INSTRUMENT

Dokumentarni film: režija Jem Cohen in Fugazi

LAL/Gravity Hill Production, 1999

izdaja na videu, Dischord, 1999

Kričeča posebnost washingtonske založbe Dischord je dokumentiranje lokalnega dogajanja v resničnem času in prostoru. V njeni diskografski ponudbi ne najdemo napihnjenih lutk in umetno proizvedenih glasbenih skupin. So obdobja, ko založba izda več kot deset plošč na leto, pišejo se tudi leta, ko ne izda niti ene. Vsaka izdaja je odsev dogajanja ali nedogajanja na washingtonski novi rockovski sceni, ki je med prvimi na ameriški neodvisni, hardkorovski sceni v samem začetku osemdesetih uresničila ekološki moto Deluj lokalno, misli globalno. S podobno dokumentirano karmo se srečujemo v letos izdanem dvournem filmu Instrument, ki prinaša v kinodvorane in z video izdajo tudi v naše TV skrinjice dokumentirano zgodbo o delu skupine Fugazi v obdobju od leta 1987 do leta 1997. Ta dokumentarec o prvih desetih letih delovanja zastavonoš založbe Dischord je nastal v sodelovanju s prijateljem, režiserjem Jemom Cohenom, ki je v filmskem svetu znan po dokumentarcu Lost Book Found, za katerega je lani dobil nagradi na mednarodnem filmskem festivalu Boon Videonale v Locarnu in na festivalu The International Review Of Social Documentary Film v Firencah, v glasbenem svetu pa po uspešnem video sodelovanju z R.E.M., Jonathanom Richmanom, Vicom Chesnuttom in drugimi. Skupina Fugazi še danes velja za samosvoj pojav v glasbenem svetu in tudi za nedotakljiv primerek v glasbeni industriji, ki se ji ni nikoli podredila. Z zavestnim samodelovanjem in nenaslanjanjem na uveljavljene mehanizme množične kulture je izoblikovala lastno infrastrukturo (založba, studii, informacijska in distribucijska mreža in drugo), ki jo še širi; prek nje lahko povsem svobodno in brez pritiskov trga deluje in razvija glasbeno izraznost ter obenem pomaga bližnjim ustvarjalkam in ustvarjalcem.

Dokumentarec Instrument je pravzaprav prvi video in filmski zapis skupine in o skupini, saj kljub dvanajstletni karieri še ni posnela niti enega glasbenega video spota. Pred očmi se nam razkrivata brezkompromisna drža in delo Iana MacKaya, Guya Picciotta, Brendana Cantyja in Joa Lallyja, članov skupine Fugazi, ki stoodstotno poosebljajo neodvisno držo »do it yourself«. Cohen je uspešno zabeležil na super 8-, 16-milimetrski in video trak koncerte, intervjuje, turneje, vaje, portrete koncertnega občinstva, studijska snemanja in dolgotrajna, utrujajoča potovanja skupine Fugazi po Ameriki in svetu ter dodal še dokumentarne arhivske posnetke drugih njemu znanih in neznanih snemalcev. V zaokroženem dokumentarcu Instrument se nam povsem neobremenjeno in necenzurirano razkriva živ portret skupine Fugazi, ki nima namena biti promocijski material, temveč, nasprotno, odtis dela, razvoja in življenja glasbene skupine, njenih članov in njihovih bližnjih.

Zastrašujoča dolžina dokumentarca (115 minut) se nam zoži na slabi dve uri pestrega kolaža iz različnih obdobij skupine Fugazi, ki se nam ne predstavlja le kot skupina štirih brezkompromisnih borcev proti korporativni in komercializirani množični kulturi, ampak kot skupina štirih entuziastov. Kopica dobrodelnih koncertov v dobro lokalne skupnosti (mimogrede, vsak nastop v domačem Washingtonu DC je dobrodelen), zahteve po starostno in socialno neomejeni dostopnosti njihovih koncertov, neomajno zavračanje čezmernih zaslužkov in nadzor nad zaslužkom koncertnih promotorjev, izrazito pacifistično zavračanje vsakršnega nasilja (mimogrede, besedica FUGAZI je kratica slangovskega izraza ameriških vojakov med vietnamsko vojno Fucked Up, Got Ambushed, Zipped In) in spoštovanje sočloveka so le nekatere lastnosti Fugazi, ki se nam razkrivajo v dokumentarcu Instrument. Jem Cohen je z drznim očesom zabeležil ne le kritično dojemanje sveta članov Fugazi, ampak nam je nazorno razkril tudi desetletno ustvarjalno pot skupine, ne le s koncertnimi posnetki, ampak tudi s posnetki dela v studiu, posnetki vaj in solističnega dela vsakega člana posebej. Pri tem je izkristaliziral pomembno noto, sporočilo tega dokumentarca: ponuja nam drugo plat zgodbe o tako imenovanem punku, ideologiji »do it yourself« in underground kulturi. Če se je ena plat zgodbe v zadnjih dobrih dvajsetih letih povsem korumpirala in pervertirala na raven trenda, modnega sloga in najstniške (sub)kulture, ki jo mehanizmi množične kulture re-reproducirajo v svoje dobre (beri: zle) namene, je druga plat zgodbe drugačna, nasprotna. Ne sprašuje se o dobičku, ne deluje z zvezdniškimi nameni, ampak ustvarjalno ter z individualno in tudi kolektivno kulturno angažirano akcijo; ali drugače povedano: biti aktiven, angažiran in ustvarjalen zaradi samega sebe, ne pa na račun drugega. Punk in »do it yourself« sta tisto, kar si sam naredil in kar sam delaš! Prav to pa je nosilna in gonilna ideja skupine Fugazi.

BIGor

DOC WATSON and DAVID GRISMAN

In Concert

Stefan Grossman's Guitar Workshop, 1998

Če imate radi ameriško glasbo, ste gotovo že slišali za Doca Watsona, prejkone najboljšega akustičnega kitarista tako imenovanega flat-picking sloga. Watson in njegov glasbeni prijatelj David Grisman, mandolinist, ki ga je spremljal na koncertu, zelo redko nastopata na stari celini, zato je video s preprostim naslovom In Concert, ki ga je pred kratkim izdala založba Stefana Grossmana, ena redkih priložnosti, da si pričaramo razpoloženje, ki vlada na koncertih teh dveh odličnih glasbenikov.

Če je Doc Watson znan predvsem v svetu countryja, folka in bluegrassa, je David Grisman veliko bolj vsestranski glasbenik, saj ob naštetih zvrsteh pozna in mojstrsko obvlada še blues, jazz in klezmer. O raznovrstnosti repertoarja, ki ga na koncertih izvajata Watson in Grisman, veliko povedo že naslovi skladb: Summertime, Deep River Blues ter In The Pines. Za vsakim od teh naslovov se namreč skriva prava mala zgodovina akustične kitare v ameriški popularni glasbi. Poseben čar so tudi Grismanovi soli na mandolini. Mandolina je bila v jazzovskih zasedbah zelo pogosta in treba je priznati, da je v vsakem Grismanovem solu čutiti, da gre za pravega genija, ki je znal temu glasbilu dati že nekoliko pozabljeno vlogo.

Zvok in slika sta spodobna, vendar bi si glasbenika takega kova lahko privoščila bolj razkošno snemanje v resnično akustični dvorani, ki ne bi potrebovala ozvočenja, režiser pa bi lahko uporabil tudi kako kamero več. Kakorkoli, če imate radi jazz, country in folk ali samo katerega izmed teh žanrov, vam bo ta koncertna video kaseta ponudila obilo užitkov (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).

Jane Weber