Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Ebola

Monster Magnet

Mačo rokerji

O relativno kratki zgodovini in delovanju vse bolj velerockerskega benda Monster Magnet smo pisali v majski Muski, tokrat pa v branje že ponujamo intervju z glavo, repom in predvsem mačom tega benda, Davidom Wyndorfom. Pogovor je sledil nastopu na stadionu za Bežigradom, kjer nas je bend obdaril z manjšim doživetjem, kot ga je sposoben ustvariti (primerjavo upravičuje odličen nastop v dvorani za 1500 ljudi v Kielu pred štirimi leti). A to je samo davek, ki ga na tako velikih koncertih velikih bendov plačamo vselej.

Kdaj ste Monster Magnet naredili usodni korak v karieri?

V bistvu jih delamo ves čas. Sam namreč nisem pričakoval, da bi se mi z Monster Magnet lahko zgodilo kaj velikega. Skupina je bila moj konjiček, z njo sem se ukvarjal iz ljubezni. Zato se mi je pogodba z Glitterhouse pred leti zdela velikanska stvar.

Saj se vendar ne zgodi ravno vsak dan, da ameriški bend najprej podpiše z evropsko založbo.

Za Monster Magnet pa, kot da je tipično – to je le ena od stvari, ki mi dajejo občutek, da počnemo vse v narobnem vrstnem redu. Odločitev je bila pametna, zavedal sem se, da imajo Evropejci boljši odnos do psihedelije.

Od kod vaša ljubezen do te vrste glasbe?

Najbolje zveni, je transcendentalna, glasba, ki te ponese iz telesa. Konec koncev imam rad tudi religiozno glasbo. Dopes to Infinity, primer psihedelične plošče, je pomenila velik uspeh za nas, predvsem v Evropi se je dobro prodajala. Evropska publika ima glasbo tudi sicer raje kot ameriška. Obstaja tudi razlog za to: Američani so zasičeni z vsem, ponudba, iz katere izbira vsak zase, je strašansko velika, samo TV kanalov je več kot 150. V Evropi smo si vedno lahko privoščili precej več eksperimentiranja kot doma. No, po Dopes to Infinity smo se prvič zavedli, da se nam na veliko odpira.

Po mojem je za popularizacijo Monster Magnet največ naredil video Negasonic Teenage Warhead. Vizualni spomin je v zdajšnjih časih najboljši.

Zdi se tako. S sabo pa prinaša nevarnost, da na koncu igraš pred publiko, ki ji ni mar. Ta odnos med glasbo in televizijo me zelo moti. Glasbo predvajajo po televiziji, vsi te vidijo, zaznajo, pa te pravzaprav nihče ne pozna v resnici. Briga jih zate, samo da se nasitijo z videom. Ta pa še zdaleč ni najmočnejši kazalec zmogljivosti glasbenikov.

Si medtem, ko si v Las Vegasu pripravljal komade za ploščo Powertrip, kdaj pomislil na to, da se igraš z usodo skupine? Vem namreč, da je to zadnja plošča po sedanji pogodbi z A and M in da je od nje odvisno, ali bo založba z vami obnovila pogodbo?

Založbe skorajda nikoli ne povedo, kakšne načrte imajo z bendom. Najraje počakajo in ti v primernem trenutku v naročje vržejo bombo. Nisem neumen in vedel sem, da se je Dopes to Infinity kar dobro prodajala, a ne toliko, da bi bila založba zadovoljna. Predvideval sem, da bodo od naslednje plošče zahtevali boljši izkupiček. Nekaj časa sem se celo izogibal misli na novo ploščo, upal sem, da nas bodo dali na čevelj. Pa nas niso in nekako sem iz sebe moral iztisniti še eno ploščo.

Ali so na vaš status pri A and M kakor koli vplivale lastninske spremembe v založniških hišah?

Doslej ne, za naprej pa ne vem konkretno, vse bo odvisno od tega, kaj si velmožje mislijo o Powertripu in prodaji. Ta pa je dobra, samo v ZDA smo prodali že pol milijona izvodov. To je za Monster Magnet ogromno, nikoli si nisem predstavljal, da bom prodal toliko plošč.

Vrniva se k pripravi plošče Powertrip.

Ko sem šel v Las Vegas, sem točno vedel, kaj hočem. Čisto rock’n’roll ploščo.

Pa saj vendar take že ves čas delate. Bi se lotil česa res drugačnega?

Če bi se, bi se zagotovo soulovske glasbe. Vendar pa to ne bi bili Monster Magnet. Z Monster Magnet sem se doslej že pozabaval s psihedelijo in s hard rockom, za novo ploščo pa sem si želel, da bi zvenela tako, kot zvenimo na koncertih. Nobena od plošč nima glasov, ki bi se slišali tako, kakor se slišijo z odra, na nobeni doslej ni zabeležen niti pravi, napadalni zvok naših kitar. V primeri s studijskimi ploščami, na katerih ven udarja psihedelija, smo Monster Magnet v živo predvsem rockerski bend. Z razmišljanjem o taki, preprosti r'n'r plošči sem veliko tvegal. V ZDA namreč nihče ne kupuje rocka, raje poslušajo Backstreet Boys, Jewel in njim podobne. Jaz pa sem vedel, da hočem nekaj, kar zveni kot The Stooges in Black Sabbath, tako kot nič drugega na radijskih postajah. Vegas je bil odlična izbira, navdihnil me je, dal mi je celo več kot kolegi iz benda, ki so hoteli, da jim prinesem hite. Moji fantje so se namreč utrudili od "trdega dela" z Monster Magnet in vedno bolj hlastajo za denarjem.

Ni ravno običajno, da bend predstavlja en sam človek, kakor ti stalno počneš. Zakaj je tako?

Zato, ker gre za moje komade. Jaz pišem glasbo, Monster Magnet so moj bend. Nisem si mislil, da bo tako. Vedno, ko vprašam, ali bi kdo napisal kak komad, dobim negativen odgovor. Torej, komade pišem jaz. Veliko in hitro delam. Zdi se mi, da nisem normalno naravnan človek, ne najdem časa, da bi se sprostil, se ustavil in ugotovil, da je dan krasen, ampak venomer divjam okrog in premlevam, kaj moram še postoriti. V 21 dneh sem napisal 21 komadov in edini vem, kaj je v njih.

Vendar ni bilo vedno tako. Še pred nedavnim so imele velik vpliv na vaše ustvarjanje droge?

Predvsem so vplivale na moje življenje in šele skozenj na glasbo, nikoli niso imele neposrednega vpliva na glasbo. Glasbe se pač ne da ustvarjati tako, da se najprej drogiraš, potem pa delaš. To je neumen pristop, ko si zadet, se vse sliši dobro, ko si trezen, je isto prej zanič kot ne. Ko sem bil mlajši, sem použil velike količine drog, zato je veliko komadov na temo zadevanja, pa tudi stripov, seksa, mišic ... V zadnjih petih letih drog ne jemljem več - ne potrebujem jih. Zato tudi ne pišem več toliko o drogi. Po pravici povedano, je moje življenje brez drog milijonkrat bolj noro, kot je bilo prej.

Seveda, saj ti prej ni bilo mar za stvari okrog tebe.

Res je. Ko se drogiraš, ponavadi ostaneš za štirimi stenami in s prijatelji ugotavljaš, kako vam je kul.

Vsekakor je res, da drogiran glasbo slišiš drugače, kot jo slišiš, ko si trezen.

Seveda.

Ti je droga pomagala do glasbenih širin, ki jih prej nisi poznal?

Seveda. Medtem ko delam komade, veliko razmišljam o tem, kdaj in kje naj vtaknem kakšen del za zadetke. Ves čas razmišljam tako, saj se zavedam sprememb v zavesti, ki jih prinašajo droge. Vsakomur, ki bo pokadil džoint, bo naša glasba še bolj všeč kot prej. Za potrošniško družbo je trava idealna droga. Tisto, kar ti je všeč treznemu, ti bo po travi še trikrat bolj. Ni pa trava ustvarjalna droga.

Ravno trava se v zadnjih letih tega tisočletja konzumira bolj kot kdaj prej.

Tisti, ki kadijo, pa so se sprijaznili z brezveznim tehnom, ki se kar vleče in vleče in vleče in ne neha. R’n’r kultura pa pač nima več take veljave, kot jo je imela nekoč. Med rockerji je več starih kot mladih ljudi, nismo več v šestdesetih, ko je bil r’n’r nekaj res velikega. Ta leta se nikoli več ne bodo ponovila. Rock ni več tako velik, kot je bil, pravzaprav ni ničesar, kar bi bilo tako veliko in pomembno. Ne razumi me narobe, osebno obožujem Future Sound of London, rad poslušam nekatere elektronske zadeve, ambient, toda kje je njihov kulturni pomen? V tem, da so ljudje vedno bolj leni? V devetdesetih so ljudje tako leni, da se ukvarjajo samo še z mašinami in poslušajo tudi glasbo, ki zveni kot mašine, s katerimi so tako zelo obsedeni. No, tudi tega bo enkrat konec.

Kaj pa pričakuješ potem?

Razvito tehnologijo bomo začeli izkoriščati kot sredstvo, s katerim se bo v glasbo vrnila poštenost, spontanost poetov, pevcev, glasbenikov. Današnja tehnika je krasna. Lahko se odpraviš na ulico in z njo posnameš klošarja, najbolj iskrenega človeka na vsem svetu, ki prepeva svojo življenjsko melodijo, in ga zabeležiš. Prej je bilo treba vedno komplicirati z mikrofoni in temi rečmi, zdaj greš lahko samo na ulico in koga najdeš, to je to.

To so počeli v starih časih. Spomni se samo časov bluesa.

Res je. Škoda, da danes ne snemamo več tako spontano. Rad bi doživel, da zjutraj vstanem in posnamem svoj glas, ki bi bil sicer grozen, a po drugi strani zelo kul - doma, v svoji hiši. Podobno so starim blueserjem dali čas, njihovih pet minut, in to je to. Podoben pristop sem izbral za Powertrip. Nisem hotel preveč peti, nisem hotel delati z mislijo, da bo najboljša plošča, kar sem jih naredil. Samo pošteno sem jo hotel narediti in mislim, da taka tudi je.

Praviš, da si hotel posneti preprosto rock ploščo. Za tako se mi zdi zvočno preveč pološčena.

Moj velik problem v studiu je, da ne morem pustiti stvari pri miru. Zelo zabavno se mi zdi mešati zvoke, jih kdaj poudariti, drugič zakriti. Želel sem posneti ploščo, ki bo zvenela dobro na vseh nosilcih zvoka, tako da sem gradivo poslušal na vseh mogočih zvočnikih. Poslušaj jo po televiziji, tranzistorju, v klubu, povsod bo zvenela dobro. Razlog: hočem, da jo vrtijo.

In jo. Paradoksalno je, da na tej plošči na veliko kritiziraš ameriški vsakdan, plošča pa je v ZDA vaša najbolj popularna doslej.

Veš, kaj ti povem? Bolj ko z ljudmi pometaš, bolj te imajo radi. Končno sem se tega zavedel. Da moraš biti podel, zloben, umazan in grd, da te začnejo poslušati.

Ebola