SIMON REYNOLDS

Energy Flash

Picador, 1998

Simon Reynolds nam že na naslovnici razloži, da je knjiga Energy Flash potovanje po rave glasbi in plesni kulturi. Zraven lahko najdemo tudi povsem upravičeno priporočilo, ki ga je napisal Irvine Welsh; pravi: "To knjigo si morate ogledati." Tisti, ki tako imenovano rave kulturo šele spoznavajo, lahko Energy Flash uporabljajo kot zelo natančen zgodovinski pregled vseh aspektov najnovejše množične mladinske (sub?) kulture, od njenega nastanka, skoraj farmacevtske uporabe drog, razvoja elektronske glasbe, pa do analize socialnih razmer, ki so porodile take vrste gibanj. Raverski veterani pa lahko z Energy Flash končno opravičijo in osmislijo svoje početje na začetku devetdesetih ter spremljajo lepo vrsto polemik o različnih verzijah nastankov glasbenih zvrsti z uporabo določenih vrst drog, o nevarnosti in prednosti ecstasyja pri dojemanju glasbe. Reynolds dovolj sporno že v prvih poglavjih pokaže naklonjenost teoriji, da je bil razvoj elektronske plesne glasbe in okoliških pojavov (rave zabave …) v veliki meri odvisen od mamil. Mamila nas kot rekreacijski dodatek brezposelne delavske mladine ob vikendih in med tednom spremljajo skozi vso knjigo, v kateri se Reynolds kot glasbeni (tudi rockovski) kritik iz srednjega sloja postavi na stran zvrsti, kot so hard core, jungle in gabba/belgijski hard core, ki med 'glasbenimi snobi' veljajo za brutalne, brez pomena in brez izraza.

Knjiga poteka na več ravneh. Reynolds nam obenem skuša pokazati več aspektov razvoja rave kulture. Tako vzporedno tečejo diskurz o mamilih, zgodba o razvoju elektronske glasbe, dokazovanje pomembnosti razvoja tehnoloških sredstev pri nastanku neke godbe ter filozofsko, sociološko in psihoanalitično razpravljanje o družbenem obnašanju udeležencev rave kulture. Poleg vsega sta knjigi dodani še obsežna diskografija vseh omenjenih glasbenih zvrsti in zgoščenka z Reynoldsu najljubšimi hard core klasikami, ki so drugače zelo težko dostopne.

Reynolds natančno in izčrpno opisuje razvoj elektronske plesne glasbe od samega začetka in se celo ustavi pri obrobnih zvrsteh, kot je gabba. Zelo natančno je opisano obdobje junglističnih piratskih radijskih postaj z začetka devetdesetih, ki je drugače precejšnja neznanka, prav tako dogajanje v Angliji na koncu osemdesetih, ob prvih pojavih acid housa …

Ampak ob vseh izdatnih podatkih in opisih pisateljevih osebnih podoživljanj dogodkov, komadov in mamil Energy Flash ne more biti objektivno delo. Splošno priznana slika razvoja dogodkov je vedno prisotna, vendar gledana skozi oči nekoga, ki je rave kulturo doživljal s skoraj istim navdušenjem kot katerikoli drugi zapriseženi udeleženec. Prisotni sta sicer skepsa in pragmatičnost, tako da nam Reynolds ob zanimanju (tudi) za kitarsko glasbo ne uspe pretirano promovirati rave kulture kot tistega edinega pravega. Večina hipotez je utemeljenih z znanstvenimi resnicami, čeprav je obravnavanje elektronske glasbe še precej v povojih, Energy Flash pa ena od prvih knjig, ki to dela v takšnem obsegu in tako natančno. Knjiga je torej obvezno branje pri spoznavanju in analizi vseh mogočih plati rave kulture.

Jure Matičič