PUFFBALL

It’s Gotta Be Voodoo, Baby!

Burning Heart

Švedska se je v zadnjih letih dokazala s produktivno rockersko kontinuiteto, kjer vlada predvsem predpona »hard«, ki ji sledi večina delujočih rockovskih skupin, te pa se ne morejo otresti punkovske zakladnice energije. Njihova amerikanizacija jih dela med Evropejci za tako rekoč najboljše reciklatorje. Med njimi najdemo tudi nekoč trio, danes pa kvartet Puffball, ki se tudi z zadnjim albumom It’s Gotta be Voodoo, Baby! ni odrekel vzornikom Motorhead. Njihova glasno izrečena ljubezen je neskončna, prav tako kot iskrenost, s katero nadaljujejo tudi na tem albumu, ko zopet - kot na prejšnjem Sixpack To Go! - ponujajo spisek, kje so kaj ukradli. Pošteno, ni kaj! Na površje so prinesli najbolj avtorski album doslej, na katerem so ob vsem nezadržnem hitenju začeli opletati tudi z mikavnim boogie woogiejem; s tem so potrdili uspešne učne ure pri vzornikih, s katerimi se vedno manj spogledujejo. S tem zrelim albumom jih brez težav pripišemo na spisek ortodoksnih rockerjev nove dobe, ta reciklatorska ortodoksnost pa je že drugo vprašanje, ki se ne tiče le njih.

BIGor