Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Radikalizacija srca in posluha

Improvizacija in kompozicija "pisave"

Marilyn Crispell za srečno vnovično pot proti Ljubljani.

Imam željo, redko javno željo. In ta se ujema z žalobnim dejstvom, po katerem je beseda v splošnem – govorjenem ali pisanem, rotečem ali zaupljivem momentu (elementu?) – zgubila nekdanji naboj. Še žalobnejša od tega pa je ugotovitev, da besedi zmerom prav malo, silno malo manjka do utrjenih slovesov in zaceljene rane. Prav strastno si želim, pisati za časopis (Muska?), v katerem beseda prejme takšno moč "skoz svoje godbe": Vsaka slogovna segmentacija, o kateri nam je pisati, naj se oklene zvočnih specifik. Vsakomur med pišočimi in vsaki pišoči posebej. Pisarska intenca naj se nevarno približa muzikam iz svojega objekta. Pravzaprav nočem pisati, hočem delati godbe iz črkovja. Ali pa sem pustil igranje zaman ...

Ko, denimo, pišem o improviziranih godbah (oziroma jih mislim), moram, ja, dobesedno moram začeti nekako tako kakor zdajle – suvereno, radikalno, tematizirano, na mah, na način, kjer ni jasna meja med "teoretskim" in "literarnim" umom, če hočete, kakor da mi skoz prste polzi deviška prst, se obnašam, a obenem nastopam z vso mehko odgovornostjo do svojega benda (včasih samo do sebe in svoje dvojke), skrajnje skoncentrirano, prepoznatno in iskreno. Vsem petim ali desetim bralkam, bralcem, ki imajo v zavesti, kaj so to improvizirane godbe, mora biti v hipu jasno, da pred menoj ni zapisanega notnega gradiva; ne omejujem se na časovno zanko; ne igram na ugodje; ne ustrezam; pred seboj imam vse in nič – do bolečine rezke redukcije, selekcije, reze, preskoke, možgani se mi cefrajo v trenutniško sluz, ko skušam objeti neznana čustvena stanja in jih obenem racionalizirati kot ... Ne zmorem nadaljevanja, v prostoru začutim dolgčas ... Cak, že sem v sosedni sobi, s celim bendom nahajamo nov, vsem neznan, a nekako obvladljiv register, celo poljano skupnih soodvisnosti; kaj bi droga v primeri s tem, pomislim; sledimo si, tako oprezno se poslušamo, da na lepem sploh ni več igranja, ni izvedbe; vse se izvaja samo.

V ušesa mi zdajle sili kliše, in bolj ko si bom prizadeval, izogniti se mu, prej bo dejansko slišati kot kliše, zribsana evfonija. Blagoglasje, uf, kako nevredno zmahanega, nikakršnega bitja človeškega. Tega ne maram. Zakaj tega ne maram; zakaj tega ne smem marati? Kdo je rekel, da tega ne smem marati? Krotka sestra zgodovina in prevarantski bratranec Zeitgeist mi družno parata mozeg, oprimem se preskušenega aduta: Klišejev ne smem marati, ker se vedno lahko razživi možnost, da jih je kdo že slišal. Da jih je katera že slišala. Govorim jezik, ki ga ni govoril še nihče. In ki ga ni govorila še nobena. Kakšen zoprn seksizem, kakšno čudno ločevanje po spolih. Politična ustreznost je moralna spaka. Čemu upoštevati dvojost, ko lahko piham samo na en ton? Se usedem spodaj na es in igram ladijsko sireno – kar zmerom vžge ... Tako počne večina, kot se mi zdajle seseda ton in spakedranščina prevzema celo bitje do neznosnosti, ki ji eni pravijo tek zavesti, drugi pa tok zavesti, v bistvu pa gre za eno samo presno južino, ki nas združuje in po kateri se ločujemo. Ali pa si samo domišljam, da je temu tako? Od kod mi sploh prevzetna zamisel, da sem drugačen? Biti mi je drugačen, hoteti, drugega nič. Od kod prostaška ideja, da je treba biti celo drugačen od drugačnih? Vem, da je tako prav, a za nobeno ceno ne smem izdati, da drugače sploh ne znam. Bedna je ta improvizacija, prav nizkotna v svoji silovitosti – v istem dihu, ko mi skoz saksofon uhaja prednostna nota, s katero zagotavljam iskrenost (nikoli, nikdar, za nobeno ceno ...), se v prepihovanju oglaša potrditev samega hkratnega zanikanja (zdaj, takoj, za vsako ceno ...). Kam zdaj? V norčavo kritiko, ki je lahko kvečjemu samokritična, kakopak. Kajpada. Seveda. Seve. Se ve. Bruham od jazza – bruham jazz; bruham ga, ker ne vem, kaj sploh je ta živad. Svoji k svojim.

Bend se igra, že davno se igramo, nič ne preigravamo ali igramo, kar tako, za hec, resno se igramo, to je stopnja več od iskrenosti, celo stopnja več od humorja. Bend se igra, jaz pa se umaknem v zaodrje in mislim na besede. Ubil bi se, če bi moral misliti na godbe oziroma na to, s čim se mi je sploh še igrati, ko se vrnem pod luč. Beseda me sprošča, pomirja, a ni prav nič drugačna od godb. Vtem ko jih poslušam, tele iz benda, se umikam v varen svet besed, v tisto nemogoče stanje, po katerem je treba vedno nekaj dopovedati, razložiti. Besedje je po svoji notranji naravi flat, površinsko, linearno, moralistično. Raje prenašam, da ljudje govorijo o sebi, kakor da odkrivajo Ameriko, s tem da so tako hudičevo prezentni. Večina samo še dopoveduje, nihče več ne pripoveduje, ne vrta, ne doseza posebnih stanj. Kako že pravi Pirandellova junakinja v tisti izvrstni drami Kakršno me hočeš? "Veste, ločila sem se od njega, ker je venomer, ven in ven skušal nekaj razlagati. Kratko malo nisem več prenesla, da je ves čas samo še razlagal." Saj je res, nimamo pojma o ničemer, reči pa so tako jasne, da jih je najbolje pustiti vnemar. Kaj bi razlagali, saj prebivalstvo ni tako neumno! Ni tako neumno, kar zadeva to nepomembno razlagalno besedniško prakso. Drugo je še nepomembnejše. Kako lepo je, čemeti tukajle v temi in se zapreti v tišino skup z besedami in si razlagati čisti nič. Čisto nič. Tisto čisto ničto ničlo. Rad si izbiram težka podjetja in zdi se mi, da je edinole pisanje o godbah težje od improvizatorskega poslanstva.

Kaj storiti? Vrnem se na oder, zna biti, se pridružim bendu, vklopim saksofon v njihovo paradigmo, kaj lažjega, z neopazno avtoriteto se vrnem k izhodišču, bušnem na samo z nizom pasaž, šibam gor in dol v dvojnicah, v tistih ekstremističnih pihalskih dvozvokih, vmes pazim na ritmično bogastvo, na zapletna prepletanja in preproste komplikacije, potem se obesim na najnižji ton, ga držim par minut v cirkulariju, nakar bliskovito zgrabim basklarinet, z eksotično napravo mahnem proti pianistu, ki – hvala Saturnu! – počne inverzne reči z menoj (s kom? kdo pa sploh sem v tej prelepi godlji, iz katere ni rešitve?) in se z očmi pomenim s tolkalko in kontrabasistom, da bodi kmalu dovolj, naj se iz poliritmične zablode, zaboga milega, vsaj onadva vrneta na Zemljo. Kaj mislim tisti hip? Smo mar arhaični ali pa smo vsaj za minuto, dve, iznašli kaj povsem novega? Smo tukaj samo zato, da hipnotiziramo folk, ga dušebrižniško rešujemo, da ne seže po nevarnejših drogah? Smo kaj manj nevarni od tistih drugih drog? Smo kaj manj nevarni, če nadaljujemo, ali smo kaj manj nevarni, če nehamo? Je to sploh pomembno? Vsi navijajo za nas ... Čutim, da so vsi z nami. Pa kaj? Mar dejansko navijajo za nas ali navijajo za tisto prekleto naključje, ki se je pritihotapilo med naša poigravanja, neodvisno od naše volje ... Saj vendar že od otroškega vrtca sem počnemo ene in iste reči. In kolikokrat smo jih že in kolikokrat jih še bomo, samo smrt nas lahko utiša. Počutim se prav majhnega – komično, a več ko imam samozavesti, da mi je početi takšne nepredvidljive reči do samega konca, preden poniknem v smradovje, večji ko sem v tej želji – manjši, nebogljenejši in podetinjenejši je otrok v meni. Res sem smešen. Toda ne!

Kaj storiti? Ne bom šel v ta špil – preveč sem ga namreč domislil. Kakor da bi ga bil zapisal, mi zveni v glavi. Saj bi morda lahko bilo drugače kakor kdaj drugič, a nočem drugič, hočem zdaj. Odmislim vso idejo, prav na rahlo, da ohranim odgovornost do kolektiva, obrnem knof na mašini tam zadaj in ga vrtim. Z občutkom, kakor da mi skoz prste polzi deviška prst, dodajam glas umetnih svetov. Skrotovičena sintetika se razleze po dvorani. Bend je krasen, ne upošteva mašine, niti je ne zasovraži, še bolj je skupaj kot prej, boj je neizprosen, toda to ni boj med bendom in mašino, pač pa boj za godbe. Ja, to sem hotel. Ne maram popreproščenega učinka "modernosti", vem, da sem prvič storil kaj takšnega, a nočem niti pohval za pogum, ker sem vklopil mašino, da zdaj preglasuje vsa akustična pričakovanja. Blazno, poblaznelo je to improvizatorsko poslanstvo. Ali nam je sploh do česa konkretnega, znanega, do česa, kar zahteva čas (premislek)? Do kakšne slave morda ali pritrjevanj? Slepa negativnost, sproducirana v neskončno pozitivnem nagibu.

Kdo je rekel, da so možgani razdeljeni na dvoje? Zdi se mi, ne – vem, da so ena sama čudaška gmota, v kateri je prostora za en sam napredek v zatajevanju, za en sam zapredek v pritrjevanju, za en sam prepredek v pritajevanju ... oj, pradedek, kaj si mi storil, da si naphal toliko osebic v majhno glavo. S še manjšo glavo. So porekli, da je v nji prostora za 28, a jih je precej več, na enem samem setu jih je vsaj sto tisoč, če ne, to ni tisto.

Aplavz; silen, pristen aplavz ... Ne jebem ga, hočem nekaj drugega. Tukaj stojim ko bebec, ne vidim nič, ne slišim nič. Vem, kaj hočem, ampak tega se ne da ne izreči ne zaigrati ne zapisati. To kratko malo je. Tam nekje v zaglavju, kjer se zaupljivost do drugih meša z hlepenjem po izdaji samega sebe. In obrnjeno: Kjer se izdajstvo drugih meša s hlepenjem po samozaupanju. Za samo stvar, ki nam je skupna, a se ji tako radi – in po možnosti skupinsko – izmaknemo.

"What a scene!"

(Marc Ribot, opazovaje razblefirane osebke in gostinsko opremo v saalfeldenskem zaodrju; z vsem ljubečim cinizmom.)

Miha Zadnikar