Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar

LARRY YOUNG

Unity

Blue Note, 1999

Pred dvajsetimi leti umrli Larry Young (kasneje znan kot Khalin Yasin) je bil eden največjih jazzovskih organistov vseh časov ter prvi, ki se je otresel prevladujočega vpliva predhodnika Jimmyja Smitha in začel na svojem glasbilu privzemati nekatere harmonične principe Johna Coltrana. Najbolj znan je po sodelovanju v zasedbi Lifetime Tonyja Williamsa in pri »elektro« plošči Bitches Brew Milesa Davisa, čeprav je tudi sam objavil nekaj plošč, ki so vsekakor vredne poslušanja.

Najbolj od vseh gotovo mojstrovina Unity, ki je nastala leta 1965. Tisti, ki pričakujejo še eno predvidljivo »acid jazz« godbo z dolgimi legato linijami orgel, bodo seveda razočarani, kajti Young prav gotovo ni nameraval ustvariti »lepo in prazno« glasbo tega tipa, ampak nekaj novega, kar bi pokazalo izrazne sposobnosti instrumenta, za katerega so navadno govorili, da je naravna platforma bluesovskega izražanja.

Plošča Unity je mojstrovina ne le zaradi povsem izjemnega Youngovega zvoka, spretnega in nadzorovanega obvladovanja dinamike Hammondovih orgel in uporabe coltranovskega harmonskega jezika, ampak v enaki meri - in seveda popolnoma v skladu z naslovom - zaradi neverjetne sinergije štirih mojstrskih glasbenikov: sočnega saksofonista Joeja Hendersona, presenetljivo zrelega dvajsetletnega trobentača Woodyja Shawa, ki je avtor kar treh od šestih skladb, in fantastičnega bobnarja Elvina Jonesa, ki se zdi kot Youngov alter ego. To zlasti velja za izjemno izvedbo skladbe Monk’s Dream, v kateri Young pokaže popolno razumevanje bistva Monkovih zvočnih idej, saj ohranja duhovitost in nenavadno razlomljen ritem, za katerega skrbi vedno pozorni in prilagodljivi Jones.

Težko je reči, kje je zvočni učinek Younga in kolegov največji, morebiti v danes že klasični Shawovi skladbi Moontrane ali v izvrstni priredbi Softly as in the Morning Sunrise, kjer pride do izraza izvrstna igra obeh pihalcev, v nič manjši meri pa Youngovo bliskovito prehajanje iz ritem sekcije med soliste.

Ploščo je posnel sloviti Rudy Van Gelder, zato je tudi zvočno zelo prepričljiva, ponovno pa je izšla prav v novi ediciji RVG založbe Blue Note, ki prinaša nekaj najboljših klasičnih jazzovskih albumov iz petdesetih in šestdesetih let.

Jure Potokar