Kozmična Amerika

ZGODNJA LETA GRAND OLE OPRYJA

Ste se že kdaj vprašali, zakaj poslušate določeno glasbo? Verjetno zato, ker vam je všeč in ob njej uživate, ne pa zato, ker ste kje prebrali pohvalno oceno in se zdaj lahko postavljate pred prijatelji, češ da imate dober okus in da ste v duhu časa. Glasbeni kritiki na všečnost sicer ne prisegajo, in če boste kakšno ploščo, glasbenika ali celo zvrst v ugledni kritiški družbi preveč hvalili, vam bodo mogoče celo očitali, da ste nerazgledani in da nimate nobenih meril. Dejstvo je, da na glasbo vplivajo tudi okolje in zgodovinske okoliščine, in le tako si lahko razlagam, zakaj je bilo v prvi polovici tega stoletja v countryju toliko dobre glasbe.

Toda kako lahko kdo ignorira današnje dogajanje in uživa ob stari škripajoči glasbi, kakršno so Roy Acuff, DeFord Bailey in Uncle Dave Macon igrali na odru zgodnjega Grand Ole Opryja? Verjetno težko razume dogajanje na današnjem countryjevskem prizorišču, pa naj gre za otopel pop country ali za zamorjen alternativni country. Pri tem ne gre za nikakršno nekrofilijo ali za zagledanost v zgodovino, gre za glasbo, ki vam (ali pa tudi ne, odvisno od psihosomatskega sklopa in drugih dejavnikov) lahko ponudi veliko užitkov. Glasba, ki jo je ustvaril zgodnji Grand Ole Opry, je tudi meni preprosto všeč in ne znam vam strokovno, ob pomoči pametno zvenečih tujk, opisati, zakaj je tako. Mogoče se mi zdi, da je dobra, ker je užitkarska, namenjena plesu in zabavi, hkrati pa dramatična do skrajnosti, vseh teh značilnosti pa današnjemu countryju in glasbi sploh - čast redkim izjemam - silno manjka.

Pisati o dogajanju na odru Grand Ole Opryja je zelo nehvaležno početje, saj tam potekajo koncerti že od leta 1925, sam pa sem si prizorišče ogledal le en večer septembra leta 1997. No, pri odkrivanju zgodovine Grand Ole Opryja nam je v veliko pomoč pred kratkim izšla knjiga Charlesa Wolfa o rojstvu te enkratne institucije. Ta ustanova, ali kako naj jo še imenujem, je, roko na srce, naredila veliko dobrega, po drugi strani pa je v veliki meri odgovorna za dokaj klavrne razmere v današnjem countryju, saj se je že v obdobju pred Royem Acuffom izogibala novostim in drugačnosti. Začelo se je 28. novembra leta 1925. Belobrad mož se je usedel pred mikrofon radia WSM v Nashvillu in nič hudega sluteč zaigral na violino nekaj starih melodij. Uncle Jimmy Thompson je tisti večer igral v eter kako uro, odziv med poslušalci pa je bil nad vsemi pričakovanji. Radijska hiša je bila v naslednjih dneh polna pisem in telegramov, manjkalo pa ni niti telefonskih klicev s prvimi glasbenimi željami. Direktor radijske postaje George D. Hay je kmalu uvidel komercialni potencial takšnih nastopov in že v naslednjih dneh je dobil številne ponudbe violinistov, pevcev, skupin, potujočih klovnov in komedijantov. Vsi bi radi zaplavali po sobotnih radijskih valovih. Tako se je rodil Grand Ole Opry, ena najstarejših radijskih oddaj in eden najbolj konservativnih glasbenih odrov s strogimi pravili obnašanja. Hay je postal voditelj oddaje, Jimmy Thompson in nori bendžoist Uncle Dave Macon pa sta postala prva člana Grand Ole Opryja, druščine, ki tako že več kot sedemdeset let združuje vse najboljše ali, bolje rečeno, vse najbolj priljubljeno v countryju. Si predstavljate, da bi kaj podobnega naredili na našem narodnozabavnem glasbenem prizorišču? Res mi ni jasno, zakaj tega nihče ne stori - že zaradi denarja, saj bi se dalo dobro zaslužiti, pa še blagajna ministrstva za kulturo bi lahko ostala nedotaknjena. Če bi takšno oddajo hkrati prenašala naša nacionalna radijska in televizijska postaja, bi si verjetno zelo povečala poslušanost in gledanost, kraj, kjer bi potekala takšna prireditev, pa bi hitro postal turistična atrakcija, saj bi naši severni sosedje ponoreli. Vendar bi takšen projekt zahteval veliko dela! Dragi moji, na odru Grand Ole Opryja ni playbacka, in kolikor sem se lahko prepričal, celo zvezdniki kova Alana Jacksona tam nastopajo brez spremljave kakšnih elektronskih bobnov in drugih nenaravnih glasbil. Grand Ole Opry skuša glasbo zadržati v mejah. To ji zagotavlja določeno kakovost, je pa tudi nenaravno početje, saj verjetno zavira razvoj glasbe. Petkovim in sobotnim večerom na radiu WSM je podoben četrtkov večer na prvem programu Radia Slovenija, še bolj pa mu je bil verjetno podoben na začetku, ko je bilo tudi na našem radiu veliko živega igranja. V zgodnjih tridesetih letih je imel radio WSM že tako močan signal, da ga je bilo ob lepih večerih slišati v tridesetih od oseminštiridesetih držav, pa tudi v velikem delu Kanade. V radijskih oddajah so kmalu začeli nastopati tudi drugi glasbeniki: skupini The Crook Brothers in Humphrey Bate's Possum Hunters ter sijajni temnopolti orgličar DeFord Bailey, pozneje pa še brata Delmore, Pee Wee King, Bill Monroe in Minnie Pearl.

V zgodnjih letih Grand Ole Opryja so kraljevali številni pevci, največji med njimi je bil Roy Acuff. Bil je povprečen violinist, poslušalce pa je povsem očaral s svojim glasom. Prvič je zapel februarja leta 1938 in v nekaj dneh dobil toliko pošte, kot pred njim še nihče. Zapel je skladbo Great Speckle Bird, klasiko Roya Carterja, ki jo je sicer prvič posnel že leta 1936 in jo boste našli v vsaki dobri antologiji countryjevskega gospela. Kakorkoli, Grand Ole Opry še danes ponuja veliko dobre glasbe in kar nekaj glasbenikov, ki so nastopili pri nas (Townes Van Zandt, Joe Ely, Chris Jones in Laurie Lewis) ima za seboj tudi nastope v tej prestižni dvorani, čeprav niso uradni člani Grand Ole Opryja, ki tam nastopajo redno vsak teden. Če vas pot zanese v sicer dokaj dolgočasni Nashville, ne zamudite predstave.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA:

Roy Acuff, The Essential Roy Acuff, 1936-1949 (Columbia)

Če bi radi uživali ob glasbi zgodnjega Grand Ole Opryja, morate seči po ploščah DeForda Baileyja, Dava Macona, Sama McGeeja in predvsem Roya Acuffa, ki je tam kraljeval od leta 1938. Danes je dosegljivih več plošč z glasbo tega velikega zvezdnika starega countryja. Poslušalci zgodnjega Grand Ole Opryja so si Acuffa, prvega nespornega kralja countryjevske glasbe, najbolj zapomnili po skladbah Wreck On The Highway, Tennessee Waltz in Great Speckle Bird. To je resnično pomembna zbirka in prinaša najpomembnejše glasbenikove posnetke iz vse kariere. Za nameček je zanimiva tudi za raziskovalce korenin Dylanove glasbe. Dylan je namreč za prvenec iz leta 1962 posnel Acuffovo uspešnico Freight Train Blues. Verjetno jo je našel na plošči Jacka Elliotta, a mu je vseeno uspelo ohraniti duha predirljivega Acuffovega countryja.

Sam McGee, Complete Recorded Works, 1926-1934 (Document)

Sam McGee je bil eden izmed najpomembnejših kitaristov countryja in je s svojo kitaro odločilno zaznamoval številne plošče Dava Macona, s tem pa tudi zgodnja leta Grand Ole Opryja. Ob njegovih ploščah so se učili vsi poznejši mojstri z Docom Watsonom in Chetom Atkinsom na čelu. Pravi poznavalci ameriške glasbe neradi delajo razlike, ki temeljijo na barvi glasbenikove kože. Če govorimo o ameriški glasbi, se lahko s takšnim razmišljanjem kaj hitro znajdemo na trhlih tleh. Nekako samoumevno se zdi, da so črnci igrali blues, ne pa coutryja, ki je veljal za glasbo belcev. Vendar je takšno dojemanje povsem napačno. Bilo je kar nekaj velikih coutryjevskih glasbenikov, ki so bili črni, veliko ameriških coutryjevskih instrumentalnih tradicij in pesemskih oblik pa izvira iz afroameriških pesmi. Blues je s priljubljenostjo, katere začetki segajo v začetek 20. stoletja, ko so ga ljudje lahko slišali v predstavah pod šotorom, postal del countryjevskega besednjaka. Tako so vsi countryjevski glasbeniki, bodisi črni ali beli, ob baladah in uspavankah peli tudi blues. Dober primer je tudi Sam McGee; ta plošča je resnična mojstrovina, ki ne sme manjkati v nobeni dobri diskoteki (Document Records, Eipeldauerstrasse 23/43/5, A-1220 Vienna, Austria).

Charles K. Wolfe. A Good Natured Riot - The Birth Of The Grand Ole Opry. Vanderbilt University Press, 1999.

Izmed vseh akademikov, ki pišejo knjige o countryju, ima le Charles Wolfe razumljiv jezik in slog pisanja. Wolfe zelo dobro pozna zgodovino countryja, vse podatke in zgodovinske resnice pa podaja tako privlačno, da se bralec zlahka prebija skozi pisanje. Wolfe ima nekakšno nenavadno sposobnost, da o glasbi piše s takšnim žarom, da se ti zdi, da jo slišiš. Knjiga je sijajna kronologija in kritična analiza Grand Ole Opryja od začetkov do leta 1940, veliko vrednost ima tudi zaradi številnih fotografij in izčrpne diskografije (Vanderbilt University Press, Box 1813, Station B, Nashville, TN 37235, USA; www.vanderbilt.edu/vupress).