Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

HELLACOPTERS

Grande Rock

Psychout records/White jazz, 1999

Švedski Hellacopters so po splošnem mnenju odgovorni za rockovski preporod Skandinavije v drugi polovici devetdesetih, bolje rečeno, za ponoven uspešen prodor skandinavskih skupin na svetovni glasbeni trg, ki v zadnjih letih kar požira rockovsko godbo s severa Evrope. Njihova dosedanja pot ni samo uspešen primer trde, brezkompromisne rockovske zasedbe, ampak tudi vzorec, ki se nam reži v obraz s premišljenimi tržnimi potezami, s katerimi opozarjajo, da brez močnega menedžmenta, finančne injekcije, delovne etike, visoko razvite infrastrukture glasbene industrije in tudi hudo amerikaniziranega kulturnega ozračja (zlasti na Švedskem) ne bi bilo tako bohotnega dogajanja na tem koncu Evrope. Če so se Hellacopters z nebrušenim prvencem Supershitty To The Max!, s kopico singlov in z neprekosljivim (z današnje razdalje) drugim albumom Payin’ The Dues izkazali kot ekspeditivna rockovska skupina, so si za tretji album Grande Rock vzeli čas. Umaknili so se v studio Silence Koppom sredi gozda ter s potrpežljivim in natančnim delom želeli narediti čim več. Opravka imamo z izbrušeno arhaičnim albumom, ki pušča vtis, kot da ni iz tega desetletja. Z njim ne oživljajo le hardrockovske izraznosti s kančki starega rocka, ampak se odrekajo garažni rockovski produkciji devetdesetih let in s prstom kažejo na vzornike iz zlatih let rocka: od Rolling Stones in MC5 do Kiss in vseh tistih nepozabnih glamurnih rockerjev s konca šestdesetih in iz sedemdesetih. Na površje je dokončno priplaval njihov pravi švedski obraz hardrockerjev, ki kot že potrjeno prepričljivi in hudičevo dobri reciklatorji rockovske zakladnice z edinim vsiljivim namigom glorificirajo brezčasnost. Album, nabit z velikimi dozami širokega mastnega zvoka, priporočam v poslušanje prerojenim slovenskim starim, oprostite, hard rockerjem, kot soDivji kojoti, Sausages in Babewatch, saj prinaša osvežujočo verzijo hard rocka, ki pa bo tukajšnje punkrockovske nabriteže pustil presenečene, delno razočarane in tudi hladne. Sploh se ne bo slišalo cinično, če se vprašamo, ali imamo opravka z novimi Guns and Roses, in če še enkrat ugotovimo, da ne gre samo za rokenrol, ampak tudi za korak višje po stopničkah k splošnemu svetovnemu uspehu. Hellacopters so še enkrat potrdili, da vedo, kaj delajo in kaj hočejo! Let s rock!

BIGor