Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

ERNST REIJSEGER

Colla Parte

Winter and Winter/Intek, 1997

Reijseger je odličen nizozemski čelist, ki pa se bolj kot klasični glasbi posveča jazzu in improvizaciji; doslej je sodeloval z vrsto nam morebiti malce bolj znanih glasbenikov, kot so Han Bennink, Misha Mengelberg, Louis Sclavis, Gerry Hemingway, bil je tudi član razvpitega Tria Clusone.

Colla parte (»z glavnim glasom«, oznaka za instrumentalno spremljavo, ki naj v svobodnem ritmu sledi vodilnemu glasu, Glasba, CZ 1987) pa je seveda nekaj čisto drugega. Gre namreč za ploščo solističnih improvizacij za čelo, in to je - vsaj zame - nekaj povsem novega. Toda Reijseger plošče gotovo ni posnel samo zato, da bi bil prvi čelist s solističnim projektom, ampak predvsem zato, ker verjame v žametni zvok svojega instrumenta in ker ima marsikaj povedati. Trinajst kratkih improvizacij, ki jih v razkošno opremljeni spremni knjižici izvrstno ponazarja vrsta abstraktnih, skoraj monokromatskih slik, prinaša tehnično sijajno igranje glasbenika, ki se ne meni za umetna ločevanja klasične in improvizirane glasbe ali pa ljudskih tem in avantgarde. Reijseger uporablja čelo kot ves orkester, včasih je z njim izrazito nežen, drugič neusmiljeno udriha po njegovem trupu in nevarno razteguje strune, kombinira pizzicato in arco tehniko, in kadar mu zmanjka prstov, pritiska struno z brado. Najbolj razveseljivo pa je, da ima poslušalec občutek, da ves čas izjemno uživa, ko se suvereno sprehaja po glasbeni zgodovini od baroka do moderne, ko divertimentu dodaja jazzovske »blue notes«, ko raziskuje pokrajino južnoafriške viže Abdullaha Ibrahima in ko v improvizaciji Violoncello bastardo iz instrumenta izvablja zvoke, podobne električni kitari.

To je plošča, ki znova dokazuje, da ni glasbila, ki ne bi bilo primerno za solistično muziciranje, če le ima glasbenik, ki ga uporablja, dovolj domišljije. Ernstu Reijsegerju je gotovo ne manjka in njegovo ploščo bom postavil ob ploščo Emerald Tears basista Dava Hollanda.

Jure Potokar