JEFFREY LEE PIERCE

Go Tell The Mountain

2.13.61 Publications, 1998

Posthumne biografije so običajno polne nepreverjenih ‘resnic’. Kult gradijo na prigodah, ki sodijo v resnično življenje in ki jih obešene na veliki zvon povezujejo z umetniškim ustvarjanjem avtorjev. Vse za razburljivo branje, ki nas iz domačega naslanjača prestavi v razburkani rockovski svet. Go Tell The Mountain je avtorska biografija. Dnevnik z literarnimi ambicijami. Točno taka, kot jo je na lastni koži okusil in z lastnimi razmišljanji razkril Jeffrey sam. Tedaj ni vedel, da bodo spomini izšli po smrti. Zaradi krvnega strdka v možganih je umrl le dan prej, preden bi moral oddati rokopis.

Tisoč let bi bilo premalo, da bi povprečni ljubitelj rockovske glasbe doživel vse, kar je v prekratkem življenju izkusil Jeffrey Lee Pierce. Nekaj po spletu okoliščin, nekaj zaradi nemirnega duha, ki ga je gnal po svetu. Mirno lahko zapišemo, da je življenje zajemal z veliko žlico, čeprav ga je izziv mnogokrat pripeljal na sam rob preživetja. Ljubezen do vse glasbe, ki se ga je kakorkoli dotaknila, je bila močnejša od neprilik. Že prva zasedba The Gun Club je bila skrpana skupaj z ljudmi z vseh vetrov. Tudi kasneje so redki ostali z njim dlje časa. Jeffrey ni sklepal kompromisov; ne glasbeno ne poslovno. Redko sta dve plošči The Gun Club izšli pri isti založbi, in če se je katera dobro prodajala, je Jeffrey večino dobička kmalu pognal po grlu ali v žile. Drugo je nesebično podelil z vzhodnjaškimi prijateljicami, ki so ga s posebno lepoto navdale s strastjo in navdihom. V zadnjih letih življenja je Japonska postala njegov prvi dom, naučil se je jezika, čeprav ga v deželi vzhajajočega sonca nikoli niso zares vzeli za svojega. Sploh so bile različne kulture tisto, kar je Jeffreyja stalno potiskalo naprej, ne le geografsko, tudi izrazno je stalno iskal nova sredstva in načine. Nekaj tega je vpletel tudi v dnevnik, kratke dramske enodejanke, ki so neločljiv del njegovega dojemanja. Druženje s somišljeniki, ki so izraz našli v različnim umetniških formah, predvsem v nastopih govorjene besede, ga je le utrjevalo v prepričanju, da je na pravi poti. To so bili tisti trenutki neizmernega zadovoljstva, zaradi katerih se je izplačalo vztrajati na robu. Skupni nastop z Williamom Burroughsom, skladanje pesmi z Nickom Cavom (ki žal niso našle mesta na plošči) in seveda koncerti samih The Gun Club.

Go Tell The Mountain je obenem izčrpen vir podatkov o vplivih, s katerimi so The Gun Club in predvsem Jeffrey stkali samosvoj in med milijoni drugih rockovskih skupin razpoznaven slog. Ko sta konec sedemdesetih let s Kidom Congom, ki je bil prav tako napol mehiške krvi, padla v punkrockovsko dogajanje v Los Angelesu, sta se tudi sama navdušeno oprijela kitar. Le da sta na samem začetku ‘morala’ pred drugimi skrivati navdušenje nad starim bluesom, vse dokler niso The Germs posneli z bluesom prepojen komad Shutdown. Z leti pa je Jeffrey le še širil lastna obzorja, tudi v druženjih z glasbeniki, ki so prav tako črpali iz lastnih izkušenj in razmišljanj; naj si bodo newyorški rapparji, od katerih se je učil kovanja rim iz glave, ali angleški ‘gotiki’, s katerimi je prebil večino časa v najetem domovanju v londonskem Camdenu.

Go Tell The Mountain je več kot biografija, nabita s suhoparnimi podatki. Niti ni zgolj literarni poskus, saj ji gre v prvi vrsti za verodostojen prikaz razvoja prigod in občutkov človeka, kateremu je bila glasba ne le del, ampak način življenja. In nenazadnje, dodana besedila vseh objavljenih in nekaj neobjavljenih pesmi so še en kamenček v mozaiku celovite predstavitve delovanja Jeffreyja Leeja Piercea.

Janez Golič