PLAID

Rest Proof Clockwork

Warp, 1999

Po dveh letih sta se s težko pričakovanim albumom vrnila tudi Andy Turner in Ed Handley, ki sestavljata duo Plaid. Not For Threes, njun izdelek iz leta 1997, ju je postavil v vrh novega žanra, ki ga je angleška revija Wire brez uspeha poskusila poimenovati lahka (lahkotna) elektronika. Ampak Ed in Andy sta daleč stran od lahkotnih godbenih prijemov. Mogoče dajejo napačen vtis tihe, na trenutke že pretirano neobremenjene melodije ter melanholija v skladbah, podobno kot pri kakšnih Funkstorung ali pa pri Angležih Boards Of Canada. V resnici ob večkratnem poslušanju izdelkov, s katerimi nas oskrbujeta Plaid, odkrijemo kompleksne strukture in zapletene ritmične vzorce.

Plaid sta odlično tehnično podkovana glasbenika, saj nenazadnje prihajata iz močnega glasbenega ozadja. Na začetku kariere sta predstavljala dve tretjini skupine The Black Dog, zaradi nesporazumov pa sta se odločila nadaljevati sama. Prvi rezultat samostojnega dela je bil album Mbuki Mvuki, ki je izšel v zelo omejeni nakladi, Not For Threes pa je bil njun prvi solo izdelek, ki je pritegnil večjo pozornost. Velja omeniti še navdušenje za elektro, hip hop in breakdancing, ki si ga deli večina elektronskega podmladka pri založbi Warp.

Rest Proof Clockwork nadaljuje tam, kjer je ostal prejšnji album. Komadi so še vedno igrivi, dinamični in seveda visijo nekje vmes med resnim in smešnim. Kot da bi Plaid v en komad položila dve popolnoma različni razpoloženji. Melodični deli se bojujejo s popačenimi hip hop beati, tokrat pa sta se Ed in Andy spopadla tudi z bobnom in basom, ki zelo spominja na kolega Squarepusherja, ter z elektrom stare šole. To dokazuje njuno vsestranskost in tehnično dovršenost, saj na vsem albumu ne najdemo dela, ki bi mu lahko očitali slabo ali zanikrno produkcijo.

Na Rest Proof Clockwork ne najdemo nobenih posebnih gostov, razen nekaterih instrumentalistov in didžeja, ki je v nekaterih komadih poskrbel za scratching. To je pravo nasprotje albuma Not For Threes, kjer so bile v gostih Nicolette, Bjork in Leila Arab. Namesto njih na albumu najdemo dobro mero elektronske eksotike, ki kljub navidezno lahkotni naravi ostaja brezkompromisna.

Jure Matičič