Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Rajko Muršič

A MEDITERRANEAN ODYSSEY

Athens to Andalucia

Putumayo/Statera, 1999

Severno Sredozemlje si povprečni Evropejci predstavljajo kot del sveta, v katerega sodijo Španija, Italija in Grčija, v manjšem obsegu pa še Francija, medtem ko se sredozemsko ozemlje Slovenije, Hrvaške, Črne Gore, Albanije in Turčije drenja na njihovih mentalnih slepih pegah. Zato ne preseneča, da so založniki plošče z glasbenim popotovanjem, ki temelji na podedovanih »evropskih« predstavah, kakšna je »prava« mediteranska muzika (vroče plesna, prefinjena, ljubezensko ognjevita in dinamična), upoštevali samo izvajalce iz prvih štirih omenjenih dežel. Toda kljub temu so ponudili več kot užitno zbirko, ki nas ponese od Karibov do ostaline evropskih »Orientov«. (Samo dobrega starega sredozemskega večglasja in avtohtonih glasbil pač ni nikjer.) Ta glasba bi bila prezahtevna za anonimne hotelske skupine, obenem pa je dovolj obče privlačna, da se brez težav umešča v neproblematičen tok osrednje produkcije okusno aranžirane pop glasbe, ki korenini v tako ali drugače razumljenih »lokalnih« tradicijah.

Čeprav nisem niti najmanj naklonjen komercialni eksploataciji karibskih ritmov in kakršnimkoli predstavam o sredozemskem popularnoglasbenem »geniju« (splitske popevke in dalmatinske klape so me pač uspešno cepile proti temu), priznam, da med dvanajstimi izvajalci, ki se predstavijo s po enim komadom, ne najdem nobenega takšnega, ki si ga ne bi nikoli več želel slišati. Miguel Gil, Luis Delgado in María Saldago iz Španije, Tekameli, Bario Chino in Lo' Jo iz Francije, Novalia, Il Trillo z Lucillo Galeazzi in Calic iz Italije ter Anemos, Glykeria in George Dalaras se predstavljajo kot zreli izvajalci, ki svojo »sredozemskost« razumejo dovolj globalno, da se v njihovem muziciranju srečujejo brazilski ritmi, reggae, folk rock, romske dediščine, odsevi vzhodnjaškega makama in mavrskih ter turških melizmov, za nameček pa je vse skupaj ravno prav okuženo z zlatimi pravili osvajanja dobrih starih evropskih popevk. Vsekakor veliko več od zvočnega »kičiranja« poletnih iluzij.

Rajko Muršič