TOWNES VAN ZANDT

A Far Cry From Dead

Arista/Menart, 1999

Pisec pesmi je na ameriškem glasbenem prizorišču zelo cenjena osebnost. Če se je katera izmed njegovih pesmi uvrstila visoko na lestvici, obstaja namreč velika verjetnost, da bo vse življenje redno dobival nezanemarljive vsote od avtorskih pravic, in tudi če ni ne vem kako uspešen glasbenik, ga bodo poslušalci in nadobudni pevci radi poslušali in vedno znova snemali njegove skladbe. Townes Van Zandt pesmi sicer ni prodajal na razprodajah - največ je verjetno zaslužil s pesmijo Pancho And Lefty, saj sta jo Merle Haggard in Willie Nelson ponesla na prvo mesto lestvice countryja -, se je pa vseeno zavedal, da od njih lahko preživi. Natančneje, zavedal se je, da mora preživeti njegova družina, zato je nad denarjem od avtorskih pravic bedela žena Jeanene, sam pa se je pravzaprav preživljal z najbolj krvavim delom, kar jih premore neusmiljena glasbena industrija - s koncerti. Posebno zadnja leta življenja je veliko nastopal, predvsem po Evropi, in eno takšnih potovanj ga je zapeljalo tudi v naše kraje.

Townesovi koncerti so bili nekaj posebnega in verjetno takšne resnične drame na odru ni videti in slišati vsak dan. Žal je imel Townes v Ljubljani slab dan in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo odšel v večna lovišča na oni strani velike reke, kjer mu ne bo več treba imeti napornih turnej in kjer imajo kitare nežnejše strune. Ostala nam je njegova glasba in treba je priznati, da vdova Jeanene lepo skrbi za zapuščino. V zadnjem času je tako izšla cela vrsta plošč: The Highway Kind, Abnormal, Last Rights in kot zadnja še A Far Cry From Dead. Če so prve tri zgolj dokumenti, namenjeni najbolj zvestim poslušalcem, saj ne prinašajo nič bistveno novega, je album A Far Cry From Dead vreden večje pozornosti. Prinaša veliko dobre glasbe; ker je izšel pri veliki založbi Arista, pa bo verjetno postal tudi eden najlaže dosegljivih albumov tega nepozabnega trubadurja. V dveh letih po moževi smrti je Jeanene uspelo zbrati dovolj posnetkov za razmeroma močno in prepričljivo ploščo. Na njej sta ob znanih skladbah Dollar Bill Blues, To Live Is To Fly, Pancho And Lefty in drugih tudi dve prej nikoli izdani skladbi Sanitarium Blues in Squash. Pred desetimi leti, ko je imel še več moči, je Townes jutra začenjal v sosedovem studiu. Po navadi je najprej poklical najboljšega prijatelja Guya Clarka in se kako uro z njim po telefonu pogovarjal o umetnosti - največkrat o glasbi Hanka Williamsa in Lightnina Hopkinsa -, potem pa je odšel v sosedov improvizirani studio in snemal. Na enem takšnih jutranjih snemanj je napisal tudi skladbo Sanitarium Blues. V mikrofon je zrecitiral besedilo, potem odbrundal še melodijo, studijski glasbeniki pa so pozneje s producentom Ericom Paulom dodali še glasbila. Druga pesem Squash sicer prinaša nekoliko večji Townesov glasbeni prispevek, vendar obe skladbi sodita med manj značilna in uspešna Van Zandtova dela, zato ju avtor verjetno tudi ni uvrstil na kako prejšnjo ploščo in ju je raje podaril ženi na kaseti, ki je pozneje rabila kot osnova za aktualno zbirko. Townes je imel do svojih pesmi poseben odnos in veliko jih ni dokončal, saj je menil, da niso popolne. Podobno kot Bob Dylan je zelo dobro poznal glasbo svojih vzornikov. Na večerji pred ljubljanskim koncertom - Townes se zrezka ni niti dotaknil - sem si brundal neko Hopkinsovo ne tako znano skladbo in ta prebrisanec je takoj vedel, za kaj gre.

Plošča ohranja vplive Boba Dylana, Hanka Williamsa in delno tudi Lightnina Hopkinsa, čeprav je vprašanje, kako bi bila njena celostna, na trenutke zelo rockovska podoba všeč samemu avtorju. Po konceptu še najbolj spominja na posmrtno izdane plošče Hanka Williamsa in kot takšno jo moramo tudi sprejeti, po drugi strani pa ohranja razpoloženje zadnje Van Zandtove plošče z naslovom No Deeper Blue. Če imate vse Townesove plošče, vam tudi ta ne sme manjkati, če pa za pesnika in kitarista iz Teksasa še niste slišali, vedite, da je to ena redkih glasbenikovih plošč, dosegljivih v naših glasbenih trgovinah. Upam, da nisem bil preveč kritičen. Sovražim kritike in v nekem intervjuju z Dylanom sem prebral, da imajo menda v peklu posebno mesto za kritične pisune. Bo tam mogoče srečati tudi Townesa? Če že, verjemite, da bo tam zaradi kakih drugih grehov.

Jane Weber