JAN GARBAREK and THE HILLIARD ENSEMBLE

Mnemosyne

ECM/Statera, 1999

Ko sta Hilliard Ensemble in Jan Garbarek leta 1993 objavila prvo skupno ploščo srednjeveške glasbe z naslovom Officium, je najbrž malokdo pričakoval, da bo eterična kombinacija starosvetnega štiriglasnega petja, saksofonskih improvizacij in ambienta samostana Saint Gerold postala ena največjih uspešnic iz kataloga ECM-ove New Series.

Mnemosyne (grško »spomin« oziroma njegova personifikacija, boginja Mnemozina), ki jo lepo uvaja odlična Hölderlinova pesem z istim naslovom, je nadaljevanje Officiumovega modela in njegova razširitev (med drugim že zato, ker je dvojna); predstavlja presenetljivo potovanje skozi glasbeni prostor in čas, saj prinaša glasbo in njene fragmente iz Peruja, Baskije, Estonije, Rusije, stare Grčije, Francije, Anglije ter drugih predelov in časov tega sveta, vsem pa je skupna krhka, skoraj mistična lepota zlitja štirih moških glasov z naravnim samostanskim odmevom in s hladnim tonom tenorskega ali sopranskega saksofona, ko se ta povsem nepredvidljivo pridružuje igri. Igri spomina namreč, ki se mu lahko za trenutek zazdijo enako domači zvočni fragmenti iz antične Grčije ter tudi tisti iz irokeškega Orlovskega plesa. Mnemosyne je arheološka zvočna zakladnica drobcev, zbranih iz starih rokopisnih knjig, izkopanih izpod puščavskega peska in ohranjenih v redkih spominih. Toda ti drobci so v večini primerov samo obris, ki so mu pevci in saksofonist vlili kreativni impulz in ga z improvizacijo spremenili v čarobno, neponovljivo zvočno izkušnjo, kot jo zna uresničiti samo Manfred Eicher, eden najbolj nenavadnih, drznih in uspešnih glasbenih producentov zadnjih desetletij.

Jure Potokar