Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Matičič

INNERZONE ORCHESTRA

Programmed

Talkin’ Loud/Multimedia, 1999

Carlu Craigu moramo vsekakor priznati veliko vlogo pri razvoju elektronske glasbe. Craig spada v drugo generacijo detroitskih producentov, saj je bil na začetku nekakšen učenec in kasneje tudi sodelavec Derricka Maya, nato pa je pod različnimi psevdonimi ustvarjal tehnološko godbo, ki je vplivala na razvoj bobna in basa ter tudi nekaterih zvrsti housa in, seveda, tehna. Če si Slovenci ob pridevniku ‘detroitski’ predstavljamo trdi minimal tehno, nas pri Craigovem delu lahko vedno čaka presenečenje. Tudi Detroit ima namreč dve plati, dve obliki tehno futurizma, in če preidemo kar naravnost k albumu Programed, nam postane jasno, da je Carl Craig poskrbel še za eno futuristično alternativo. Innerzone Orchestra, naslov projekta, je star Craigov psevdonim, pod katerim je na začetku devetdesetih izdal verjetno najslavnejši komad Bug In The Bass Bin.

Zanimivo, da je Programmed mešanica starega in novega. Na albumu se kot dodatek (višek) novim skladbam pojavi tudi več starih komadov, le da so preurejeni malce bolj sveže. Ampak glavno presenečenje je, da je album v veliki meri posnet z akustičnimi in električnimi glasbili, z bobnarjem, basistom ... Craig je k sodelovanju privabil celo Francisca Moro, nekdanjega kolega Suna Raja, med mlajšo generacijo sodelavcev pa sodi Richie Hawtin, ki je odločno prispeval k skladbi z imenom Architecture. Craig je tudi tokrat zelo narativen. Ves album se stalno pojavlja ena in ista oseba - Blakula, nekakšen Drakula, le da je temne polti, s sanjami o odhodu na Motherplanet.

Programmed nam ne pripravi samo žanrskega potovanja (Craig se je namreč spoprijel s hip hopom, funkom, jazzom in seveda z elektroniko), ampak tudi nekakšno Craigovo projekcijo naivnega lo-fi futurizma. Prvi del albuma se začne agresivno, drugi del, kjer je Blakula že v vesolju, pa sproti postaja vedno bolj in bolj statičen, eksperimentalen. Obenem pa sta prav na koncu, na sklepni točki, dve predelavi starejših komadov - At Les in Bug In The Bass Bin. Vrh Craigove vizije futurizma mogoče? Potem je futurizem stvar preteklosti, ki se znova obdela z namenom, da bo zdržala prihodnost. Detroitski tehno je na koncu tisočletja torej bolj podoben jazzu in funku, po katerih so se, sodeč po desetletje starih izjavah, zgledovali tudi tisti producenti, ki so ustvarjali novo zvrst - tehno.

Glede akustičnega instrumentarija pa tole: večina elektronskih skupin, ki so podpisale pogodbe z založbo Talkin’ Loud, se je posledično odločila za nastope z bobnarjem, basistom in pihalno sekcijo. Craig je zasedbo sicer uporabljal že prej ... spekuliramo pa lahko še vedno. Odličen album, glede na to, da je bil narejen v borih dveh mesecih.

Jure Matičič