Simon Nkabinde Mahlathini

SMRT VELIKEGA GRGRALCA

Legende odhajajo v večnost, v pozabo (praviloma) ne. Takšno pot je konec letošnjega julija ubral tudi Simon Nkabinde Mahlathini. Velikega južnoafriškega "grgralca" ne bo več ne v studio ne na oder. Za njim ostajajo spomini nanj in pa seveda predvsem bogata glasbena zapuščina.

Brez dvoma je Mahlathini ena od osrednjih osebnosti južnoafriškega popularnoglasbenega prizorišča ter še posebej tistega dragocenega dela njegove ponudbe, ki se je ves čas umeščala v zanjo ne ravno prijazne domače razmere. Vendar je bila njegova glasbena kariera do neke mere opredeljena že brez njega in še preden je zares vstopil v svet glasbene industrije. Medtem ko je še priložnostno prepeval prigodnice ob domačih svečanostih in proslavah v soseščini staršev, v Alexandra Townshipu, se je skupina petih mladeničev v Pretoriji odločila, da bo ustanovila skupino, poiskala založbo plošč in uspela. Leta 1965 so odšli v Johannesburg ter tam prepričali pomembnega producenta Ruperta Bopapeja, da bi bili lahko več kot samo uporaben hišni bend pri snemanjih afriške popularne godbe v programu, ki ga je leto dni prej pričela založba Gallo pod nazivom Mavuthela. Bobape je že od leta 1952 delal kot producent pri južnoafriški EMI ter pri delu odkrival vrhunske pevske talente. Ob poznavanju zulujske pevske tradicije in predvsem tedanje ameriške popularne godbe je razvil ter v začetku šestdesetih uveljavil poseben vokalni slog, ki je že imel vse pomembne elemente mbaqange, samo da se še ni tako imenoval. Najprej so bili ženski glasovi in prva uspešna skupina vokalne mbaqange so bile Dark City Sisters. Potem so bili tu "groanerji", pevci, ki so peli s posebej globokim in grlenim glasom. Bobape jih je začel kombinirati z omenjenimi ženskimi skupinami. Ko je iskal takšne, je po sorodstvenih povezavah prišel tudi do Simona Nkabindeja, pozneje znanega predvsem kot Mahlathini, čeprav se je v glasbeni karieri pojavljal tudi z drugimi umetniškimi imeni. Ko je Bopape pričel uresničevati program Mavuthela, je s sabo od EMI k založbi Gallo pripeljal tudi nekatere pevce in pevke. Med njimi tudi Mahlathinija in pa tiste, ki so se pričele predstavljati pod imenom The Mahotella Queens. Srečen splet okoliščin je potem združil Mahlathinija, omenjeni plesno-pevski zborček ter tistih pet mladeničev, ki so si nadeli naziv Makhona Tsohle Band in se zelo hitro izkazali kot izvrstni glasbeniki. V skupini sta bila namreč tudi Joseph Makwela in Marks Mankwane, prva med južnoafriškimi basovskimi in električnimi kitaristi, ob njiju pa predvsem West Nkosi: Ta se ni uveljavil samo kot odličen saksofonist, pač pa najprej tudi kot skladatelj in aranžer številnih Mahlathinijevih hitov, pozneje pa tudi kot producent njegovih plošč. Ta idealna sprega saksofonskega jiva, ki so ga tedaj že pričenjali imenovati tudi "instrumentalna mbaqanga", ter vokalne različice mbaqange, ki jo je producentsko razvil Rupert Bopape, obogatena z arhaičnimi elementi marabija ter koreninske kwele, je seveda morala uspeti. Ker je ta zvočni amalgam pri njih zvenel zares prepoznavno, so ga kaj hitro poimenovali "mgqashiyo" (nekaj kot "ritem, ki se mu ne moreš upreti") - ob njem pa se je razvil priljubljen ples istega imena. To je bila godba za mestne ljudi, ki so se še zelo dobro spominjali podeželskega izvora ter živeli še z marsikatero navado, ki so jo od tam prinesli s seboj. In silovito je uspevala vse do zgodnjih osemdesetih let.

Mahlathini je torej predvsem boter mbaqange, omenjene spojine "predmestnega" jiva iz petdesetih let z rhythm and bluesom in zulujsko glasbeno tradicijo. Snemal jo je že v šestdesetih - tudi z legendarnimi Dark City Sisters - in bil v sedemdesetih prvič na vrhuncu popularnosti. V osemdesetih pa je brez matične skupine - članice The Mahotella Queens so se uspešne, celo z nekaj samostojnimi ploščami, "upokojile" zaradi "družinskih" razlogov, člani Makhona Tsohle Band pa so se pričeli ukvarjati z lastnimi bolj ali manj uspešnimi glasbenimi posli - poskušal marsikaj, kar ga bi obdržalo na njegovi mbaqangi nenaklonjenem prizorišču: sodeloval in snemal je z drugimi skupinami, na primer z Amaswazi Emvelo, bil gost pri različnih komercialnih projektih ter se pojavljal sam pod različnimi imeni, recimo kot Umhlathini Nabo in Mahlathini Nezintombi Zomgqashiyo, hkrati pa tudi spreminjal glasbeni izraz. V tem obdobju je tako leta 1986 posnel izvrstno ploščo južnoafriških tradicionalnih in gospel pesmi, katerih primerke najdete uvrščene tudi v reprezentančno petdelno zbirko plošč The Indestructible Beat of Soweto. Zunaj južnoafriške domovine in njenega širšega zaledja pa so (in smo) ga odkrili šele sredi osemdesetih, ko je njegovo zlato obdobje že minilo. Namreč, ko se je mednarodno občinstvo pričelo zanimati za mbaqango kot specifičen južnoafriški etno pop in plesni stilem, je bila ta v domovini že skoraj pozabljena, redki protagonisti, ki so sploh še vztrajali pri njenem (po)ustvarjanju ter se še niso podredili zahtevam "diskoidne" komercializacije tedanjega južnoafriškega glasbenega prizorišča, pa so dosegli najnižjo točko priljubljenosti. A na podlagi odkritja in evropskih ponatisov predvsem Mahlathinijevih starejših posnetkov (gl. že omenjeno zbirko in album The Lion of Soweto) je sam zelo hitro ponovno prišel v središče pozornosti, z njim pa seveda tudi mbaqanga. Originalni zasedbi z Mahotella Queens in Makhona Tsohle Band je tak razvoj dogodkov dal nov ustvarjalni zagon; seveda predvsem po zaslugi vodje Makhona Tsohle Banda, saksofonista in skladatelja, predvsem pa tedaj že uspešnega producenta Westa Nkosija, ki je zaslutil novo uspešno priložnost. Konec osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih so z nekaj odmevnimi novimi ploščami (gl. albume Thokozile in Paris - Soweto) ter predvsem z atraktivnimi, energičnimi nastopi osvojili Evropo in Ameriko ter se zavihteli v sam zvezdniški vrh ponudbe afriškega etno popa na mednarodnem prizorišču. A kmalu se je pokazala tudi ustvarjalna izčrpanost njihovega obrazca in delovna naveličanost celotne skupine, ki se je v različnih kombinacijah in z vmesnimi premori ustvarjalno družila že vse od sredine šestdesetih let. Po nekaj ne ravno prepričljivih snemalnih poskusih za založbo Shanachie v ZDA (ki je v devetdesetih ponatisnila tudi nekaj Mahlathinjeve zapuščine iz zgodnjega obdobja, v osemdesetih sicer prej delno že izdane v Evropi) se je Mahlathini počasi umaknil s prizorišča. Ob opisanem sta bila vzroka zagotovo tudi starost in bolezen. Letos konec julija je za vedno odšel v večnost; mi pa ga bomo spet nekaj časa pogosteje poslušali. Kajti za legendami ostaja predvsem njihovo delo.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija:

Mahlathini, The Lion of Soweto (Earthworks, 1987)

Mahlathini and Mahotella "A", Thokozile (Celluloid/ Earthworks, 1987)

Mahlathini and Mahotella Queens, Paris - Soweto (Celluloid, 1988)

Mahlathini and Mahotella Queens, The Lion Roars (Shanachie, 1990)

Mahlathini and Mahotella Queens, Rhythm and Art (Shanachie, 1990)

Mahlathini and Mahotella Queens, Mbaqanga (Kaz/Shanachie, 1997)

Različni izvajalci, The Indestructible Beat od Soweto Vo. 1-5 (Earthworks/Stern's, 1987-1998)