HARD-ONS, DICKY B. HARDY

Klub K4, Ljubljana, 3. 6. 1999

To je bil še eden tistih koncertov, ki naj bi združil polpreteklost osemdesetih in začetek devetdesetih z drugo polovico devetdesetih, in še eden tistih koncertov, ki je nazorno opozoril na hud razdor med generacijami, predvsem v sprejemanju, da ne rečem dojemanju punk rocka. Avstralski Hard-Ons se po nekaj letih premora niso ponovno zbrali brez razloga: vrh glave so imeli vsega tega šabloniziranega popevkarskega melodičnega punka, ki ima del korenine tudi v (z)godbi tega »pop punkovskega« tria! Na prizorišču Kluba K4 se je zbrala nekoliko starejša publika, tako rekoč vrstniki skupine, medtem ko mlajših »kalifornijskih deklic in dečkov« ni bilo na spregled. Morda so svoj lonček pristavili tudi domači Dicky B. Hardy, ki so z deročimi, neustavljivimi nastopi punk rocka napovedali, da bo šlo predvsem za rockovski koncert, ne pa za banalno punkovski. Dicky B. Hardy so prepričljivo potrdili, da se njihova izraznost ne samo krepi, ampak konstruktivno narašča, da drvečo energijo prelivajo z vedno močnejšim 'gruvom'. Trdi punk rock Dicky B. Hardy je vedno bolj prežet s hardrockovskimi prijemi, vendar le nima zadostne moči, da bi udaril sredi čela. Čeprav so še vedno glasbeno provokativni s samo dvema kitarama, jim za popolno gmoto v medprostoru ritma in melodije na trenutke primanjkuje veznega faktorja (ne pa nov član). Takšnega manjka ni bilo začutiti pri Hard-Ons, ki po eni strani z gromko rockovsko platformo niso mogli skriti avstralskega rodu, po drugi pa se niso odrekli hudomušni kvazi mačo pozi, začinjeni s popoidnimi prelivi. Prav to jih dela drugačne od vrste površno sorodnih skupin, da o navidezni ločnici od večine sodobnih punkovsko popevkarskih skupinic ne izgubljam besed. Prepletanje mehkega in trdega, preskoki iz lagodnega poskakovanja v ortodoksni galop in nenehna spevnost so opazne značilnosti tega tria. Na odru se je ponazorila pestrost Hard-Ons, ki pod plaščem navideznega popa uspešno preobračajo kopico rockovskih form in jim še vedno znajo dati samosvoj, prepoznaven, privlačen in tudi pocukran pečat. Hard-Ons so popoidni, vendar si pri tem dajo duška in dobro vedo, kaj hočejo. Potrdili so, da niso del sodobnih melokorovskih tokov, niso se niti predali stari veteranski slavi. Z novim nadaljujejo pot, začeto v drugi polovici osemdesetih, kot (proti)reakcija na novopečene pesmice morja in sonca.

BIGor