GENTLE WAVES

The Green Fields Of Foreverland

Jeepster, 1999

LOOPER

Up A Tree

Jeepster, 1999

Belle And Sebastian so otrok Stuarta Murdocha, šele na tretjem albumu je manjši avtorski delež odstopil petju Isobell Campbell in recitaciji Stuarta Davida. Očitno pa sta oba polna avtorske moči in sta se skoraj istočasno odločila objaviti vsak svoj samostojni album. Stuart se je izkazal z dovolj zanimivim projektom (večinoma) govorjene besede (spoken word), Isobell pa je s pomočjo prijateljev iz Belle And Sebastian objavila ploščo pod imenom The Gentle Waves. Čeprav bi to zlahka storila kar pod svojim imenom, saj je edina, ki je prisotna v vseh pesmih. Torej se drugi precej menjajo, glede na razpoloženja in namene.

The Gentle Waves so daleč od sodobnega pop sveta. Isobell je album posnela v vsega sedmih dneh in nočeh, brez visokoletečih načrtov, zgolj zato, da v prvi vrsti zadovolji lastno dušo. Prav zaradi relativno hitrega dela v studiu plošča zveni sveže in sproščeno, diha z nevsiljivimi prispevki vseh gostujočih glasbenikov, ki se tule krasno vključujejo v naravno tekoče pesmi. Člani Belle And Sebastian so že tako izkušeni, da zlahka uberejo prave strune, če jim le glasba sede na dušo, in obenem niso tehniški perfekcionisti, da bi zgolj obrtniško obdelali glasbeni material.

A to je predvsem njen album. Isobellino petje je tisto, ki določa celostno razpoloženje plošče. Je na robu šepeta, nikoli ne povzdigne glasu, a je vendar (ali prav zato) magično privlačna. Ob vsej sveti preproščini, ki se kaže v melodiki in v pravilnih rimah, je petje skladno z besedili. Njena sporočila niso zavita v zapletene metafore, povsem jasno je, da so osebne izpovedi z ljubezenskim predznakom. Pop pač. A z razpoznavnim stilom. Isobell se ni treba obešati na sodobne trende v popularni glasbi, ki običajno služijo kot slepilo za pomanjkanje navdiha. Njene pesmi odlično funkcionirajo v staromodni obleki pravih instrumentov. Dandanašnji albumov, kjer praktično ni slabih trenutkov, skoraj ni več; da pritegnejo in vzdržujejo našo pozornost od pesmi do pesmi, brez praznega teka. The Green Fields Of Foreverland je eden takih - Isobell je že vedela, zakaj je nanj uvrstila le za pol ure glasbe.

Looper je druga pesem. Stuart David je svoje naivne zgodbe ovil s plesnimi stili, le na trenutke prepoznamo prijeme, ki bi lahko sodili k matični zasedbi. Večino dela na plošči Up A Tree je opravil kar sam, z računalnikom in semplanjem lastnega igranja, repetitivna podlaga pa mu odlično služi za recitacije, pobrane iz otroško domišljijskega sveta. Žal so globoko potopljene v zazankane variacije, da jih uho, vajeno ameriške angleščine, težko razvozla v vseh razsežnostih. Posebej še, ker nam jih ni razkril v tiskani obliki na ovitku albuma. Ostane nam zven besed, jezik, ki je sam po sebi privlačen, in končno sama glasba, ki v ponavljajočih se vzorcih najde dovoljšen odmerek dinamičnih zasukov. Ob tem še David sam izskoči, postreže z akustično uspavanko in zborčkom najmlajših grl. Očitno se gori, na drevesu, počuti nadvse v redu.

Janez Golič