SALIF KEITA

Papa

Metro Blue/Capitol/Dallas, 1999

Res je: to je seveda zadnji in najnovejši, letos izdani album Salifa Keite. A v resnici gre samo za rekapitulacijo tistega, kar smo leta 1996 v bolj bleščeči izvedbi slišali na koncertu Druge godbe. Tudi dobra polovica skladb s te plošče je bila že tedaj integralni del repertoarja. Devet skladb, ki sestavljajo ta album in katerih avtor je v celoti (glasba in besedila!) sam Salif, je bilo sicer res posnetih na treh "sessionih" v obdobju leta in pol po njegovi koncertni turneji, katere del je bil tudi ljubljanski nastop. A to leto in pol je očitno preteklo bolj ali manj v iskanju primernih izvedbenih, studijskih in produkcijskih razmer. Rezultat tega iskanja, je - milo rečeno in enako kot pri vseh Salifovih albumih v tem desetletju - kontraverzen in nas do neke mere pušča neodločene. To (spet) ni enoten album. Okrogla polovica nam takoj "zleze pod kožo", dobršen del pa se nam najprej upira in nam ni simpatičen, ne zveni nam njemu ustrezno, a tudi posamezne skladbe izmed teh se ob večkratnem poslušanju razkrijejo kot avtorska dela lastne dignitete in smiselnosti. To velja predvsem za zadnjih pet skladb, kjer od ene do druge pravzaprav nihamo v opredelitvi. Prve štiri namreč trdno stojijo in prepričajo. Ali so bile posnete na tako imenovani Bamako Session z zasedbo odličnih malijskih in zahodnoafriških glasbenikov, iz podatkov v spremni knjižici ne znamo razbrati. Dejstvo pa je, da so bili pri tem snemanju zraven tudi mojster kore Toumani Diabate, kitarist Ousmane Kouyate in balafonist Keletigui Diabate ter da je bilo šele pozneje studijsko nasneto vzorčenje različnih dodatkov. V nasprotju s skladbami, ki so nastale na New York Session in Paris Session, pri snemanju katerih je spet sodelovalo kar nekaj zanimivih, tudi neafriških godbenikov; denimo John Medeski, ki je igral orgle, pa Grace Jones in Vernon Reid ter seveda Jean-Philippe Rykiel in Djanka Diabate. Vse skupaj nas pušča napol potešene: to je in ni pravi Salif. Ali je pravi Salif samo še na koncertih? Del skladb, uvrščenih na album, je zvenel na njegovem fenomenalnem koncertu na Drugi godbi 1996 prepričljivo drugače. Toda: bojda se nam obeta že konec letošnjega oktobra njegov koncert v Ljubljani med promocijsko turnejo tega albuma. Verjeti gre, da bodo skladbe z njega v koncertni izvedbi zvenele pristnejše in manj pretenciozno, da pa je od januarja 1998, ko so nastali zadnji posnetki zanj, minilo že tudi toliko časa, da si je Salif uspel izmisliti kaj novega.

P.S.: Pesem Papa, ki je dala albumu naslov, je seveda posvečena spominu na Salifovega očeta, ki je v tem času umrl, to seveda v zadnjih treh letih ni bilo brez čustvenih posledic za glasbeno ustvarjanje.

Zoran Pistotnik