U.S. Maple

KO KAOS POSTANE UREJENA IN LOGIČNA ENOTA

V zmedi ritma, ki vlada devetdesetim, je lahko marsikdo pošteno zmeden. Povsem nepomembno je, ali je pozitivna ali negativna, saj je splošno jasno, da neposredno in posredno vpliva na oporečne razmere v popularni godbi.

In potem nas čaka presenečenje, saj Al Johnson, pevec in idejni vodja čikaških norcev U.S. Maple, v intervjuju zatrdi, da kvartet preigrava rock'n'roll. Ob tej ugotovitvi se lahko kaj hitro vprašamo, kaj je danes sploh še rock'n'roll in kakšna je njegova identiteta v času, ko mu večina bržkone že pripisuje zvočno rigidnost in predvidljivost.

Že res, da so bili U.S. Maple vedno nekje na meji med pravoverno hedonističnim rock'n'rollom in težko določljivim in psihotičnim derivatom, a te meje nikoli niso bili pripravljeni popolnoma prestopiti. In že res, da so se s svetoskrunsko in heretično predelavo Sin City (ta je bil nasploh njihov prvi uradni komad) avstralskih legionarjev AC/DC le-temu tudi približali, a kljub temu ostali treznih glav in odtrganih idej. Zvočno so vedno pristali tam, kjer jih nihče ni uspel ali si upal opredeliti. So pač tako unikatni, da te podobe niti ne bi hotel rušiti in spreminjati.

A to zagotovo ni specifika prave in klasične rock'n'roll zasedbe devetdesetih, temveč skupine, ki se krčevito bori, da bi izoblikovala povsem avtonomno godbeno identiteto in do popolnosti rekonstruirala in prenovila ta prečastiti glasbeni žanr. In če ob tem še enkrat zapišemo ugotovitev Weasla Walterja iz The Flying Luttenbachers, ki brezkompromisno zatrjuje, da so Luttenbacherji predvsem čudaška skupina, ki poskuša raztrgati rock'n'roll na prafaktorje, ga ponovno spraviti skupaj in še enkrat uničiti prav vse, potem smo našli pravšnjo karakteristiko tistega, kar v zvočnem ustroju in ustvarjalnem zanosu med drugim počnejo tudi U.S. Maple. Če se nekoliko poigramo z besedami, potem bomo šli celo tako daleč, da jih bomo označili z dolgometražno skovanko: oskrunjeni-stripped-to-the-bone-glam-punk-rock.

A to ne pomeni, da U.S. Maple niso prepoznavni, specifični in unikatni, temveč zgolj namigne, da imajo z rock'n'rollom skupne zgolj tiste elemente, ki jih marsikdaj pretirano zapostavimo - grozo, napetost, navidezno preprostost in eleganco.

Zagotovo ni veliko rock'n'roll skupin, ki bi glasbeno vizijo gradile prav na teh - zvočno in idejno – nadvse sorodnih si elementih. So pač skupina, ki ima izostren posluh za posamezne kompozicijske detajle in občutek, kdaj in kako jih sestaviti v komad, ki v končni fazi zveni kot posrečena, pravilno tempirana in do potankosti izpeljana nesreča. Na prvi posluh povsem raznolike ideje in glasbene ukane zatorej letijo z vseh strani, a v vsej lepoti zaživijo šele takrat, ko se v končnem produktu zlijejo ena z drugo.

In ob tem vedno zadenejo v polno. Pa naj bosta to dva dolgometražna izliva Shorty (prve skupine, v kateri sta delovala Al Johnson in kitarist Mark Shippy), usmrajeno in plesnivo rockanje U.S. Maple na prvi plošči Long Hair In Three Stages (Skin Graft, 1995), kaotično, raztrgano in povsem odtujeno raztelešenje blues riffa, odigranega v napačni smeri, na naslednici Sang Phat Editor (Skin Graft, 1997) ali pa povsem logično sklepno dejanje trilogije z dolgometražnim izlivom Talker (Drag City, 1999).

Vedno uspejo glasbi vliti tisti presežek, dodatno surovo energijo, občutek navidezne kaotičnosti in nepredvidljivosti, da zazveni še kako neposredno in spontano. Zveni sveže, nepretenciozno in odkrito. Zveni prav tako, kot bi rock'n'roll (če mu tako sploh še lahko rečemo) ob koncu devetdesetih moral zveneti.

In ko sta Al Johnson in kitarist Todd Rittmann v nekem intervjuju novo ploščo Talker označila za tako imenovani 'song-based' album, torej za ploščo, kreirano pod popolnim nadzorom, z dodelanimi in klasično strukturiranimi komadi ter brez odvečnih psihopatskih izpadov četverice, sem jasno začutil nekaj skepse. In ne samo to, bil sem popolnoma šokiran. Mar si kdo lahko sploh zamisli ploščo U.S. Maple kot album, poln običajno konstruiranih pesmi in idej, značilnih za klasično rockovsko skupino?

A že ko prvič po slušnih kanalih poženeš vseh 10 komadov, ti stvari postanejo presneto jasne. Ne boste verjeli, ampak U.S. Maple, kot vse kaže, z leti postajajo vse bolj ustvarjalno in zvočno logični. Ne mislim na tisto klasično rock'n'roll logiko, ki pogojuje pravilen ritem in linearen tok, temveč virtualno logiko, ki jo s svojimi posebnostmi določa izključno ta čikaški kvartet. In čeprav je plošča Talker od vseh treh najbrž najboljša, najtežja in silno kompleksna, z lahkoto prodre v tvojo notranjost in ustvari tisto neponovljivo doživetje, ki nam ga lahko posreduje zgolj odkrita in neposredna skupina; pa še to najbrž zgolj s koncertnim dogodkom. Torej zasedba, ki se brez omejitev drži lastnih prepričanj in idejnih zastavk.

Presenečenje je zatorej še toliko večje, saj si zagotovo nisem mogel predstavljati, da bo neposreden in takojšen spoj z novo ploščo tako preprost. Še posebej, ker se je predhodni album Sang Phat Editor tako krčevito boril proti splošnemu odobravanju, postavljal nešteto zvočnih ukan in pasti in ni in ni hotel postati plošča, ki bi si jo lahko bržkone brez težav privoščil ob popoldanskem kosilu. Moral si se zapreti med štiri stene, v takšni ali drugačni zamaknjenosti, ter spontano sprejeti težaven preizkus v njegovi primatnosti. U.S. Maple pač niso skupina, ki bi komplimente sprejemala kar tja v tri dni. So predvsem bend, ki bo poskrbel, da bo prvo srečanje z njimi zvenelo odbijajoče in morda celo grozljivo. Mar se kdo še spomni njihovega prvega koncerta v ilirskobistriškem MKNŽ-ju, kjer so prestrašeni obiskovalci 'množično' zapuščali prostore kluba?

Ob drugem in neštetem številu preostalih srečanj pa boš ostal najbrž zgolj pozitivno šokiran, ožigosan za nedoločljiv čas in porodila se ti bo vrsta nerešljivih vprašanj. A jih boš raje prepustil sami glasbi, ki v nekaj minutah pove mnogo več, kot si lahko prvič sploh zamisliš. Konsistentnost je pač za marsikatero skupino najtežja naloga, za U.S. Maple pa stvar vsakdana in nenehnega postopnega razvoja lastne identitete.

In le-ta je z novo ploščo zaobjela novo ustvarjalno poglavje, saj so se prvič predstavili kot varovanci založbe Drag City, ne več kot zaščitni znak Skin Grafta. Pogumna poteza, a Skin Graft jim ni mogel nuditi tistega, kar si vse pomembnejša, bržkone še vedno neodvisna zasedba tudi zasluži. Najpomembnejši premik, ki se čuti tudi v samem pristopu do ustvarjanja in zvočni podobi, pa je novačenje novih producentskih moči. Če je za prvi dve plošči produkcijo opravil deklica za vse - Jim O'Rourke, ki je najlepše uspel zaobjeti njihovo prvinskost in elementarnost, pa je tokrat za to poskrbel sam Michael Gira, nekdanji vodja Swansov in velik 'fan' skupine. Prav njegova trenutna solistična nagnjenja v Angels Of The Light, ki stremijo predvsem k folku in bluesu ter primarni lirični izpovednosti, so godbenemu izrazu četverice vlila novih idej ter omogočila, da so lahko izrazili do danes še neslišano, subtilno in minimalistično plat U.S. Maple.

In prvič so vsi zvočni elementi v komadih zloženi prav tako, kot morajo biti. In prav tako, da jih lahko razume tudi tisti, ki se prvič podaja v njihov svet. Tu je vse - parodija, absurd, zvijačnost in genialnost.

Mentalno neuravnovešeni pevec Al Johnson je šel celo tako daleč, da prvič lahko rečemo, da je moč njegove misli dešifrirati tudi brez lista z besedili in da njegov jezik naposled le, po mnogih letih boja z notranjimi strahovi, zveni kot prava angleščina, in ne zgolj kot živalsko sproščanje vokalnih efektov in ekspresij. In če se je bobnar Pat Samson na prejšnjih dveh ploščah z razlomljenimi in atonalnimi ritmi trudil, da bi nas pripravil do plesa (seveda mu ni uspelo), je tokrat prvič prelomil obljubo in poskrbel, da tudi obritoglavci lahko 'mahajo s čupo'. In nenazadnje sta tu še oba kitarista: Todd Rittmann in Mark Shippy, ki s psihotičnimi kitarskimi rafali in dialogi ustvarjata soundtrack za grozljive filmske scene, v katerih Bela Lagusi in Christopher Lee zasajata zobe v vratove brhkih mladenk.

Študent primerjalne književnosti bi najbrž lahko njihov način ustvarjanja istovetil z Brechtovimi kreativnimi principi, ki so okužili popularno skladanje verzov in godbe, saj je prav U.S. Maple tista zasedba, ki z minimalnimi sredstvi ustvari nekaj, kar bo kasneje zasijalo v vsej veličini in slavi. In bržkone je njihovo glavno vodilo, da se lepota skriva v najbolj primarnih in preprostih stvareh. In še res je.

Scena in atmosfera sta torej zastavljeni, od vas pa se zahteva le tista mera pozornosti, ki se v sklepu lahko konča z odhodom v psihiatrični zavod ali pa vsaj s seanso pri lokalnem psihiatru. Naj se zavesa odgrne.

Danijel Mežan