FESTIVAL BREŽICE

17. do 31. 7. 1999

Tokrat za spremembo ne Z odra ampak Izza odra v pogovoru s Klemenom Ramovšem. Programski koncept? Ima dva aspekta. Prvi je mednarodnost, predstaviti čim širši spekter svetovne glasbene zapuščine. Pri tem organizatorji močno želimo, da tudi tuji glasbeniki izvajajo skladbe slovenskih skladateljev, kar se je letos v veliki meri uresničilo. Žal je ohranjenih malo slovenskih del iz starejših obdobij. Concerto Copenhagen je v moje veliko veselje v program vključil Poscha in Tartinija, Capella Regia Musicalis iz Prage pa Gallusa in Dolarja. Drugi aspekt, ki je pravzaprav prvi, je sama identiteta festivala – stara glasba. Izraz se mi dozdeva vse bolj nesmiseln, gre za umetnost, ki je še vedno živa. Stara glasba pravzaprav pomeni samo to, da jo izvajamo z glasbili, ki jih je imel v sluhu skladatelj, ko je delo pisal. Glasba je vselej v nekem času napisana, da bi tako in tako zvenela, kar so pogojevale intrumentalne in vokalne zmožnosti določenega prostora in seveda slog. Iz spoštovanja do avtorja je smiselno delo izvajati tako, kot je bilo ob nastajanju zamišljeno. Do kod sega meja še "stare" glasbe, je vprašanje. Tokrat je godalni kvartet Schuppanzigh (po naše Župančič je bil cenjen violinist, Beethovnov sodobnik, ki je imel svoj kvartet) segel do Beethovna, ki se še vedno kaže kot nek mejnik, do katerega sme seči stara glasba … In vendar, ali ni Kozinova Bela krajina, zaigrana tako in s takimi glasbili, kot jih je poznal in zanje pisal skladatelj, stara glasba?

Odzivi? Zelo dobri, tako pri samih glasbenikih, ki so očarani nad našo deželo in še posebej nad prizorišči – letos je festival potekal kar na sedmih, ki jih Slovenci lahko zares s ponosom pokažemo, kot tudi pri publiki in kritikih. Kritike so bile zelo pozitivne in vse zelo podobne. Res je, da od samega začetka skušamo na ta festival pripeljati t.i. smetano, kar se da kvalitetne ansamble in izvajalce.

Kaj festival prinaša novega, kako raste? Študentski festival, ki je letos potekal že drugič in ga nameravamo v prihodnje še širiti, je spodbudil sodelovanje med ljubljansko Akademijo za glasbo in nekaterimi akademijami po svetu in pripeljal k nam zanimive mlade izvajalce. Ti mladi natopajo na več prizoriščih. Tokrat je imela izraelska skupina Sivan Ensemble, ki je prvič nastopala v tujini, kar štiri koncerte. Glede na to, da so se zgodili v štirih različnih prostorih – na gradovih Bogenšperk, Rajhenburg in Pišece ter v novomeški Kapiteljski cerkvi – so bili to štirje zelo različni koncerti, vsak od njih odlično sprejet pri številni publiki. Ta doživetja tujih glasbenikov so močna promocija za Slovenijo, pomembno pa je tudi to, da oživljanje manjših krajev in prelepih gradov, za katere žal marsikateri Slovenec ne ve, širi in kulturno bogati slovenski prostor.

Kaja Šivic