Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: RobSet

Metallica

Nikoli več nazaj!

Julija je Metallica sklenila turnejo Garage Remains The Same. Mesec dni poprej, natančneje 7. junija, je razvpiti kvartet nastopil na bežigrajskem stadionu. Ali so obiskali Slovenijo deset let prepozno, sedaj ni važno. Bili smo priče največjemu rockovskemu pripetljaju zadnjih let, vsaj po številčnosti obiskovalcev. Telefonski pogovor smo posneli v studiu Radiu Študent nekaj dni pred prihodom Metallice v Ljubljano, zato se nekatera vprašanja nanašajo na dogodke, povezane s tedaj trajajočo turnejo. Po zvezi se je javil Kirk Hammet, kitarist ameriške četverke, ki je (p)ostala steber sodobnega težkega rocka.

Kako uspešna je vaša zadnja turneja v primerjavi s prejšnjimi?

Zelo, zelo uspešna. Vsaka turneja, na katero se odpravimo, je uspešnejša od predhodne. Zagotovo smo v preteklosti prodali več plošč, s tem mislim predvsem na Black Album, ki gre še dandanes odlično v promet. Toda vsakič, ko znova krenemo na pot, prodamo večje število vstopnic. To je res enkratno.

Ste zadovoljni z odzivom publike na nastopih?

Interakcija med nami in publiko je bila vselej dobra. Ne skušam ocenjevati reakcije občinstva glede na vsako turnejo, ker se na odru vedno zabavam. S publiko se povsod dobro ujamemo in vem, da pri tem vsi uživamo. Navdušenje je vsekakor obojestransko.

Nekdaj ste se zgražali nad arenskimi rockovskimi izvajalci in njihovim samovšečnim vedenjem. Metallica je bila znana kot odkritosrčna skupina, ki je igrala izrecno zaradi zvestih privržencev. Danes ste največji stadionski rockerji na svetu. Se je s tem spremenil vaš odnos do oboževalcev?

Ne, naš odnos pravzaprav ni drugačen. Je pa sedaj bistveno težje vzdrževati tesno povezanost z oboževalci, saj jih je tako veliko; trenutno smo ena izmed največjih skupin. Pred petimi, desetimi leti smo se z njimi družili, skupaj popivali, se pogovarjali ter spoznavali. Seveda tega ne zmoremo več, preveč jih je. Naša intimnost bi prehudo trpela. Še zmeraj bi radi posedali z oboževalci, a se bojim, da potem ne bi bilo časa za nastope.

Je po tvojem Metallica še vedno metalna skupina?

Našo glasbo lahko opišem le z besedami, da smo to mi. Metallica ni heavy metal, niti hard rock, Metallica je samo Metallica. Uporabili smo veliko rockovskih stilov, zato bi težko rekel, da sodimo v točno definirano glasbeno kategorijo. V glasbi Metallice najdeš elemente vsega. Hkrati nam to omogoča, da naredimo, kar koli pač hočemo, namesto da se držimo stalnega vzorca. Glasba je tako razburljivejša, izzivalnejša in bolj zadovoljiva.

Po čem se torej vaše ustvarjanje v devetdesetih razlikuje od početja v osemdesetih letih?

V osemdesetih nas je zanimala agresivnejša plat glasbe, posvečali smo se določenemu stilu heavy metala (thrash metalu, op. RobSet) in se trudili preoblikovati ta stil, kot je bilo le mogoče. Sčasoma smo si bolj kakor sam stil prizadevali spremeniti zvok. Sprva smo hoteli preobraziti samo heavy metal, v devetdesetih pa rock nasploh …

… obenem pa povezati (heavy) metal z rockom!

Ja, ja, seveda. Heavy metal smo spojili s starim rockom, punkom, z odtenki bluesa, izvlečki ameriškega hard rocka, iztržki britanskega metala in z lastnimi značilnostmi. Veš, nočemo se omejevati zgolj na igranje ene glasbene zvrsti.

Ste nameravali s priredbama skupine Thin Lizzy in Boba Segerja doseči množično poslušalstvo? Mnogi, ki (zdaj) poslušajo skladbi Whiskey In The Jar in Turn The Page, najbrž ne bi nikdar posegli po vaših starih ploščah!

Mmmm. Rečem ti, nismo vedeli, da je bil Whiskey In The Jar nekoč tako velik hit v Evropi. Pri nas ni bil nikoli uspešnica. Venomer smo si želeli posneti priredbo Thin Lizzy, odločili smo se za Whiskey In The Jar, ker je dobra pesem. Ko smo priredbo posneli, so k nam začeli prihajati ljudje in govoriti, češ, kako zelo popularna je bila ta skladba v Angliji, Nemčiji – skratka po vsej Evropi. Tega sploh nismo vedeli, bili smo kar precej presenečeni … Kar se tiče Boba Segerja, je naša verzija popolnoma drugačna. Originalna pesem je mnogo bolj pusta, uporaba glasbil je zelo skromna. V njej prevladuje nekaj kitarskih akordov in Segerjev glas. Skladba nam je bila všeč, bila je kot nalašč za Jamesov glas. V studiu smo se nato pričeli 'zajebavati' s tem komadom in sklenili, da ga docela preuredimo … Če je kaj, potem je naša različica dosti manj komercialna. (malce smeha) V komad smo vnesli dosti več kitarskih delov, naredili smo drugačno pesem. Tudi za Turn The Page nisem vedel, da je bila nekdaj velika uspešnica v ZDA. Takrat, v letih 1975/76, sem poslušal Aerosmith, Kiss, Led Zeppelin, Deep Purple, Black Sabbath, in ne Boba Segerja. Po snemanju smo izvedeli o zgodovini te pesmi in njeni ogromni priljubljenosti sredi sedemdesetih. Skladbi smo izbrali zaradi skladb samih, ne po ključu komercialne odmevnosti.

Slabe zveze so povzročile prekinitev telefonskega pogovora. Vzpostavitvi linije je sledila nova tema.

Kdo odloča o bendih, ki jih vzamete s seboj na turnejo?

Skupine izbiramo sami ali s pomočjo menedžerjev. Pri izbiri se ne držimo nekega določenega pravila. Pogostokrat izberemo skupine, katerih člani so naši dobri prijatelji, neredko se zgodi, da nam je všeč glasba neke skupine, zato jo povabimo s seboj. Končna odločitev je vedno naša. Občasno nam priporočijo skupino z dobro prodajanimi ploščami, vendar njihovi kupci ne smejo posegati po albumih Metallice. Tako si nabiramo novih privržencev. Mnogo je načinov, da bendi postanejo predskupine Metallice.

Z vami prihajajo Monster Magnet in Mercyful Fate, skupini, ki si nista ravno blizu.

Na turneje ne želimo hoditi z bendi, ki so nam podobni. Publiki hočemo ponuditi različno glasbo. Dolgočasno bi bilo poslušati štiri ure eno in isto. Monster Magnet in Mercyful Fate se razlikujejo od naše muzike – mislim, boljše je za predstavo, če se stvari ne ponavljajo. Rad imam Monster Magnet, Mercyful Fate obožujem že kakih šestnajst let.

Drugi člani Metallice so sodelovali s Faith No More, Mercyful Fate, Sepulturo … Si se tudi ti pojavil na kakšnih posnetkih izven Metallice?

Ja, nekaj sem naredil skupaj z Orbital za soundtrack filma Spawn. Komad, v katerem igram, se imenuje Satan. Prav tako igram na zadnjem albumu skupine Primus. Saj poznaš Primus?

Ja, poznam jih. Imajo čudno glasbo, ki ne sodi v noben žanrski okvir.

Se strinjam.

Kaj meniš o elektronski in tehno glasbi?

Navdušen sem nad nekaterimi elektronskimi izvajalci. Všeč so mi Chemical Brothers, Orbital, KMFDM, celo Prodigy. Pritegne me zlasti njihova težja, agresivnejša, bolj industrijska narava. Ampak še zmeraj prisegam na zasedbe, ki igrajo na prave instrumente. Tega se ne da preseči! Pritiskanje po gumbih me enostavno ne prepriča.

Na začetku kariere te je kitarskih spretnosti učil Joe Satriani. Si morda še v stiku z njim?

Vidim ga od časa do časa, saj stanujeva v isti ulici. Oba sva ves čas zasedena – ko nisva na turnejah, je eden od naju zanesljivo v studiu. Najina urnika se nenehno križata. Spoštujem ga, izreden človek je. Ne srečava se pogosto, večkrat se pogovarjava po telefonu. Joe Satriani je bil moj poglavitni vzor v osemdesetih letih.

Kateri avtorji iz glasbenega sveta so ti posebej ljubi? S kom bi si želel sodelovanja?

Zelo spoštujem Jimija Hendrixa, on je tudi moj veliki vzornik. Ogromno jih je … John Coltrane in Miles Davis sta zame velikana, res neverjetna glasbenika. Občudujem Stevieja Wonderja ter Lauryn Hill, ki se mi zdita osupljivo dobra. Drugače poslušam glasbo vseh vrst, od rapa, hip hopa do jazza in bluesa. Veš, name so močno vplivali še Robert Johnson, Muddy Waters, Howlin' Wolf, Eric Clapton, Stevie Ray Vaughan ter Michael Shenker. Sodeloval bi rad z marsikom. Na primer z Lauryn Hill in z … Davidom Bowiejem. Na tone je ljudi, s katerimi bi rad delal. Vprašaj me raje kaj drugega. (smeh)

Po črnem albumu niste pet let objavili nič novega. Nato ste v triletnem razmaku naredili tri plošče. Zakaj kar naenkrat toliko materiala?

Veš, nismo hoteli, da spet mine pet let brez novih izdaj. To je predolgo. Tedaj nismo imeli druge možnosti. Turneja, ki je sledila Black Albumu, je trajala dve leti in pol. Potem smo eno leto počivali, nadaljnje leto in pol pa porabili za Load ter deloma Reload. Odločili smo se, da tega ne storimo ponovno, zato smo v treh letih izdali tri albume. Verjetno bomo konec leta izdali novo ploščo, posneli smo jo s simfoničnim orkestrom iz San Francisca. Ko se vrnemo s turneje, bomo preposlušali posnetke in sklenili, kako in kaj. Če bomo z gradivom zadovoljni, bo zadeva natisnjena na avdio in video nosilcu. Na plošči bosta dva čisto nova komada, ki smo ju prav tako izvedli s simfoniki.

Metallica je dosegla praktično vse v svetovni uveljavljenosti. Vas sploh še kaj motivira ali igrate samo za zabavo?

Veliko je stvari, ki nas ženejo naprej. Želimo si, da bi bili sposobni še naprej ustvarjati svežo, kreativno in navdihujočo glasbo. Naš cilj je, da bi nam uspevalo tudi v bodočih desetih letih. Tu je še ena stvar – rad bi igral v vesolju. (smeh) Metallica v vesolju je tisto, kar bi si želel nekega dne doživeti. Menim, da ta dan niti ni tako daleč stran. Mogoče čez kakšnih dvajset let, če bomo zdržali do takrat.

Za konec mi povej – se boste vrnili k težjemu pristopu?

Poskušamo iti naprej. Če pomeni napredovanje in razvijanje rabo drugačnega pristopa, pa čeprav vodi k težjemu zvoku – ja, zakaj pa ne. Toda nikoli ne bomo naredili ponovne Master Of Puppets, če si to mislil. Nikdar več ne bomo ustvarili plošče, kakršna je bila Master Of Puppets ali … And Justice For All ali Kill 'Em All ali Ride The Lightning … Ne moremo in nočemo! Ne bomo, pa pika.

RobSet