Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

TINDERSTICKS

Simple Pleasures

Island/Multimedia, 1999

ARAB STRAP

Elephant Shoe

Go Beat/Multimedia, 1999

Warren Ellis iz Dirty Three mi je že pred časom razkril, da se za navdih lahko zahvališ samo bogu. Nikoli ne veš, kdaj izpuhti - in ne prikličejo ga več še ne-vem-kakšno znanje in izkušnje. Nekaj takega se je zgodilo šesterici Tindersticks po albumu Curtains; skupina je zašla v krizo, ki ji še sami niso vedeli razloga. Kasneje so priznali, da so bili pravzaprav že pred razpadom, zaradi izgube smeri in razumevanja v skupini. Kot je navdih izginil, se je spet pojavil. Verjetno kot spontana želja po ustvarjanju. In ob spoznanju, da jim gre konec koncev le za tisto, kar so izrazili v naslovu plošče.

Tako je uvodna Can We Start Again več kot še ena ljubezenska prošnja, je nov začetek tudi za samo skupino. Ritmično poudarjena skladba pritegne ob prvem poslušanju, nevsiljivo prepletanje klavirja in akustične kitare pa daje pravo podlago za momljajoče stihe Stuarta Staplesa. Prva mala klasika z albuma! Presenetijo le ženski spremljajoči vokali, ki se samo sprva zdijo odveč. Ko se pojavijo v praktično vseh pesmih, nam je lahko jasno, da gre za vtis, s katerim želijo Tindesticks album povezati v celoto. Tako kot so drugi album opremili z orkestralnimi aranžmaji in Curtains s pihali. Priredba disko uspešnice z začetka osemdesetih let Looking For A Way Out zveni nezgrešljivo tindersticksovsko, celo besedilo v melodramatskem tonu dobi nov pomen. Srce parajoči izlivi se tu šele prav začnejo. Pretty Words je počasna, komaj premikajoča se skladba, ki ‘grozi’, da se bo kar ustavila. Linearni tek razbije nepotreben instrumental, zatem gre spet vse svojo naravno pot stalnih zaklinjanj in vzdihov. Z leti so jih le še bolj prepletli; Stuart le počasi gradi razpoznavno melodijo, potrebuje nekaj verzov, da se ‘ujame’ z drugimi, vmes se od zadaj že pojavi refren v izvedbi soulovskega zborčka. Zato album zahteva nekaj več poslušanj. In ko sede v ušesa, tam še dolgo odmeva.

Medtem ko so Tindersticks že zdavnaj dosegli zrelost, zaokrožili slog in izpopolnili zvok, se škotski duo Arab Strap še razvija. Nekaj ‘popravkov’ je bilo kar nujnih, če sta Malcolm in Aidan želela prestopiti k veliki Go Beat. Zvok prvih dveh neodvisnih albumov je le preveč silil iz ravnotežja, da ne omenjamo stihov, v katerih je šel Aidan Moffat daleč čez rob tolerance povprečnega konzumenta pop godbe, kaj šele njihovih zaščitnikov morale. Sedaj se je malce unesel, zgodbe razbil v abstraktnejše fragmente, iz katerih še vedno sem in tja izskoči eksplicitna misel. Dovolj, da si je Elephant Shoe zaslužil opozorilno nalepko.

Tudi zvočno sta se Arab Strap poboljšala. To pomeni, da so sedaj posnetki na ravni solidnih demo poskusov. Enako velja za aranžerske prijeme, ki so večinoma plod bornega znanja samega Malcolma Middletona, a pomembna sta domišljija in občutek za kompozicijo. Tega jima ne manjka. Iz preprostega vzorca razvijeta kompleksne pesmi, ki kljub melanholični naravi ne zdolgočasijo, so namreč notranje dovolj razgibane in domiselne. Predvsem pa jima gre za ustvarjanje razpoloženja; nemoči pristnega čustvovanja, vzajemno pogojenega s prekrokanimi nočmi in projekcijami upanja ter malih prevar. Glasba, ki ‘prija’ po razočaranjih, ko človek privijuga domov, zunaj pa se svita.

Janez Golič