Diskografske novosti

Poletne vrteče se radosti

Letošnja poletna bera muzik na cedejih je bila kakovostna, predvsem pa zelo plodna in je sovpadala s ponudbo na velikih festivalih. Še posebej preseneča aktivnost nekaterih novejših ameriških novojazzovskih založb, kot so Eremite, Okkadisc, AumFidelity, Wobbly Rail. Kaj več o novostih teh založb kdaj drugič. V tem poletju so mi v uho najprej prišle nekatere nove izdaje založbe Knitting Factory, ki je v zadnjem času izdala kar pet cedejev v seriji J.A.M. (Jewish Alternative Movement). Paradox Trio Matta Darriauja je izdal že tretjo ploščo za Knitting Factory (s tem je Matt Darriau izpolnil pogodbene obveznosti) in z njo še enkrat dokazal, da na Zahodu trenutno ni boljšega “orientalnega” benda. Source se ukvarja z gradivom, ki so ga preigravali židovski glasbeniki na “vzhodu”, od Romunije do Turčije, le en komad pa je sefardskega izvora. Tako kot na prejšnjih ploščah je avtorski vložek benda močan, glavna odlika pa je izpiljena in kompaktna zvočnost, kjer tradicionalno zveni sodobno in sodobno tradicionalno. V nasprotju s prejšnjima dvema izdelkoma tokrat ni “lukenj”. Source je globok, bister in osvežujoč, labodji spev Matta Darriauja ob pomoči Lorina Sklamberga (The Klezmatics), ki poje v nekaterih komadih. Skupina Pachora ponuja podoben pristop kot Paradox Trio, a je na plošči Unn vendarle nekoliko preveč zadržana, na trenutke celo malce medla v primeri s Paradox Triom. Pri uporabljanju vzhodnoevropskih in še posebej balkanskih izvorov ima Darriau nedvomno več izkušenj od četverice Shepik, Speed, Sverrisson, Black. Brenkač Brad Shepik, ki je član obeh bendov, se na Unn ne razigra tako kot na Source. Morda je zato spet kriv “izvor”, katerega nastavek je manj privlačen, saj Pachora na Unn ne posegajo samo po repertoarju klezmerja. Bolj všečne so celo povsem avtorske skladbe in pri vseh je opazen smisel za razvijanje melodije. Da ne bo pomote, Unn niti najmanj ni povprečen izdelek, le poslušati ga je treba kakšen drug dan kot Source. Album Kabalogy skupine Hasidic New Wave, ki jo vodita trobentač Frank London in saksofonist Greg Wall, ni v kategoriji naštetih. Gre za precej povprečen etno jazz, ki ima tu in tam funky nastavke, a v celoti ne zaživi, kot bi moral. V poplavi novega se Kabalogy kot celota izgublja in nekateri dobri komadi, kot sta Benigni in Burkhan Cocek, niso dovolj za boljši vtis. Zato pa je drugi zmagovalec petorke album Keter skupine Zohar, v kateri izstopajo pianist in klaviaturist Uri Caine, DJ Olive s samplerjem in produkcijo ter sefardski pevec in udist Aaron Bensoussan. Ob spremljavi še nekaterih drugih “novomeščanov” trojica ponuja preplet avtorskih in tradicionalnih komadov, ki so preoblečeni v novojazzovski suknjič. Zelo dinamičen in zvočno bogat izdelek, ki v drugačnem kontekstu izbere podoben nastavek, kot ga Caine uporablja pri reinterpretaciji Wagnerja in Mahlerja na ploščah založbe Winter and Winter (distribucija Intek). Ravnokar je izšel dvojni koncertni CD Uri Caine in Toblach, ki oživlja in dodaja še kanček k perfekciji, ki jo lahko slišimo na albumu Primal Light. Cainova skupina (spet so tu DJ Olive, ki poskrbi za dramatične premore, Feldman, Benssousan ...) je le še bolj razživeta in enostavno briljira. Za prepoznanje kakovosti odigranega seveda ni treba biti Mahlerjev izvedenec, zato se tisti, ki ste zadržani do klasikov, nikar ne ustrašite. Sicer pa Uri Caine (v Ljubljani je bil nazadnje z Donom Byronom v projektu Mickey Katz) za pomlad že pripravlja Goldbergove variacije J. S. Bacha. Med novimi “impro” izdajami založbe Knitting Factory izstopa Rings of Saturn, prvi album dua Louie Belogenis in Rashied Ali. Prav v vseh osmih komadih na plošči glasbenika vzdržujeta improvizatorsko napetost, tako da vedno znova najdeta privlačne zvočne rešitve, od zahtevnih improvizacij do “coltranovskih” melodij. Komur so všeč Prima Materia, kjer Belogenis in Ali prav tako igrata skupaj, bo z Rings of Saturn prav gotovo zadovoljen. Sicer pa Belogenis, ki velja za edinega učenca Johna Zorna, in Rashied Ali, starosta med jazzovskimi bobnarji, redno igrata v Alijevem klubu v New Yorku. Po sledi lastne tradicije še naprej stopajo tudi Trio Clusone. Rara Avis je še ena cvetka v njihovem skupnem opusu, ki je eden od glasbenih vrhuncev v glasbi devetdesetih nasploh. Rara Avis je album, posvečen prirejanju komadov različnih zvrsti, ki imajo v naslovih ptice. Tri celine, Karibi, George in Ira Gershwin, Irving Berlin, Steve Lacy in še kaj. Tudi kakšen avtorski komad. Spet osvežujoče, odigrano pretkano, z izjemnimi prehodi iz raztrganih improvizacij v osnovne teme in nazaj. Han Bennink, Michael Moore in Ernst Reijsegger so posneli najbolj zabaven album leta. Ej, pazite, govorim o jazzu. Bonus albuma: El Condor Pasa. Rara Avis je bil izdan v seriji Hatology švicarske založbe Hat Hut, ki v novi seriji ponuja še nekaj dobrih plošč. Preverite indijskega trobentača Rajesha Mehto in dve novejši zadevi saksofonista Elleryja Eskelina. Ko sem že omenil Ernsta Reijseggerja, je treba zgodbo pripeljati do konca. Ta pa se konča na Sardiniji, kjer se je Ernst spoprijateljil s sardskimi pevci iz mesta Orosei. Za sodelovanjem stoji založba Winter and Winter, saj so Tenore in Cuncordu de Orosei in tudi Reijsegger pri tej založbi že izdali albume. Colla Noche je bila posneta na Sardiniji, ob presunljivih sardskih polifonijah - Reijsegger jih oblaga s samosvojim stilom na čelu, ki mu služi kot ritmični in melodični inštrument - slišimo še škotskega tolkalca Alana “Gungo” Pervesa. Kako so se fantje odrezali na koncertu, preberite v besedilu o letošnjem Jazz festivalu v Saalfeldnu.

Letošnje poletje je bilo tudi v znamenju promocij novih albumov nekaterih afriških zvezd. Baaba Maal je v Evropi šele letos promoviral lanski album Nomad Soul, medtem ko je Cesaria Evora z Evropo opravila najprej. Njen Cafe Atlantico (Lusafrica) je še korak naprej od albuma Cabo Verde. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bosta Cesaria Evora in njen producentski team zadovoljila s prelepimi in drhtečimi mornami, v katerih je Cesaria sicer enkratna in neponovljiva. Nov izziv je ekipa našla na Kubi, kjer se je zgodila zelo zanimiva reč. Kubanski glasbeniki (med njimi tudi slavni tolkalec Tata Guines) so namreč igrali komade, ki so jih napisali kapverdski avtorji, v kubanskih stilih. V komadu Beijo de Longe, ki je na albumu aranžiran kot danzon, pa Kubanci celo pojejo v kapverdski kreolščini, dirigira pa jim Brazilec Jaques Morelenbaum, ki je sicer aranžiral šest komadov. Cesaria je na Kubi posnela tudi španski standard Maria Elena v španščini. Ves album je bil sicer posnet v Franciji že pred odhodom na Kubo, kjer je dobil dokončno podobo. Cafe Atlantico je najbolj raznolik album Cesarie Evore, tudi najmanj melanholičen. Ali Cesaria Evora zaradi tega izgublja šarmantnost, da ne rečem fatalnost? Žalosti je morda manj, a zato toliko več veselja. Le kako bi bila lahko Cesaria še žalostna v tolikšnem izobilju. Sicer pa bo leto 2000 njeno leto počitka in obiskovalci otoka Sao Vicente bodo morda staro, dobro Cesario Evoro slišali v kakšnem mindelskem baru prepevati Besame Mucho. Cafe Atlantico pa produkcijsko natančno odgovarja trenutnim trendom v popularni muziki, ki se bolj kot kdaj prej spogledujejo s sodobnimi različicami starih latino stilov, ki se vse prevečkrat končajo zelo ponesrečeno. Na srečo Cafe Atlantico “drugačnost” ohranja s posrečenim mešanjem in povezovanjem stilov in zasedb. In če govorimo o glasbi, ki je navdihnila zelenortske skladatelje, je še vedno nihče ne interpretira tako dobro kot Cesaria Evora. Njeno ime morda res sodi v oddelek za pop v Big Bangu, muzika pa še vedno pod etno. Ekipa založbe World Circuit (distribucija Svet glasbe) za zdaj ne preizkuša novih stvari in nadaljuje z “izčrpavanjem” kubanske in malijske glasbene dediščine. Z znamko Buena Vista Social Club in njenim producentom Ryem Cooderjem piše novo kubansko tradicijo. Od četvorke veličastnih Compay Segundo, Ruben Gonzalez, Eliades Ochoa in Ibrahim Ferrer le slednji ni imel lastnega albuma - in sedaj ga ima. Treba je reči, da dosega vsaj izdelke Compaya Segunda in da s tem povsem zadovolji. Ogromno povpraševanje po njem je seveda posledica drugega kot glasbene kvalitete, saj so neprekosljivi kubanski mojstri, ki jih je v Evropo pripeljal World Circuit, le trije: pokojna Guillermo Portabales in Nico Saquito ter še kako živ Ruben Gonzalez, ki ga sicer lahko tako kot Ochoo slišimo na plošči Ibrahima Ferrera. Prav zato z veliko večjim zanimanjem pričakujem izid njegove nove plošče. Kompilacija Bossa Cubana skupine Los Zafiros je še ena od dragocenih zgodovinskih izdaj World Circuit, ki nam pričarajo vesele “črno-bele” čase naših staršev. V tem nam lahko zelo pomaga tudi etiopska serija založbe Buda Musique (distribucija Nika), ki je od desetih izdaj dosegla že številko sedem. Zadnji dve nam ponovno odkrivata neslišane posnetke največjega mojstra etiopskega groova Mahmouda Ahmeda. A nekaj besed več je treba nameniti izdajama s številkama štiri in pet, ki opozarjata, da v zlatih sedemdesetih etiopske muzike nimamo opraviti samo z mojstri groova, med katerimi svet bolje pozna le Ahmeda in Aster Aweke, ampak da je Etiopija v najboljših časih premogla vse tisto, kar je krasilo evropska in ameriška velemesta. Močno klubsko življenje ter ljudi, ki so skrbeli za izdaje plošč, in najpomembneje, vrhunske glasbenike. Mulatu Astatque je bil in je še danes vodilni etiopski jazzist, ki se je šolal v Ameriki, se tam navdušil nad latino jazzom, se na poti domov ustavil še v Londonu in nato doma ustanovil manjši jazzovski orkester, ki je igral tisto, čemur danes pravimo etno jazz. Je pianist, klaviaturist in tolkalec na latinskih tolkalih. V Adis Abebi je nekoč igral z Dukom Ellingtonom (glej naslovnico cedeja), veliko večkrat pa s Tewaldom Reddom, odličnim kitaristom in pevcem iz Eritreje. Redda je osrednja osebnost posnetkov na albumu Ethiopiques 5 – Tigrigna Music: Tigray/Eritrea 1970-1975, ki prinaša v glavnem posnetke, ki so nastali na območju danes neodvisne Eritreje. Tewalde Redda je še en afriški “bluesman”, ki v sicer glasbeno specifičnem etiopskem delu Afrike večkrat spomni na Alija Farko Toureja. Ali's Here pa je uvodni komad Tourejeve plošče Nianfunke, ki nosi naslov po Alijevi rojstni vasi, kjer je bil album tudi posnet. Velik come back glasbenika, o katerem so se začele pojavljati govorice, da ne more več dobro igrati. Ob snemanju albuma Niafunke je nastal še album Alkibar, prvenec 44–letnega Afela Bocouma in njegove skupine Alkibar. Ali Farka Toure razglaša Bocouma za svojega naslednika, čeprav kljub vsej zahodnoafriški lepoti album Alkibar v evropskih očeh to nikoli ne bo v resnici postal. Med zahodnoafriškimi izdajami je treba omeniti vsaj še štiri. Najprej prvenec skupine Mamar Kassey iz Nigra Denke – Denke za francosko založbo Daqui, pa ne zato, ker bi zaradi pomanjkanja glasbenih informacij iz Nigra takoj padli na zadevo, ampak zato, ker Denke – Denke odlikuje izjemna energija, ki z lahkoto prevzame najbolj zahtevnega poslušalca zahodnoafriške glasbe. Pravo uživanje je tudi poslušanje albuma Beza Ba Dzo kamerunske dive Ann-Marie Nzie, ki je izšel pri založbi Indigo/Label Bleu. Ann-Marie Nzie je bila v petdesetih najpopularnejša pevka Centralne in Zahodne Afrike, vendar Beza Ba Dzo ni obujanje petdesetih let, ampak sodoben afro pop album, kjer se 68-letna pevka zlahka znajde, tudi ob pomoči bobnarja in producenta Brica Wassyja in nostalgičnih saksofonskih melodij Mana Dibanga. Veliko radosti prinašata tudi albuma dveh koristov, Gambijca Djelija Mousse Diaware in Senegalca Kaoudinga Cissoka. Diawarova FlamenKora (Melodie) je velik korak od prvenca Direct from West Africa v začetku osemdesetih. Devet odličnih skladb in nenehno spogledovanje s špansko kitaro, ki še nikoli ni zvenela tako kot kora in nasprotno. Komad Flamenkora je velik akustičen afrolatino hit, povsem drugačen od kongoleških in senegalskih. FlamenKora ponuja res drugačno akustično afriško glasbo, kot jo poznamo. Kaouding Cissoko je stalni korist v Maalovem bendu Daande Lenol, njegov prvenec Kora Revolution za Maalovo založbo Yoff Production pa je več kot presenetljiv in ga v marsičem lahko povezujemo s ploščo In the Search of Lost Riddim Ernesta Ranglina. Tudi tu je producent Ira Coleman in tudi druga ekipa je podobna, vključno s fenomenalno najstnico, Kaoudingovo nečakinjo Cisse Diamba Kanoute. Baaba Maal se kot gost oglasi samo v enem komadu, sicer pa v večini komadov izstopa duo Cissoko, kora, in Coleman, bas, ob izjemnih spremljajočih ženskih glasovih. Album vsebuje tudi različico komada Anne, ki ga slišimo na Search of the Lost Riddim, sicer pa se s ponovnimi poslušanji odkrivajo novi zakladi albuma Kora Revolution. Ravno zato se je tudi največkrat vrtel v mojem CD playerju v tem vročem poletju.

Bogdan Benigar