Randy Newman

IMEJTE ME RADI, KER SEM MALCE NEGOTOV

Ko je lani pred novim letom izšel razkošno opremljen četvorni boks Guilty: 30 Years of Randy Newman (Rhino/Nika), so se ljubitelji tega izjemnega ameriškega kantavtorja zagotovo najbolj razveselili tretje plošče. Med kar enaintridesetimi skladbami z nje je namreč cela vrsta doslej neznanih, in ker Newman ne slovi ravno po plodovitosti, je bilo zanimanje toliko večje. Vendar ne le zaradi njegovih že znanih in preverjenih kvalitet, kot so izrazito ironična, duhovita in do človeških ter družbenih napak neprizanesljiva besedila, pa navidezno preproste in spevne melodije z mojstrskimi aranžmaji, ampak tudi zaradi izjemnega igranja klavirja, ki ga Newman pokaže na celi vrsti poskusnih posnetkov skladb, ki nikoli niso dobile druge priložnosti. Četudi bi si jo marsikatera zaslužila.

Že uvodna skladba Golden Gridiron Boy pa tudi nemudoma opravi z okroglo obletnico iz naslova. Nastala je leta 1962, ko je imel vsega osemnajst let, in čeprav je izšla samo na promocijski mali plošči, že kaže nekatere značilnosti njegovega bodočega ustvarjanja. Nenazadnje motiv outsiderja, ki zaradi privlačnega nogometaša izgublja punco, čeprav v refrenu pravi: Kajti premajhen sem, da bi prišel v ekipo, / samo v orkestru lahko igram. / Vendar sem dovolj velik za sanje, / da bo nekega dne razumela.

Seveda drži, da je pred tridesetimi leti posnel prvi album s pomenljivim podnaslovom Creates Something New Under the Sun, ki ga je - vsaj po mnenju kritikov in glasbenikov - takoj uvrstil med najpomembnejše ameriške kantavtorje, čeprav se plošča ni kaj prida prodajala. Nič čudnega, kajti bil je najbolj nenavaden in izviren predstavnik novega vala glasbenih individualistov, ki so se začeli pojavljati po prodoru Boba Dylana: namesto na kitaro je igral na klavir in za učinkovito izražanje glasbenih idej je uporabljal kar ves orkester, ki mu je tudi sam dirigiral. Newman namreč izvira iz glasbene družine, dva njegova strica sta bila skladatelja filmske glasbe, eden je zanjo dobil kar devet oskarjev, po njunih stopinjah sta šla tudi dva bratranca.

V nasprotju z večino tedanjih kantavtorjev so bila Newmanova besedila le redko avtobiografska in skoraj nikoli osebno izpovedna. Namesto tega je pel o ljudeh, ki jih je našel v filmih, po televiziji, v časopisih in celo v resničnem življenju. Če ni šlo drugače, si je najrazličnejše obstrance in človeške karikature preprosto izmislil. Toda najpomembnejše od vsega je bilo, da je znal na prvi pogled morda čudaška, pogosto ironična besedila nadgraditi z glasbo, ki je bila sicer vpeta v ameriško popularno glasbo, vendar obenem polna kromatičnih obratov, ki so dokazovali njegovo glasbeno izobrazbo in ga postavljali ob bok tako slovitim imenom, kot sta George Gershwin in Kurt Weill.

Danes so skladbe, ki govorijo o dolgočasnosti in predvidljivosti življenja (Love Story) ter o samoti in prijateljstvu (I Think It’s Going to Rain Today in Davy the Fat Boy), prave klasike, refren prve (Samotna pločevinka pri moji nogah, / mislim, da jo bom brcnil po cesti, / tako se dela s prijateljem.) pa je v naslednjih desetletjih postal eden najpogosteje citiranih.

Sledile so, vedno počasi in po kapljicah (Newmanove plošče niso bile nikoli daljše od trideset, petintrideset minut), nove skladbe, ki so pričale o nenehnem umetniškem razvoju in presenečale s tem, kaj vse je mogoče spraviti v vsega tri minute dolgo pop skladbo. Leto 1970 je prineslo ploščo 12 Songs, na kateri se je Newman odrekel orkestru, a zato med sodelavci najdemo Rya Cooderja, pa Clarencea Whita in Gena Parsonsa (skupina Byrds) ter tolkalca Jima Gordona in Milta Hollanda. V spomin so se nam vtisnile skladbe o piromanu (Let’s Burn Down the Cornfield), precej benignem spolnem iztirjencu (Suzanne), še posebej pa Mama Told Me Not to Come, duhovit in ironičen komentar o moralnem (in siceršnjem) mačku, ki pa je obenem izrazito dvoumen. Skladbo je nekoliko predelala tedaj zelo priljubljena skupina Three Dog Night in z njo zasedla vrh ameriške lestvice. Kmalu so sledili še drugi, Harry Nilsson je, na primer, posnel ves album (Nilsson Sings Newman, RCA, 1970). Ime Randyja Newmana je postalo znano, čeprav se njegove plošče še vedno niso prodajale.

Sledila je povsem solistična koncerta plošča, na katero je uvrstil vrsto skladb, ki so napovedovale, da ima kljub vsemu v ognju nekaj novih želez, predvsem pa je izreden in nadvse intimen dokument o ozračju na Newmanovem koncertu, ki je obenem prvič pokazal, kako izvrsten pianist je.

Vendar je bilo vse to samo napoved izjemnih mojstrovin, ki so sledile in s katerimi se je Randy Newman v zgodovino ameriške popularne kulture zares zapisal kot eden najpomembnejših povojnih glasbenikov. Plošče Sail Away (Reprise, 1972), Good Old Boys (Reprise, 1974) in Little Criminals (Warner Bros., 1977) so dokazale, da je Newman dozorel v izjemnega kronista in pretanjenega komentatorja dogajanja v ameriški družbi. Med dvanajstimi skladbami s plošče Sail Away sploh ni mogoče izbrati najboljše, kajti vse so brezhibne, vendar tematsko povsem raznolike mojstrovine. Naslovna je, na primer, slišati kot (slab) oglas za priseljevanje v Ameriko. Newman pravi, da je besedilo položil v usta trgovca s sužnji. Lonely at the Top je ena sama ironija, ki jo je namenil Franku Sinatri, pa je ta - ne vem, zakaj - ni hotel peti. Old Man je srhljivo, skoraj brezčutno slovo od umirajočega starca (Ne bo Boga, da bi te potolažil, / sam si me učil, naj ne verjamem tej laži, / nikogar ne potrebuješ / in nihče ne potrebuje tebe. / Ne jokaj stari, ne jokaj, / prav vsi umremo.)

You Can Leave Your Hat On je najbrž tista Newmanova skladba, ki jo pozna največ ljudi, čeprav je njegova izvedba precej drugačna od razvpite Cockerjeve, God’s Song pa bogu položi v usta tele besede: Požigam vaša mesta - kako slepi ste, / jemljem vam otroke, vi pa pravite, kako blaženi smo, / gotovo ste nori, da mi zaupate, / zato imam rad ljudi, / res me potrebujete, / zato imam rad ljudi.

Med vsemi skladbami je družbeno ostrino najbolje ohranila Political Science: Nihče nas ne mara, ne vem zakaj, / mogoče res nismo popolni, a bog ve, da se trudimo, / a vsepovsod nas izdajajo celo stari prijatelji, / odvrzimo »ta veliko«, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Bum, gre London, in bum, Pariz ... Saj nas tako vsi sovražijo, / odvrzimo »ta veliko« zdaj!

Plošča Good Old Boys je intimnejša, vendar zato nič manj učinkovita; je tematski album o ameriških južnjakih. Toda čeprav je skladba Rednecks ironična in celo sarkastična (Kmetavzi smo, kmetavzi, / ne ločimo svoje riti od luknje v tleh, / kmetavzi smo, kmetavzi, pa črnuhe zatiramo, pravi refren), vse naslednje zelo zgovorno kažejo, da ima Randy Newman do ležernih prebivalcev Juga in njihovih navad ter razvad veliko simpatije. Nič čudnega, kajti rojen je bil v New Orleansu, in to pisano mesto mu je vtisnilo neizbrisen pečat, zelo očiten celo v glasbi. Plošča vsebuje tudi dve izmed Newmanovih najbolj nežnih skladb. Prva je Marie (Bila si kot princesa, tisto no, ko sem te spoznal, / z lasmi, spetimi na glavi. / Nikoli te ne bom pozabil. / Zdaj sem pijan, / pa saj moram biti, / sicer ti ne bi mogel povedati, / kaj mi pomeniš.) in druga Guilty (Ja, punči, pil sem, / ne bi se smel oglasiti, vem, / pa sem se znašel v težavah, / in nisem imel kam. // Barman mi je dal viskija, / prijatelj malo kokaina, / kar naprej sem se potikal, / dokler nisem bil spet v tvojem objemu. // Kriv sem, punči, kriv / in kriv bom vse življenje.).

Plošča Little Criminals je Newmanu prinesla prvo in popolnoma nepričakovano uspešnico. Zakrivili so jo prav taki licemerneži, ki si jih je pogosto privoščil, v tem primeru združenje majhnih ljudi, ki ni razumelo ironije skladbe ShortPeople. Zelo podobno, kot pri nas nekateri niso razumeli Kovačičevih Otrok samohranilk. Toda boljše so druge skladbe, na primer zlovešča In Germany Before the War, izjemna Texas Girl at the Funeral of Her Father in spet ironična Sigmund Freud’s Impersonation of Albert Einsten in America.

Born Again (Warner Bros., 1979) pomeni prelomnico v njegovem ustvarjanju, kajti namesto orkestra je začel uporabljati sintetizatorje in tudi glasbeno se je začel bolj prilagajati prevladujočim trendom, toda njegova ironična ostrina je ostala nedotaknjena. O tem pričajo že ovitek in zlasti skladbe, kot so It’s Money That I Love in Mr Sheep ter Half a Man, če naštejem samo nekatere.

V osemdesetih je šel Randy Newman po družinskih stopinjah in začel ustvarjati filmsko glasbo. Najprej za Formanov film Ragtime (1981), nato za dva Levinsonova filma (The Natural, 1984, in Avalon, 1990), za Howardov film Starševstvo (1989) in za film Penny Marshall, Prebujanja (1991). Njegovo zadnje tovrstno delo je bila glasbena oprema risanke James in breskev velikanka (1996). Večkrat je bil nominiran za oskarja, vendar se mu je doslej vedno izmuznil.

Morda sta zato v tem času izšli samo dve novi Newmanovi plošči (Trouble in Paradise, 1983, in Land of Dreams, 1988), pa še ti v primerjavi s prejšnjimi mojstrovinami nista povsem prepričali. In potem smo dolgo čakali. Do leta 1995, ko je izšla plošča z njegovim muzikalom Faust (Reprise), ki je zelo hitro in neusmiljeno potonil, kajti tekstovno in glasbeno je povsem šablonska stvar, ki ji ni mogla pomagati niti zvezdniška zasedba sodelujočih pevcev in glasbenikov.

Zato pa je plošča Bad Love (Dreamworks, Multimedia, 1999) mojstrovina, ki skoraj opravičuje enajstletno čakanje. Newman se je vrnil k orkestru in razkošnim aranžmajem, njegova (samo)ironija je ostra skoraj do bolečine, to pa velja tudi za pogled, ki ga (kljub vse večji dioptriji) upira v vedno bolj odtujeno in razčlovečeno družbo. Ampak na koncu nas vendarle prosi: Imejte me radi, ker sem malce negotov. Le kako bi mu ob tako zmagoslavni vrnitvi to lahko odrekli?

Jure Potokar

RANDY NEWMAN

Bad Love

Dreamworks/Nika, 1999

»To je moj svet, to so moji ljudje ...« Tako začne.

Takoj sem vedel, da je to spet dobri stari Randy Newman. Drži: pod soncem nič novega! Tako je, kot bi po dvajsetih letih spet srečal prijatelja, ki je odšel brez slovesa, sedaj pa te potreplja po rami in ogovori, kot da je bilo včeraj.

Bad Love je samo še en kos plastike, na katerem je vtisnjenih ducat simpatičnih pesmic. Melodije so všečne, spevne in poskočne. Zvenijo mi znano, pa se ne morem spomniti, od kod. Country, pop, blues, tin pan alley, Kurt Weill; pač nekaj z ameriškega juga. Zdi se mi, da sem jih slišal na starih Randyjevih ploščah, le da je sintetizatorje zamenjal orkester. Tom Waits bi rekel: »A shopping music, maybe?« Nanj sem se spomnil, ker Randy v skladbi Going Home uporabi zvok acetata na 78 obratov. Meni zveni muzika na Bad Love precej filmsko, celota pa kot malce komičen muzikal. »Že slišano« je pač samo še en element več v Randyjevem besednjaku in uporablja ga zelo spretno.

Besedila so enostavna, na videz plehka. Vse skupaj gre dobro v ušesa. Zlahka boste našli svoj hit tega leta. Prav na ponavljanju gradi Randy svoje plošče. Na koncu si zaželimo še. Podobno kot pri starih Chaplinovih filmih.

Bad Love ima vse elemente, ki so nekoč spravljali kritike v evforijo, uvede besednjak in gradi iz komada v komad, ki bi izluščen iz celote spremenil pomen. Kritizira male napake posameznika in velike napake družbe. Podobno kot melodije pobira tudi teme, like in ozračje iz množične kulture (filmov, reklam, pop pesmic). Tako ustvari jezik, ki nam je domač in mu verjamemo celo takrat, ko se norčuje iz nas samih.

Mehak, neizrazit glas, ki nam včasih šepeta tik ob ušesu, vzbuja zaupanje. Pri tem ima Randy izjemen občutek za človeške stiske. Ironično poudari tiste občutke, ki izdajajo našo negotovost pred močnimi in bogatimi. Izkaže se za izjemnega poznavalca (ameriške) potrošniške ideologije. Spretno nam podtakne kontradiktornost današnjih vrednot. Pokaže tisto, česar ne maramo gledati. In da bi nas tako razgalil, se mora norčevati iz svojega lirskega subjekta. Ko se mu vedno znova smejemo, moramo na koncu priznati, da nismo dosti boljši.

Podobno je z erotiko. Se spomnite skladbe You Can Leave Your Hat On, ko pravi: »They don’t know what the love is! I know what the love is!« Ker je z leti nekoliko spremenil pogled, Shame ni več ljubezenska pesem, ampak opis nemoči ostarelega moškega pred mlado damo. Tako dober je le še Leonard Cohen. (Ali nista oba Žida?)

Bad Love se v vsem tem kaj malo loči od biserov, ki so nastali v sedemdesetih letih. Zakaj naj bi potem sploh izgubljali čas z njo? Zdi se mi, da človek ob prehodu iz srednjih v zrela leta spozna, da sveta ne bo spremenil. Pokaže nam šarm starosti, končno vse razumeš, a nima več pravega smisla. Kaj nismo slišali že nekaj takih labodjih spevov: Johnny Cash, Leonard Cohen in Bob Dylan?

Na dolgo in na široko bi vam lahko dokazoval genialnost Randyja Newmana kot pesnika, dramatika, psihologa in sociologa, pa je škoda časa in prostora. Stori sam.

Če si star ljubitelj, kupi, če ne, poslušaj stare plošče. Morda odkriješ nov svet iz sedemdesetih in se v Bad Love prikradeš skozi zadnja vrata.

Drži: pod soncem nič novega, nič posebnega. Morda najboljša plošča devetdesetih!

Tomaž Prošek