Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Sonja Porle

RAZLIČNI IZVAJALCI

Sahrauis: Music of the Western Sahara

Nubenegra, 1998

"Sahara je Alahov vrt, v katerem je prepovedal vse odvečno človeško in živalsko življenje, da bi imel prostor samo zase in mogel hoditi v miru," piše na prvi strani knjižice, skoraj prave knjige, z naslovom Sahrauis, ki dopolnjuje zbirko treh zgoščenk z glasbo Zahodne Sahare. Menim, da pisci sicer precej nepovezanih besedil ne bi mogli izbrati primernejše ljudske misli za vabilo k poslušanju sahravske glasbe, kakor tudi za uvod v branje o zgodovini in sedanjosti saharskega ali sahravskega naroda. Saj te z njo hipoma prestavijo v neko povsem drugačno estetsko in vrednostno stvarnost in te hkrati prijazno opomnijo, da zakonov trdožive, a mistično negotove puščavske kulture najbrž ne boš mogel zares doumeti, ker za kaj takšnega kot razvajen nenomad kratko in malo nisi dovolj izkušen. Držalo bo, da je najboljša glasba tista, ki je ni treba pojasnjevati in razlagati okoliščin njenega nastanka, toda sahravska je vendarle izjema. A ne zato, ker bi ne bila univerzalno prepričljiva, ganljiva in dovolj izvrstno izvedena, kje pa! O sahravski glasbi bereš vedoželjno zato, ker si medtem, ko jo poslušaš, ne moreš kaj, da se ne bi vprašal, kdo, od kod in kakšni so pevci in pevke, ki vsako pesem znova zapojejo, kakor da jo pojejo poslednjič.

Sahravci, nomadska ljudstva arabskega, berberskega in tuareškega rodu, so od leta 1978 državljani mednarodno priznane Saharske demokratične republike brez države in državljanskih pravic. Žrtve sistematične genocidne politike maroških oblasti, ki je s tisočkratno vojaško premočjo in ob potuhnjenem privoljenju Organizacije združenih narodov do danes osvojila že praktično celotno ozemlje Zahodne Sahare. Tisti Sahravci, ki so preživeli bombardiranja z napalmom ter druge masovne pokole maroške vojske, so se zatekli v kamnito puščavo v bližini alžirske oaze Tindouf. V Saharo Sahare - kraj tako ostrega puščavskega vetra in tako peklenskih dnevnih temperatur ter ledeno mrzlih noči, da so se ga do njihovega prihoda izogibale celo tuareške karavane. Prav tukaj in v peščici začasnih naselbin v Zahodni Sahari, ki jih še vedno nadzoruje sahravsko osvobodilno gibanje Polisario, so snemalci in pisci španske založbe Nubenegra našli glasbenike, s katerimi so v pičlih štirinajstih dneh, brez vnaprejšnjih dogovorov in v najbolj primitivnih snemalnih okoliščinah, kar si jih je moč zamisliti, ustvarili enega najbolj srhljivo lepih in najkakovostnejših diskografskih dosežkov zadnjih nekaj let. Prva izmed treh zgoščenk skoraj v celoti predstavlja »žensko glasbo«: uspavanke, ljubezenske pesmi in izgnanske psalme. Sahravke so se v ponižujočih razmerah begunskega življenja bolje znašle kot moški sotrpini. Postopoma so si pridobile vrsto posvetnih svoboščin, o katerih lahko ženske po drugih islamskih skupnostih samo sanjajo, in z njimi družbeni položaj, ki jih je samodejno zadolžil za ohranitev kulturne dediščine in za njeno svetovljansko preobrazbo. Na drugi zgoščenki so posnetki pesmi različnih bolj ali manj naključno združenih in k izročilu težečih zasedb, čeprav izvajalci, če se jim le pokaže priložnost, namesto na domači tidinit zaigrajo na električno kitaro, tretja pa je sestavljena iz orkestralnih, partizanskih pesmi v podporo Polisariu, od katerih so nekatere sahravski ansambli posneli v španskih studiih. Pravzaprav so vse skladbe prežete z domoljubjem, borbenim duhom, hrepenenjem po svobodnih puščavskih romanjih in, vsem stvarnim dejstvom navkljub, s trdoživim prepričanjem o bližajoči se zmagi. »Vaša junaštva, bratje borci, mi polnijo srce. Tudi mrtvi živite. Cilj je zmaga, ki bo donela do nebes. O, da. Jo že slutim, ni več daleč,« pravi ena izmed pesmi. Če glasbenikom z besedami uspe prikriti, da sta prav trpljenje in izgubljena svoboda kvas njihove umetnosti, tega zagotovo ne morejo zanikati z glasbo samo, ki zveni presunljivo celo v najbolj radoživih in plesnih trenutkih, in še manj z interpretacijo. Le-ta sahravsko glasbo ločuje od vsega doslej slišanega. Vzporejati je ni mogoče niti s sorajsko niti z mavretansko, čeprav sta ji obe, z zgolj muzikološkega gledišča, če že ne sorodni, vsaj bližnji. Prvo srečanje s sahravskimi glasbeniki potemtakem ne more biti nikdar malodušna ali lahkotna izkušnja, ki jo mimogrede pomedeš pod preprogo vsakdanjosti, temveč priložnost za pokušnjo sveta, kjer je usoda prisilila ljudi prezirati meje med življenjem in tistim, kar je pred njim in po njem. Med poslušanjem sahravske glasbe te prebadajo podobna čustva kot ob pogledu na bengalskega tigra, ki z gospodovalnim korakom vladarja sveta kroži za rešetkami jeklene kletke.

Sonja Porle