Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Merengue

Simbol različnih kultur

Če velja, da je za Kubance nacionalni ritem son, za Brazilce samba, za Argentince tango, da sta za Portoričane bomba in plena ter da se je salsa rodila med Portoričani, živečimi v New Yorku, potem je jasno tudi, da je merengue rojen v Dominikanski republiki.

V glasbeni tradiciji Dominikanske republike je brez dvoma merengue tisti ritem, s katerim prebivalci že od nekdaj ponazarjajo kulturno identiteto. Toda tej splošni podobi se zelo hitro uprejo dominikanski sosedje s Haitija, ki si prav tako lastijo pravico do merengueja, čeprav je njihov glas v svetu v primerjavi z Dominikanci precej tišji. Zdaj se je v te spore na otoku Hispaniola (delita si ga Haiti in Dominikanska republika) vključil še sosednji otok Portoriko, saj so tamkajšnji glasbeniki prevzeli iniciativo v merengueju in ga začeli uspešno tržiti, pri tem pa jih ne moti njegov izvor.

Vojna, ki se je zaradi tega vnela med Dominikansko republiko in Portorikom, na srečo poteka brez pušk. Njihovo vlogo so prevzeli množični mediji, predvsem radijske postaje. Dogaja se, da v Dominikanski republiki na radijskih postajah nočejo predvajati izvajalcev merengueja s Portorika, na Portoriku pa je slika obrnjena.

Nastanek merengueja v zgodovini sicer postavljajo v sredino 19. stoletja, geografsko pa v dolino Cibao – v kmečki, vendar izredno rodoviten predel Dominikanske republike. Za prebivalce Cibaoa v državi sicer veljajo oznake o skoposti in sebičnosti ter iz tega izhajajoči uspešnosti. Gre torej za tipično podobo “severnjakov” v nasprotju z “južnjaki”. Slednji naj bi bili bolj odprti, družabni in imeli večji občutek za skupnost, seveda na račun materialnega bogastva. Vse to za Cibao ne velja, in ker področje meji s Haitijem, tudi ni natančno jasno, če mogoče merengue vendarle res ne izhaja iz sosednje države. Ta glasba je že po strukturi simbol različnih kultur, ki so se v dolgih stoletjih soočale na otoku. V znameniti klasični zasedbi, imenovani “perico ripiao”, tako recimo najdemo evropsko harmoniko, afriški boben tambora in dominikansko tolkalo guira. Nekdanji dominikanski diktator Trujillo je v času svoje vladavine merengue celo ustoličil kot uradno dominikansko glasbo in ob tem poskrbel za promocijo med državljani. Trujillo je v štiridesetih in petdesetih letih po vsej državi ustanavljal orkestre in šole za merengue, hotel pa ga je tudi komercializirati. Komercialni merengue je zaživel predvsem v sedemdesetih letih, torej v času, ko so Portoričani v New Yorku uveljavljali salso, z njim pa je hotela oblast v Dominikanski republiki preprečiti tudi vplive rock and rolla.

Iz zgodovine merengueja je zanimivo tudi to, da je guverner Portorika Pezuela leta 1849 merengue celo uradno prepovedal, danes pa se seveda dogaja nekaj popolnoma nasprotnega. Če namreč pogledamo trenutno podobo v svetu, je zelo hitro vidno, da na največjih “latino” odrih kraljujejo pevci in izvajalci merengueja, ki prihajajo ravno s Portorika. V Dominikanski republiki sami priznavajo, da je njihov merengue zašel v krizo. Že nekaj časa ni pravih hitov in novih slavnih izvajalcev. Besedila za pesmi se vrtijo v začaranem krogu, melodije se ne spreminjajo, aranžmaji postajajo dolgočasni. Vzrokov za to je več, eden glavnih pa je v samem dominikanskem gospodarstvu, ki ni sposobno tekmovati s portoriškim. Portoriko je namreč v popolnoma drugačnem položaju. Država ima zaradi pridružitvenega statusa odprta vrata v ZDA, njeno gospodarstvo je že tako ali tako del severnoameriškega in plačilno sredstvo na otoku je ameriški dolar. Na Portoriku so zato že zdavnaj sprejeli pravila ameriškega glasbenega posla in se po njih vestno ravnajo. Portoriška skupnost v New Yorku si je poleg tega nabrala pomemben kapital. Z njim je že v sedemdesetih letih na trg postavila salso, zdaj pa isto počne z merenguejem. Gre za pravo industrijo, ki skrbi za vse - od dobrih besedil, do videza in javne podobe pevcev. Nobene stvari ne prepuščajo naključju. Ena trenutno glavnih zvezd merengueja v svetu je Elvis Crespo, mladi Portoričan, ki s hiti osvaja srca mladenk po vsem svetu, resnici na ljubo pa je treba povedati, da so njegove skladbe izdelane in posnete popolno. Edini avtor iz Dominikanske republike, ki je nekako še v koraku s časom, je Juan Luis Guerra, ki se je s ploščo Ni es lo mismo ni es igual po nekajletni odsotnosti vrnil na svetovno glasbeno sceno, vendar je na njej kot Dominikanec v bistvu osamljen. Poleg konkurence s Portorika ogroža merengue tudi vedno večja priljubljenost bachate. Mnogi glasbeniki so se celo že obrnili od merengueja proti njej. Tak primer je Alex Bueno, ki je na novi plošči vse skladbe posnel v ritmu bachate in izjavil, da zapušča merengue, ker hoče ostati aktualen.

Množični mediji v Dominikanski republiki že dalj časa opozarjajo, da se mora njihov merengue nujno prenoviti, pri tem pa ne stavijo več na legende, kot so Tono Rosario, Fernando Vilallona, Wilfrido Vargas, Kinito Mendez, Sergio Vargas, skupina Patrulla 15 in drugi, ampak pričakujejo mlade in sveže izvajalce. Že v naprej opozarjajo na velik problem dominikanske mentalitete, saj glasbena industrija ni pripravljena vlagati v nezanesljive izvajalce, ki ne spoštujejo niti osnovnih pravil. Za dominikanske glasbenike namreč velja, da se ne pustijo vplivati, ne skrbijo za videz, ne zanima jih koreografija nastopov in propagandni del dela. Tudi dominikanski managerji se ne morejo primerjati s portoriškimi, saj glasbenikom v glavnem le iščejo prostore za nastop po različnih klubih, zbrani denar pa sproti porabljajo in ga ne vlagajo v nove projekte. V Dominikanski republiki nihče ne spoštuje avtorskih pravic. Obstaja močna piratska industrija, zaradi katere glasbeniki izgubljajo pomemben vir dohodka. V Portoriku so te stvari veliko bolje urejene. Mediji ob tem opozarjajo, da tudi salsa v začetku sedemdesetih let ni nastala slučajno in sama od sebe. Za popularizacijo so v bistvu zaslužni štirje ljudje - dva Dominikanca, Johnny Pacheco in Ralph Mercado, Kubanec Victor Gallo in predvsem Jerry Masucci, ameriško-argentinski Žid, ki je v projekt vložil na milijone dolarjev. Z merenguejem se v Dominikanski republiki žal to ne dogaja. Še največ se z njim ukvarja Bienvenido Rodriguez, lastnik založbe Karen Records, za katero snema Juan Luis Guerra. Povsem drugače je na Portoriku, kjer lahko vsak glasbeni novinec že na začetku računa s podporo tamkajšnje glasbene industrije. Tako je trenutno najbolj vroč “merenguero” Elvis Crespo že postal multimilijonar, pa čeprav je posnel le dva samostojna albuma - Suavemente (Sony Discos, 1998) in Pintame (Sony Discos, 1999). Vsakega od njiju je prodal v dveh milijonih izvodov. Tudi drugi portoriški izvajalci merengueja se lahko pohvalijo z visokimi dobički. Manny Manuel je prodal več kot milijon izvodov plošče Es mi tiempo (RMM, 1998), prav toliko izvodov plošče Te acordaras de mi (WEA, 1998) je prodala tudi Olga Tanon.

Merengue doživlja krizo tudi v New Yorku, kjer je dominikanska diaspora že postala ena največjih manjšin. V ZDA ga izpodriva predvsem bachata, saj gre za manjše, torej cenejše zasedbe. Pravila glasbene industrije so v srcu ZDA seveda še strožja, najbolj znani dominikanski izvajalci merengueja v New Yorku pa so skupine La Coco Band, Pena Suazo, Rokabanda, Rikarena, K - Libre in drugi. Predvsem vanje sedaj polagajo največje upe razočarani Dominikanci, saj predvidevajo, da jih je življenje v diaspori vendarle naučilo tega, česar se njihovi rojaki v Dominikanski republiki nikakor ne morejo naučiti.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija:

Elvis Crespo, Pintame (Sony Discos, 1999)

Juan Luis Guerra, Ni es lo mismo ni es igual (Karen Records, 1998)

Juan Luis Guerra, Bachata Rosa (Karen Records, 1990)

Juan Luis Guerra, Ojala que llueva cafe (Karen Records, 1990)

Manny Manuel, Es mi tiempo (RMM, 1998)

Olga Tanon, Te acordaras de mi (WEA, 1998)

Sergio Vargas, A tiempo (BMG, 1999)

Sergio Vargas, El hombre y su merengue (WEA, 1998)

Fernandito Villalona, Historia de una vida – 25 anos de exitos (2 CD, Camino Records, 1997)

Tono Rosario, Grandes exitos 5 anos (BMG, 1995)

Tono Rosario, La alegria del merengue (WEA, 1999)

Los Hermanos Rosario, Bomba! (Karen Records, 1992)

Jossie Esteban y Patrulla 15, La Universidad del merengue (Platano Records, 1999)