DRUGA GODBA 1999: V prekletstvu uspeha

Ljubljana, od 1. do 12. 6. 1999

S časovne odmaknjenosti – te vrstice pišem v pasje vročih dneh avgusta – lahko gledam na jubilejno 15. Drugo godbo bistveno trezneje kot takrat, ko sem neskončno utrujen predčasno zapustil zadnje dejanje te prireditve, ki sem ji bil zvest – kolikor mi je pač bilo v teh letih danega prostega časa in dobre volje – že petnajsto leto zapored. Druga godba ostaja ena od stalnic v mojem urniku obiskov pomembnejših koncertov in festivalskih prireditev, a priznam, da v zadnjih letih izginja tisto prvotno navdušenje, s katerim sem spremljal to in podobne prireditve v času, ko smo bili vsi skupaj neskončno žejni vsake nove in »drugačne« glasbe.

Pri tem imam v mislih tiste temne lise na zemljevidu glasbenega dogajanja na Slovenskem, ki jih niso mogle ali hotele pokrivati druge prireditve, ter tiste pogumne odločitve, zaradi katerih se je v Križankah zbrala nekajdeset- ali nekajtisočglava množica, da bi se prvič srečala z nekaterimi prebojno inovativnimi ali tistimi glasbenimi praksami, ki jih je naplavilo zanimanje za glasbe z vseh koncev sveta, tako tiste, ki so se v posodobljenih preoblekah naslavljale na prevladujoč okus zahodnega poslušalstva popularnoglasbenih uspešnic, kot tiste, ki jim je uspelo s preprosto odličnostjo, ne oziraje se na modne težnje in dogajanja na tako imenovani »world music« sceni.

Da je pred 15 leti pojem »drugačne glasbe« obsegal bistveno večji pomenski prostor od današnjega, je bolj ali manj jasno. Konec koncev so se v zadnjih letih v poletnem času tako razpasli najrazličnejši festivali, da je prišlo do prave nasičenosti ponudbe »drugačne« glasbe. Zaradi tega Druga godba še zdaleč ni več edina poletna prireditev, na kateri se lahko z njo srečujemo (pri tem mislim predvsem na ljudske, folk in etno pop glasbe). Edino, kar je Drugi godbi v bistvu preostalo, je privabljanje velikih mednarodnih zvezdnikov in imen, ki jih v danem trenutku poudarjajo poznavalci, kasneje pa z veliko verjetnostjo postanejo nove velike zvezde. Prav rad bi zapisal, da imam takšne Druge godbe, kot jo spremljam v zadnjih letih, odkar je postala članica European Forum of Worldwide Music Festivals, preprosto dovolj - in si s tem pilatovsko umil roke. Toda to na srečo ni res, saj je vsako leto v programu vsaj nekaj koncertov, ki povsem zadovoljijo moje (morda res vedno bolj pohlepne) radovednostne gone. Nič ni lažjega od snobovskega vihanja nosov. In nič nam bolj ne sesuva percepcije od privajenosti na najboljše med dobrim.

Če se ozrem na prvo tretjino junija 1999, ugotovim, da so mi ostali v spominu kratek solo Alexandra Balanescuja, nekaj daljši solo DJ Ritu, vznemirljiv glas Emila Zrihana, lahkotno improvizatorsko igračkanje Pina Minafre ter koščki hrupne ekstaze Elliotta Sharpa in Le Quan Ninha. Po drugi strani pa ne morem poslati v pozabo izumetničenega nastopa Dume Levantine in popolnega debakla projekta Kaša.

Druga godba 1999 ni bila ne slabša ne boljša od prejšnjih. Vsekakor je bila obsežnejša. Pravzaprav je edino, kar lahko brez zadržkov očitam organizatorjem, pretirana natrpanost programa, ki je od poslušalcev zahtevala vsaj štiriurno zbranost na prizorišču, na katerega ne smemo prinašati pijače in na katerem je vedno premalo stolov. Zamisel, da so organizatorji dodali še nekaj polnočnih koncertov s pestrim programom, je sicer odlična, a v praksi prav sadistična. Če si hotel spremljati nočni program, si pač moral k dobrim štirim uram Križank dodati še kakšni dve uri kluba K4. To pa je preveč tudi za ljudi, ki imajo bistveno več kondicije od veteranov, ki smo (bili) vajeni tudi najbolj nemogočih koncertnih razmer.

Kljub povedanemu pa več kot podpiram zamisel, da nekateri deli programa prinašajo intimnejše glasbene vsebine, ki jih sicer ne spremljajo pretirane množice obiskovalcev, predstavljajo neuveljavljene in manj znane domače izvajalce ter poskušajo prireditvi dati še nočno dimenzijo. Toda dejstvo, da po štiriurnem koncertu tudi tak navdušenec nad improviziranjem Elliotta Sharpa, kot sem podpisani, prej zaspi kot uživa v muziciranju, ne govori v prid tehnični realizaciji te zamisli. Morda bi bilo bolje, če bi nočni program temeljil na izboru različnih odbitih didžejev, za tako imenovani resni program pa bi morda ustanovili kakšno Malo ali Zimsko Drugo godbo v obdobju, ko na Slovenskem malodane ni glasbenih festivalov.

Vsekakor pa navdušeno pozdravljam zelo posrečeno zamisel, da Druga godba nekaj dni gosti katerega od najbolj znanih in prodornih improvizatorjev, ki potem sodeluje v različnih projektih, čeprav je Elliott Sharp letos žal prepogosto igral v prazno. Pa ne zato, ker ne bi imel poslušalstva, temveč zato, ker poslušalstvo ni moglo zbrano slediti njegovemu muziciranju. Mimogrede povedano, na vsej Drugi godbi sem največ pričakoval od Sharpovega dueta z izvrstno turško, pravzaprav turkestansko pevko Saadet Türköz, a se je njuno poigravanje z zvoki le tu in tam razvilo v nekaj, kar bi bilo lahko podobnega presežnemu glasbenemu dogajanju.

Pohvaliti velja tudi druge spremljevalne prireditve, ki jih je organizator tokrat povsem upravičeno umestil v osrednji program Druge godbe. Posebej velja pozdraviti predvajanje dveh glasbenih filmov v siceršnjem ciklusu »D-day: dan za dokumentarec« v Slovenski kinoteki, program za otroke z The Dollis Deep Pans, ponovno srečanje s Prvačko pleh muziko ter vokalno in plesno delavnico pod vodstvom Toto La Momposine.

Prav posebej velja pozdraviti zelo pomemben, morda celo najpomembnejši dosežek letošnje Druge godbe, naročilo skladbe, ki je premierno izvedena na festivalu. Žal pa organizator pri letošnjem izboru skladatelja (Igor Krivokapič) ni imel sreče, saj smo žal dobili konglomerat skladbic, ki ne morejo biti v čast Drugi godbi. Kljub zelo spodbudnemu nastopu mladih slovenskih pihalcev ne morem brez zlobne pripombe, da jih naše glasbene šole očitno ne morejo usposobiti za kaj več kot afektirano branje not. Ko sem med nastopom septeta Pina Minafre razmišljal o tem, zakaj na Slovenskem ne premoremo niti ene (pozor: niti ene!) zasedbe, v kateri bi si sedem slovenskih glasbenikov upalo tako elegantno improvizirati kot Italijani, nisem vedel, da bom dobil odgovor že čez pol ure. Glasbeniki, ki kot solisti pobirajo ugledne mednarodne nagrade, preprosto mrknejo, če bi morali improvizirati. Prav zato menim, da ne smemo spregledati, da je Druga godba skorajda edina možnost, da se slovensko poslušalstvo (in glasbeniki) srečuje z improvizirano glasbo. Če bi se festival odrekel temu delu »drugačne glasbe«, bi nedvomno potrebovali drug, nov festival. Toda kdo »drug« se ga bo v teh norih časih, ki očitno niso naklonjeni glasbenemu pogumu, sploh lotil?

Preden podam še nekaj sklepnih misli, moram dodati, da so letošnji »veliki« koncerti večinoma upravičili pričakovanja, to še posebej velja za nastope Baaba Maala in skupine Muzsikás z Márto Sebestyén ter Alexandrom Balanescujem. Kočani orkestar ni povsem izpolnil pričakovanj, saj se je za njim plazila predolga Bregovićeva senca, Susana Baca je bila preveč »komorna«, z relativno ceneno in brezkrvno glasbo pa so me razočarali Asere. Prijetno je presenetil Néba Solo s Frédéricom Gallianom, navdušila pa DJ Ritu, čeprav so ji navesili precej uteži na trenutke sicer udarni, v glavnem pa pozersko dolgočasni Asian Equation.

Da, Druga godba 1999 me je v glavnem zadovoljila. Naj na koncu dodam še nastop, ki sem ga prihranil za konec. Lepo je, da so organizatorji povabili na oder relativno neizkušene, a obetavne mlade glasbenike Šišenska bajka z izvrstno pevko Brino Vogelnik Saje. Čeprav je bil njihov nastop daleč od tega, da bi zadostil strožjim kritiškim merilom (to še posebej zadeva preveč zasanjano nirvanistično lebdenje na preverjenih harmonijah in premalo ustvarjalnega poguma), je dokazal, da Druga godba ostaja spodbuda tudi (in predvsem) za domače glasbeno dogajanje. In v tem je njena moč ter njeno prekletstvo.

Glasbena ustvarjalnost na Slovenskem v zadnjem času žal ne sledi izzivom časa. Na eni strani imamo samozadovoljne skladatelje, ki so prepričani, da je vsak njihov umotvor višek glasbene umetnosti, na drugi strani imamo najrazličnejše nirvaniste, ki jim je glasba predvsem sredstvo »razsvetlitve« in se utapljajo v osnovnem tonu kakšnega didžeriduja, na tretji strani je ogromno glasbenikov in skupin, ki bodisi v jazzu bodisi v rocku silijo v ospredje, na četrti strani je nekaj didžejev in tehno skupin, ki se jih še vedno drži anatema disko scen, na peti strani so najrazličnejši populisti, ki zasedajo vse več prostora, na šesti strani so rokerji, ki se pač ne dajo, a ne dajo tudi kaj prida od sebe, nekje daleč na »oni« strani pa je peščica tistih, ki si upa v glasbi početi tudi kaj novega in nekonvencionalnega. Njih, predvsem njih ali samo njih bi morala promovirati Druga godba, tudi če bi bila sicer prisiljena slediti žvenketu novcev, ki – žal – očitno postajajo osrednje merilo kakovosti našega bivanja.

Rajko Muršič