Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

GAZA STRIPPERS

Laced Candy

Man’s Ruin, 1999

Kitarski Lucifer, Mr. Rick Sims, se vedno oglasi, ko ga ni treba. V osemdesetih je med vsemogočimi odkloni korovcev in noiserjev divjal z nepozabnim šejkerskim triom Didjits in z njim pripravil teren suverenemu in ortodoksnemu rockanju v devetdesetih. Obenem se (je) skriva(l) v stranskem glamovskem projektu The Lee Harvey Oswald Band. Sredi devetdesetih se je za kratek čas posvetil delu v Supersuckers (najdemo ga kot avtorja najboljših skladb albuma Sacriliciuos). Na samem koncu devetdesetih pa se je končno le oglasil z novo skupino Gaza Strippers, o kateri se je v zadnjih dveh letih veliko samo govoričilo in ugibalo. Prvenec nam ponuja novodobno različico kakofoničnega rockanja, ki ima več skupnega z glamurjem Leeja Harveyja Oswalda kot z matičnimi Didjits. Še vedno pa se srečujemo z neustavljivimi vagoni energije, ki drvijo z amfetaminskim pogonom piskajočega kitarskega trušča in pri tem puščajo nebogljene rockerje tradicionaliste in nostalgike daleč za sabo. Gaza Strippers vedo, kaj je preteklost, ne zanima pa jih, kaj jih čaka v prihodnosti. Kot da bi prav zato hiteli skozi sedanjost ter pri tem ponudili neprekosljivo kolektivno brozgo 'spida', v katerem se mešajo punkovska nabritost, hardrockovska teža, psihedelično zavijanje in kričeča spevnost. Čeprav Mr. Rick Sims velja za 'picajzlastega' in svojeglavega kitarista in 'liderja', ne 'izfurava' samo sebe, ampak - kot smo se naučili že pri Didjits - zahteva kolektivni duh, v katerem ni mesta za posameznika in individualne želje. Prav podrejenost skupinskemu duhu daje žlahtno kakofonijo, brez katere bi zveneli preveč vsakdanje, to pa se za gospoda Simsa ne spodobi.

BIGor