Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Codex

HANAYO IN PANACEA

Hanayo In Panacea

Mille Plateaux, 1999

Razpršitev zvočnih identitet zaznamuje ta prvi Panacejev album, ki ni izšel pri založbi Position Chrome. Pridružila se mu je japonska avantgardna pop pevka Hanayo, ki v bolj motečih komadih, kot so I am Tamagotchi in Hallo Hitler, deluje kot nekakšna proti-Bjoerk. Zaradi kompaktne in preobložene basovske linije ter Hanayinega enkratnega nastopa je skoraj nemogoče dešifrirati besedila, tako da koncepti za pesmimi ostanejo nejasni. S tem dobi njen glas status pravega glasbila. Na trenutke je glas tako dekliški ali pa tako mučeniški, da se poslušalec počuti kot voyeur. Le malo pevcev bi lahko tekmovalo s Panacejevim hrupom, kos mu je le Hanayo. Najuspešnejši komad je priredba Bachove Ich steh' an deiner Krippen hier. Medtem ko se trenje tektonske plošče hrupa giblje nemirno, se Hanayin glas prebije iz razbitin in zveni obenem razdejano in božansko - nova oblika hudega duhovnega preizkusa skozi nekakšno pobožno glasbo. Samostojni Panacejevi komadi se ne približajo eksplozivnosti njegove prejšnje produkcije. Če upoštevamo njegov talent in imidž, so nekateri komadi prav škandalozni, saj spominjajo na najslabši progresivni rock iz sedemdesetih. Čeprav imamo opraviti s formalno zanimivim načinom, kako Panacea zavrača privzetje očitne poti in cilja na kakšen zelo duhovit nemški štos, smo priča precej neprijetnemu poslušanju. Pluje med lahkotnim elektrom in celo sam nekaj zapoje (glas ima podoben Jimmyju Sommervillu in Ofri Hazi). Gre za izjemno pogumen korak nazaj k časom, ko je pel v cerkvenem zboru; nedvomno razblini vsa vnaprej ustvarjena mnenja, da Mille Plateaux izdaja same dobre stvari. Vprašanje je, ali je bila odločitev pametna. Že res, da je katastrofa neločljiva od pojma Panacea, vendar pa tokrat z njo manipulira bolj, kot jo obvladuje.

Codex

prevod Eva Horvat