Saga o pianistih (2. del)

Poklic - Klavirski spremljevalec

Posebno opozorilo: to pisanje je zgolj (kolikor toliko idealen) presek nekega poklica. Pripadniki tega poklica bi si prav gotovo želeli, da povem še kaj več v njihov prid, njihovim solistom pa bi se zdelo, da sem tako ali tako že preveč razkrila ...

Želja skorajda vsakega glasbenika je, da svoje sposobnosti čim večkrat predstavi občinstvu na solističnem recitalu. Toda vsak glasbenik nima možnosti, da na oder stopi čisto sam in recital izpelje brez sodelovanja kolegov. Take recitale lahko pripravijo organisti, kitaristi, harfisti ..., vendar se kljub tej prednosti pred drugimi stanovskimi kolegi še zdaleč ne morejo kosati s številno publiko, kakršno imajo pianisti. Klavirski recitali imajo najdaljšo tradicijo solističnih recitalov (to smo brali že v prejšnji številki Muske) in tudi najzvestejšo množico poslušalcev. Publiko znajo uspešno pritegniti tudi drugi solisti, zlasti solo pevci, katerih popularnost vse bolj narašča. Glasba teh instrumentalistov in pevcev je običajno napisana z orkestrsko ali s klavirsko spremljavo, ob kateri solistov nastop zazveni celoviteje. Solist je lahko najbolj uspešen takrat, kadar nastopa s pianistom, s katerim muzicira v popolni simbiozi, hkrati pa najbolj neposredno komunicira s publiko. Vendar tokrat ne nameravam razgaljati blišča solistove kariere. Uprimo oči in odprimo ušesa na drugem koncu in se seznanimo z osebnostjo in ustvarjalnostjo klavirskega spremljevalca.

Z ODRA SE UMAKNIMO ZA ODER

Pri nas se velikokrat namesto izraza klavirski spremljevalec uporablja krajše poimenovanje - korepetitor. Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz korepetitor zelo lepo opredeli kot kdor vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester. To pa ne opredeli celostnega dela klavirskega spremljevalca. Vsak jezik ima svoja poimenovanja. Še najbolj posrečena imajo angleško govoreči, kjer glede na način dela spremljevalca poznajo tri nazive: accompanist, coach in repetiteur.

Accompanist (izraz, ki najbolj splošno opredeli klavirskega spremljevalca):

Poslušalci najbolj neposredno doživljajo klavirskega spremljevalca, ko igra na odru, četudi bržkone pridejo poslušat koncert predvsem zaradi solista in izbora programa. Vendar navadno vodi pianista na isti oder prav tako dolga pot vadbe in izkušenj, kot jo je moral prehoditi in izkusiti solist. Vsak zase že pred prvo skupno vajo dobro obvladata program, ki sta ga skupaj izbrala (ali pa je izbor bodisi opravil solist sam bodisi so ga narekovale okoliščine nastopa). Toda oba potrebujeta tudi skupno vadbo, ob kateri usklajujeta videnji končne interpretacije. Če hočeta, da bo nastop dober, je to usklajevanje pravo piljenje, med katerim se glasbenika tudi navadita drug na drugega tako, da na nastopu oba enako 'čutita' glasbo, ki jo igrata.

Pianisti se običajno specializirajo za spremljanje enega instrumenta ali skupine instrumentov (npr. godala, pihala) ali pa se odločijo za spremljavo pevcev. Z leti zato zelo dobro obvladajo širok repertoar instrumenta. Ni se jim potrebno vedno znova učiti novih skladb, temveč poglabljajo staro znanje s solisti, ki radi vidijo, da ima pianist izbran program že v repertoarju. Tak pianist dobi zelo natančen vpogled v literaturo instrumenta, ki ga spremlja. Obenem pa je zaradi sodelovanja z različnimi in raznolikimi solisti seznanjen s številnimi pristopi do glasbe in konkretnih skladb, do katerih ima tudi sam izoblikovan odnos.

Coach (neke vrste trener):

Solist in pianist običajno dokaj enakovredno sodelujeta ter se pri takem delu oplajata. Izkušen pianist lahko postane solistu tudi pedagog. Predvsem pevci (študentje in profesionalci) imajo spremljevalce, ki jih učijo interpretacije, izgovarjave, komunikacije s poslušalci in, nenazadnje, jim vlivajo samozavest. Taka oblika sodelovanja pri nas v Sloveniji še ni zelo razširjena, ima pa že tradicijo v nekaterih drugih evropskih državah. Šolanje pevca je tam razdeljeno med dva učitelja. Prvi je učitelj solo petja, ki se bolj poglablja v razvijanje tehnike petja, drugi pa je pianist, ki namenja več pozornosti interpretaciji.

Repetiteur (še najbolj ustreza našemu izrazu korepetitor):

Podobna je tudi vloga pianistov, ki sodelujejo z opernimi hišami. Delo posameznega pevca in celotnega ansambla poteka hitreje in učinkoviteje, če sprva pianist nadomešča orkester. S klavirskim izvlečkom orkestrske spremljave je pianist opernemu pevcu prvi učitelj. Seznanja ga z opernim delom ter ga vodi pri tehničnem in umetniškem dozorevanju glasbe, dokler te vloge povsem ne prevzameta dirigent in orkester. Že v prejšnji številki Muske smo lahko brali, da se veliko pianistov odloči za poklic dirigenta, prav tako pa se vsaka profesionalna pot dirigenta začne za klavirjem - kot korepetitor pevcev v operi.

SOŽITJE PRI MUZICIRANJU

V Angliji sem spoznala pevko, ki jo je med študijem 'obdajalo' kar precej pianistov. Prvi pianist (sicer skladatelj in muzikolog) je bil njen partner, ki jo je učil intonacije (da ne rečem not!) in izgovarjave tujih besedil. Drugi pianist (študent) se je z njo že bolj poglabljal v osnove interpretacije. Potem jo je naslednji pianist (profesionalec) spremljal in poučeval v obveznem učnem programu, še en pianist (tudi profesionalec) pa ji je dajal še zadnje napotke v zvezi z interpretacijo; bil je prezaseden in predrag, da bi z njo tudi nastopal, ali pa okoliščine nastopa tega niso omogočile. Zato je sodelovala s kolegico pianistko, s katero sta skupaj vadili in nastopali na tekmovanjih in recitalih. Seveda uspehi in nagrade niso izostali, in presenečeni bi bili, kako veliko pevcev (tudi) mednarodnega slovesa sodeluje za nadgradnjo svojega talenta (ki je brezpogojno dober glas) z vsaj enim pianistom. Tudi tako sodelovanje pianista in solista je lahko zelo plodno, če obstaja medsebojno spoštovanje in če oba, solist in pianist, dobita drug od drugega, kar pričakujeta. Vendar se nekateri pianisti izogibajo sodelovanju s pevci, saj so mnenja, da jih izkoriščajo koristoljubju v prid. Zato se zaradi 'primadonskega' obnašanja pevcev pianisti raje specializirajo za instrumentaliste, ki naj bi bili manj zapleteni. Obenem pa so spremljave instrumentalnih skladb tehnično zahtevnejše, zato večji izziv za pianista. Klavirske spremljave saksofonistov, na primer, po tehnični zahtevnosti dostikrat presegajo enostavno linijo solo instrumenta. Poleg tega mora pianist igrati strogo ritmično. V pevski literaturi je sicer manj tehnično zahtevnih spremljav, mora pa imeti pianist izjemen občutek za ton, fraziranje in pevčevo dihanje. Sposoben mora biti prilagajanja trenutnemu navdihu pevca (čustvenemu razpoloženju in fizičnemu počutju). Med pevci so še posebej cenjeni pianisti, ki so sposobni tik pred nastopom skladbo zaigrati kakšen ton višje ali nižje ali celo spremeniti program, zato da se lahko prilagodijo pevčevemu počutju ter trenutnemu navdihu.

Simbiotično doživljanje glasbe je že marsikateri duo moškega in ženske popeljalo tudi v zakon. Glasbenika, ki iskreno sodelujeta, se drug od drugega veliko naučita. Prilagajata se načinu dela, ki je pri vsakem posamezniku individualen. Nekateri potrebujejo za nastop več vaj, drugi manj, nekateri z glasbo tkejo prijateljske odnose, drugi imajo raje 'profesionalne' odnose in se nočejo vtikati v privatno življenje drugega glasbenika. Vsakdo ima tudi različen pristop k načinu vadbe. Eni radi veliko preigravajo in čakajo na 'pravi trenutek'. Drugi se raje pogovorijo o skladbi in se bolje koncentrirajo, če jo manjkrat zaigrajo. Nekateri raje izdelujejo podrobnosti, drugi najprej iščejo sporočilo celotne skladbe. Osebne navade, ki so izraz značaja, in estetska merila se medsebojno prepletajo. Glasba zaživi v končni fazi bolj živo, če sta pred tem glasbenika znala prisluhniti vsem notranjim in medsebojnim konfliktom ter zamislim, ki pa so vsi, tako kot glasba, težili k harmoniji.

KAKO PREPOZNAMO KLAVIRSKEGA SPREMLJEVALCA?

Klavirski spremljevalec ima vedno ob sebi note, ponavadi kar nekaj zvezkov, spravljenih v domačih in službenih omarah - ali pa jih prenaša v velikih torbah (ženskam je kar umetnost najti dovolj veliko torbo, ki ima vsaj približno 'damski' videz). Note običajno priskrbi solist, in če je nemaren, pusti pianistu kup nezlepljenih fotokopij. Originali in fotokopije velikokrat potujejo od pianista do pianista, z leti se na straneh nabere kup oznak: od prstnih redov do zavihkov, ki pianistu omogočijo, da stran čimprej obrne. Seveda imajo note tudi fizično težo. Zato so povešena ramena ena prvih zunanjih karakteristik spremljevalca, ki prenaša partiture v torbi, obešeni prek ramena. Majhne note na klavirskem pultu niso nikoli dovolj blizu očem, in preden se pianist sprijazni s tem, da bo moral nositi očala, ima že slabo razvado sključevanja in približevanja glave notam in klavirskim tipkam. Pianist ima zato v zreli dobi že kar tipično držo. Jasno, da si ga je težko predstavljati brez klavirja, za katerim sedi. Zaradi pomanjkanja gibanja lahko z leti postane celo malo 'okrogel'. Ima nekoliko sključeno držo, glavo nagnjeno naprej, zadnjo plat kot prilepljeno na klavirski stolček, roke pa lahkotno, z rutino, ki zagotavlja oporo solistu, drsijo po klaviaturi. Sključeno držo ima verjetno ne le zaradi napačne drže pri igranju. Če že niso taki po naravi in če želijo napredovati v poklicu, se z leti pianisti ob raznoterih solistih naučijo biti vdani in prilagodljivi - najsibo v procesu nastajanja skupne interpretacije ali pa na samem nastopu. Na nastopih je tudi zaželeno, da so pianisti nezmotljivi - njihova zrelost ali nezrelost velikokrat 'naredi' ali uniči solista. Vsekakor pa velja neizgovorjen dogovor, da naj pianist prevzame odgovornost za spodrsljaj, kadar se obema zalomi zaradi napake, ki jo je povzročil solist.

ODNOS 'PIANIST SOLIST' IN 'PIANIST KLAVIRSKI SPREMLJEVALEC'

Velikokrat so klavirski spremljevalci tarča opazk, da so si tak poklic izbrali le zato, ker so nesposobni za kariero koncertnega pianista, v družbi z drugim glasbenikom (ali v njegovi senci) pa je laže. Toda vsak pianist je že od začetka glasbenega šolanja usmerjan v igranje solo literature in visokošolski programi (s tem ne mislim le položaja v Sloveniji) omogočajo v glavnem le izobraževanje za solo koncertiranje in za klavirsko poučevanje. Le redki programi omogočajo specializacijo in bodočega klavirskega spremljevalca tudi usmerjajo v spremljavo skupine instrumentov (godal, pihal in trobil) ali pevcev. Tisti, ki se odločijo za pevce, pa morajo izbirati med spremljavo pevcev samospevov in opernih pevcev (korepetitor v operi).

Le redki pianisti se že med šolanjem na akademiji ali v podobni instituciji zavestno odločijo, da bodo študij solo literature uporabili za dobro tehnično in muzikalno podlago pri kasnejši specializaciji v komorni glasbi. Običajno jih navduši sodelovanje s kolegi v obveznem programu komorne igre ali korepeticij. Veliko pianistov, ki so končali solo program, pa se odloči šele po študiju, saj jim ponujena služba korepetitorja omogoča neposreden stik z instrumentom in nastopanjem. Morda je kanček resnice tudi v tem, da gredo spremljat tisti, ki niso uspeli kot pianisti. Težko je namreč po koncu študija, ki ga je usmerjal profesor, zbrati dovolj poguma in samozavesti za samostojno kariero. Res pa je tudi nekaj drugega: kdor je dober solist, ni nujno dober korepetitor. Pianist, ki z aroganco do drugih želi poudarjati samo sebe ali pa enostavno ne prenese prilagajanja navadam in znanju drugih, prav gotovo ne bo dober spremljevalec. Ponavadi je preglasen in ne upošteva interpretacije, ki si jo je zamislil solist. Res pa je tudi, da je dober solo pianist (in spremljevalec) tudi in predvsem tisti, ki veliko sodeluje z drugimi instrumentalisti in pevci ter se od njih tudi uči. Že Chopin je poudarjal, kako pomembno je poslušati dobre pevce in se od njih učiti oblikovanja fraz.

Še ena bistvena razlika je med pianistom solistom in pianistom spremljevalcem. Prvi igra pred publiko na pamet (z redkimi izjemami). Spremljevalec pa skorajda brez izjeme na odru igra iz not. Note so lahko za solista 'vmesnik', ki ovira pri neposrednem izražanju sporočila glasbe ter njenih čustev. Pianisti, ki so navajeni pred publiko igrati le na pamet, imajo lahko krepke težave s koordinacijo rok in oči, ki sledijo notam na pultu. Za spremljevalca pa so lahko note opora, ker se v kratkem času, ki mu je bil dan za vadbo s solistom, ni mogel naučiti programa na pamet. Note so lahko tudi v pomoč takim, ki imajo kot solisti vedno spominske spodrsljaje.

KAJ PA SLUŽBA?

Oglejmo si položaj v Sloveniji, kjer dobrih pianistov vedno primanjkuje. Delo spremljevalca je zelo naporno in ne pozna osemurnega delavnika. Vadba mora biti na programu tako rekoč vsak dan, saj običajno pianist sodeluje z več solisti (tudi do štirideset ali več, če je redno zaposlen v glasbeni instituciji). Vadba doma in kasneje s solistom se velikokrat podaljša še v večerni nastop - najsibo recital, nastop na prireditvi, poseben tempo dela narekujejo tudi tekmovanja. Kdor vztraja in je sposoben hitrega branja not (vrlina, brez katere spremljevalec ne more biti dober, pianist solist pa je lahko), ima z leti naštudiran ogromen repertoar. Tak korepetitor bo vedno iskan in se mu ne bo treba bati, da bi bil brez zaslužka. Veliko spremljevalcev se z leti tudi naveliča hitrega tempa in stalnega pomanjkanja časa, zato se raje posvetijo poučevanju. Prav zato je ves čas potreba po novih kadrih, pa tudi zaradi vedno novih in večjih potreb solistov po igranju na recitalih, preskušanju na tekmovanjih in igranju v poletnih šolah ter na seminarjih. Vsaka glasbena šola ima pri nas zaposlenega vsaj enega korepetitorja, medtem ko imajo obe Srednji glasbeni šoli in Akademija za glasbo v rednem delovnem razmerju kar lepo število korepetitorjev.

Seveda je drugo vprašanje, če so korepetitorji ali spremljevalci za delo tudi zasluženo nagrajeni. Večinoma se pritožujejo, da je njihovo delo za druge preveč samoumevno in da solisti mislijo, da jih lahko vlačijo kjerkoli, ne da bi jih vprašali za ceno. Zelo je pohvalno, da nekateri profesorji že med šolanjem navajajo učence na spoštljiv odnos do korepetitorjev. Po drugi strani pa spremljevalci včasih prav v razmerju učenec - profesor - pianist pogrešajo bolj neposreden odnos učenec - pianist, ki bi dal obema več gotovosti na nastopu.

Veliko spremljevalcev začne kariero prav z igranjem s solistom ob prisotnosti profesorja. Profesorji učencev in študentov s tem, ko pomagajo svojim učencem, pomagajo tudi njihovim korepetitorjem pri nabiranju znanj in pridobivanju izkušenj. Nemalo teh profesorjev se odloči tudi za sodelovanje v duetu z že bolj izkušenim pianistom študentov.

Tokrat sem nekajkrat zavestno namesto 'klavirski spremljevalec' uporabila izraz 'korepetitor'. Pri nas pravzaprav nimamo klavirskega spremljevalca v pravem pomenu besede, ko bi njegovo profesionalno delovanje opredeljevalo zgolj sodelovanje s profesionalnimi umetniki. V zadnjih letih sem zasledila samo dva primera, ko sta naša pianista igrala na recitalu z umetniki s svetovnega glasbenega prizorišča. To sta bila pianista Bojan Gorišek v duetu s flavtistko Ireno Grafenauer ter Vladimir Mlinarić z violinistom Pierrom Amoyalom.

Stopnja umetniške zrelosti učencev in študentov redko dosega raven pianistovih sposobnosti, zato mnogi pianisti, zaposleni kot korepetitorji po šolah, pogrešajo več časa in možnosti za sodelovanje s pravimi umetniki. Obenem pa lahko delo teh pianistov zelo hitro postane obrtniško in zaradi preobremenjenosti površno, tako da pianisti velikokrat (po krivem) dobijo sloves slabega sodelavca.

Kaj bi omogočilo takim pianistom, da se jim uresniči želja po izključnem sodelovanju s sebi enakimi:

1. Sposobnosti in izkušnje dobrega klavirskega spremljevalca in prava mera zaupanja vase.

2. Dovolj veliko glasbeno tržišče. Trenutna organiziranost (premajhnega) glasbenega tržišča v Sloveniji - dobra skrb za pripravo koncertov študentom (Glasbena mladina) in veliko slabše možnosti za uveljavljanje mladih umetnikov - najverjetneje ne bi zadoščala.

3. Pogum, da se pianist odtrga od gotovosti rednega delovnega razmerja in začne delovati po principu tržnega mehanizma, kjer najbolj sposobni in iznajdljivi dobijo najbolje plačano delo. Tudi v tem primeru je v Sloveniji trenutno premalo možnosti, ki bi ob takem načinu dela lahko zagotovile obstoj več ljudem hkrati.

TISTI Z VRHA

Nekakšen starosta med klavirskimi spremljevalci je sedaj že pokojni Avstralec Gerald Moore. Moore je za življenja veljal za najbolj eminentnega spremljevalca, zapustil nam je ogromno posnetkov s priznanimi solo pevci, pa tudi dve knjigi o klavirski spremljavi (ena ima tipičen naslov: An unashamed accompanist, Spremljevalec, ki se ne sramuje). Mooru v čast poteka vsaki dve leti v Londonu tekmovanje za najboljšega klavirskega spremljevalca. Podobnih tekmovanj je seveda vse več, a zmaga na tem tekmovanju ima posebno veljavo v karieri mladega spremljevalca. Moore ni nikdar nastopal kot solist, zato ga nekateri glasbeniki tudi (neupravičeno?) obtožujejo, češ da je zaradi tega nekoliko oklestil tonske in interpretativne zmožnosti klavirja.

Britanska revija Gramophone izhaja vsak mesec že od leta 1923 ter že nekaj let vsako leto zbere v zajetni knjigi vodnik dobrih CD-jev skupaj z ocenami posnetkov, objavljenih v tistem letu v posameznih številkah revije. Gramophone tudi vsako leto podeli nagrade izvajalcem najboljših CD-jev. Med nagrajenimi najdemo tudi klavirske spremljevalce, ki se skoraj izključno posvečajo samo umetnosti spremljave. Zanimivo je, da so vsi ti pianisti Britanci, ki že kar slovijo po tem, da so sposobni zelo hitrega branja not in jim bolj kot solistično igranje ustreza spremljanje. Med nagrajenci so velika imena klavirske spremljave: Geoffrey Parsons je žal že med pokojnimi in novica o njegovi smrti januarja 1995 je močno odjeknila med kolegi in pevci. Zelo aktivni so tudi Malcolm Martineau, Roger Vignoles in Graham Johnson, ki občasno nastopa tudi s slovensko mezzosopranistko Marjano Lipovšek. Nagrajeni so tudi pianisti raznih drugih narodnosti, med njimi predvsem taki, ki so zvezde na svetovni glasbeni sceni tudi v drugačnih vlogah: Krystian Zimerman ter že pokojna Rudolf Serkin in Sviatoslav Richter so vsi odlični solisti, András Schiff je prav tako kot solist aktiven v komornih skupinah, kot so trio, kvartet ... Kar nekajkrat so bili nagrajeni posnetki, na katerih spremljata Daniel Barenboim ter Vladimir Ashkenazi. Oba sta celostna umetnika, saj sta v osnovi pianista, ki igrata v komornih zasedbah, hkrati pa sta tudi dirigenta.

Ali obstaja pravilo, kako postati dober klavirski spremljevalec? Očitno na kvaliteto izvedbe ne vpliva, če je spremljevalec tudi dober solist ali pa se je specializiral samo za spremljavo. Osnova je verjetno čisto druga: potrebna je širina glasbenega znanja in ljubezen do glasbe, ki ljudi povezuje in jim daje možnost nenehnega dograjevanja in nadgradnje.

(Prihodnjič: o pianistu Chopinu ob 150-letnici njegove smrti.)

Damjana Zupan