maso, pač pa nekaj, za kar se je vredno potruditi. Ne, v njihovi glasbi ni zaznati nobene arogantnosti, nobenih egocentričnih nastopaštev; z vsemi devetimi člani se dela enako, noben ne uživa posebnih privilegijev in nikogar ne izpostavljajo bolj kot druge.

V prizadevanjih so šli tako daleč, da so ustanovili celo lastno založbo Elf 19; z njo bi radi dali priložnost mladim islandskim skupinam. Islandija namreč ni zgolj ena najdražjih evropskih dežel (če ne celo najdražja), pač pa je tudi dežela, v kateri je dejavnih največ umetnikov, ki pa “se sprijaznijo z dejstvom, da ne bodo uspeli … ljudje žrtvujejo svojo ustvarjalnost za tisto, kar je sprejemljivo v danem trenutku. To je razumljivo, saj mora vsak zaslužiti za preživetje,” je za Toronto Rag Eye povedal manager Baldur Stefansson. Gus Gus so se pač odločili za drugačno taktiko, ki jih je iz ledenih in anonimnih zidov domačega ognjišča pripeljala v toplo naročje popularne industrije.

FILOZOFIJA

“Naša filozofija je ta, da radi pripovedujemo zgodbe,” nadaljuje Stefansson, “s filmom, glasbo, grafičnim oblikovanjem (kar poglejte ovitka obeh albumov, op. p.), fotografijo in vizualnimi tehnikami, ki jih uporabljamo med našimi živimi nastopi.” Esteticizem, ki je všečen poslušalcu in gledalcu, je še posebej pomemben pri oblikovanju video spotov, ki so daleč od nekajminutnih emtivijevskih reklam večine mainstreamovskih glasbenikov. Koncept, ki prevladuje v pesmi, zlahka prenesejo na filmski trak, pri tem s pridom izkoriščajo vse mogoče vizualne tehnike. Snemanje video spotov (pravzaprav kratkih filmov) je tako del eksperimenta, ki vključuje različne metode dela, pa naj bo snemanje pod vodo, posebna uporaba modrega zaslona, animirane fotografije ali pa zgolj plesna koreografija.

Pretenciozno nastavljanje ali umetnost?

“Nekateri so mislili, da smo “arty-farty bunch” z Islandije,” je ob promociji zadnjega albuma This is Normal povedal Daniel Agust. Pa so se zmotili. Aprila izdani izdelek je vse prej kot nedostopno delo samozvanih umetnikov, ki živijo nekje med oblaki idej in halucinacij; je eklektični pop album, ki glasbene stile z vseh vetrov posrečeno spravi v homogeno celoto. Raznovrstnost, ki je še vedno poglavitna točka njihovega ustvarjanja, tokrat obliva tipičen gusgusovski zvok, ki je zaradi meglene in z močnimi basi ozaljšane zvočne površine zlahka prepoznaven. Uspešna singla Ladyshave in Starlovers sta izvrsten zgled erotične zasanjanosti, ki preveva vse izdelke, pod katere se podpiše deveterica. In podpisala se je že pod mnoge. Med drugim so svoje prispevali tudi za kompilacijo Tribute To Depeche Mode: Music For The Masses, na kateri so pečat pustili z manj znano vižo Monument, prav tako pa so se lotili miksanja njihovega zadnjega singla Only When I Lose Myself. Seveda so Depeche Mode le eden izmed mnogih vplivov, ki spremljajo Gus Gus. Po Agustovih besedah je glasbeni razpon tako širok, da obsega praktično celotno obdobje zadnjih petdesetih let, med najožje favorite pa prav gotovo spadajo The Beatles, Mike Oldfield, Kiss, AC/DC, Happy Mondays, Duran Duran in seveda islandske zvezde alternativnega popa Sugarcubes in Björk, s katerimi jih zaradi skupnega domovinskega izvora primerjajo vsi po vrsti. A to Gus Gus ne moti. “Nič nimam proti, če nas primerjajo z Björk,” je v enem izmed intervjujev povedal Biggi. ”Če imajo ljudje raje nas, v redu. Če imajo raje Björk, tudi prav.”

Konec koncev živimo v demokraciji.

In, kot pravi Daniel, če bi Gus Gus vladali svetu, ne bi imeli le demokracije, pač pa raj na Zemlji.

Marta Pirnar