Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

JAZZ SAALFELDEN 99

Od 27. 8. do 29. 8. 1999

Prekletstvo projektov že nekaj časa visi nad festivali novega jazza, kot sta moerški in saalfeldenski. Vodstvo festivala, ki za vsako ceno, vsako leto utrjuje bolj ali manj ista imena, je tako prepuščeno na milost in nemilost trenutnemu ustvarjalnemu zagonu, profesionalnemu pristopu in srečnim izborom šefov projektov. Na žalost so novi projekti, evropske in svetovne premiere, dodobra potisnili moje dobro razpoloženje v kot, a za dežjem vedno pride tudi sonce, čeravno je bila tudi sončna nedelja deževna. 12 projektov, dva stalna benda in dva, ki bi to lahko postala, je količinska bera treh dni nastopov v popolnoma nabitem, zadušljivem in tokrat že vnaprej razprodanem saalfeldenskem šotoru, ki je hlastal za dodatnimi sadeži kot mariborski Ljudski vrt. Prvič po skoraj desetletnem obiskovanju avstrijskega mesteca sva ga z Žigom zapustila preveč ravnodušna, brez fenovskega navdušenja in z ugotovitvijo, da nama je vsak world music festival ponudil več intelektualnih užitkov (da telesnih niti ne omenjam) kot tokratni saalfeldenski. Prevelika pričakovanja ali predobra lanska obletnica? Presenečenja, kot je bil lani Akosh S, ni in ni bilo. Upati je, da je šlo le za slabšo sezono, kajti nekaj deset prebivalcev Slovenije (letos s štirimi kritiki in enim fotografom!?!) bo tudi naslednje leto lovilo tok z dogajanjem v novem jazzu in njegovem zaledju, če le severni sosedi ne bodo ponovno podražili gostoljubnosti.

Short cuts so bili boljši del letošnjega festivala. Že lani so prerezali jutranje prebujanje in tudi tokrat povsem zadovoljili s ponudbo sproščenih in dopoldanskih nastopov manjših zasedb, ki niso našle poti na veliki oder. Odprl jih je Blixa Bargeld, ki je nastopil že v četrtek pred najinim prihodom. Kot je za Bargelda v navadi, so bila mnenja o njegovem performansu popolnoma različna. Malo ven iz običajnega improjazzovskih Short cuts je bil nastop sicilske Terre Arse pod vodstvom »drugogodbenika« Giannija Gebbie. Poleg njega sta v triu še Miriam Palma in Vittorio Villa. Miriam Palma z nenavadnimi tolkali odlično odigra vlogo izkušene sicilske folk glasbenice, ki se, naveličana strogo zapisanih folklornih obredov, spušča v improvizacije z glasom in nenavadnimi tolkali ter domačimi zvonci. Vittorio Villa bobna in prav tako improvizira z glasom in tolkali in celo z drumljo. Trio se je tokrat odločil odigrati le eno skladbo, drugo pa je bila improvizacija, ki je bila zaradi neobičajne uporabe inštrumentov in načina improviziranja zelo zanimiva in v skladu z Gebbijevim slovesom na visoki tehnični ravni (recimo hkratno igranje altovskega in sopranskega saksofona). Večino dopoldanskih nastopov so zapolnili trije ameriški dui: Tim Berne/Hank Roberts, Wayne Horvitz/Briggan Krauss in Myra Melford/Marty Ehrlich. Ogledal sem si slednja. Če sta Melford in Ehrlich standardizirala ustvarjalni koncept, ki ima veliko stičnih točk v skladanju - večinoma lirični nastavki s prehodi v impulzivno, a vselej nadzorovano improvizacijo, pa sta Horvitz in Krauss (nekoč skupaj v Pigpen, zdaj pa tudi v triu s Kennyjem Wollesenom) posegla po sodobni godbi, kjer se Horvitzovi melodični vzorci z rabo samplerja in elektronike razstavljajo v neštetih ritmičnih odtenkih, Krauss pa jim nenehno odgovarja z bogato selekcijo zvočnih barv altovskega saksofona in z ustrezajočo dinamiko. Telepatsko ujemanje glasbenikov na odru in rezultat - razkošna in privlačna godba ter nedvomno short cut št. 1. Veliko odobravanja je požel tudi švicarski duo Stimmhorn, ki ponuja komade in improvizacije z različnimi modeli alpskega roga in z odličnim grlenim petjem ter rabo od doma prinesenih stvari, ki v rokah Christiana Zehnderja zvenijo kot prava glasbila, a z nenavadnimi oblikami in načinom uporabe predvsem zabavajo občinstvo. Teatralnost obeh nastopajočih v tem primeru ne moti. Podaljšek Short cuts je bilo letos prvič tudi pokrito prizorišče sredi mesta, ki je bilo bolj etno obarvano: od nastopov Brasserie Tria iz Italije in korejskih Samul Nori do romunskih Taraf de Haidouks.

Reinterpretacija bližnje glasbene preteklosti je postala tako rekoč trend »Novomeščanov«. Pred tremi leti je bobnar Bobby Previte navduševal z bendom Horse, ki je prestavil Davisovo Bitches Brew v devetdeseta. Bend Ponga – Previte, Wayne Horvitz in Dave Palmer, klaviature, Skerik, saksofon – nadaljuje to tradicijo, le da je bolj zamaknjen v kontekst sodobnih brejkajočih godb in očitnega novega mladega vala impulzivnih saksofonistov z uporabo efektov. Rockerski Ponga so bili mnogim koncert festivala, a zame še ne čisto izpiljen bend, ki pa to sčasoma lahko postane. Je pa res, da je bilo opazovati Previtovo »garaško« bobnanje pravi užitek. »Less than Zero« so pokazali The Young Philadelphians Marca Ribota z zvezdniki Johnom Zornom, Jamaladeenom Tacumo in Calvinom Westonom ter s saksofonistom na efekte Micahom Gaughom. »Jewish« in »Black« zasedba je lopnila na vsej črti. Koncert brez glave in repa, preveč hrupa in krajše od starih lp-jev. Namesto vrhunca festivala, kot se spodobi za sobotno noč, fiasko. Razočaranje št. 1. Nonšalanca brez primere, ki si je Ribot ne bi smel privoščiti. Veliko bolj profesionalno se je zadeve lotil Elliott Sharp. Njegov Terraplane živi v različnih oblikah že skoraj 10 let; to je bluesovski projekt, ki je v zelo bluesovski različici izšel pred leti tudi na cedeju. Medtem sta se uveljavila drum'n'bass in nova didžejevska godba. Eden njenih glavnih protagonistov v New Yorku je Soul Slinger, ki je z gramofoni povzročal potresne sunke v bluesovskih zgradbah Terraplane. Ob Sharpu, ki je uvodni del koncerta odigral na saksofonu, je bilo lepo slišati še enega saksofonista, Sama Furnaca, David Hofstra je bil tubist, Sim Cain na bobnih pa je bil Soulslingerjeva protiutež na bobnih. Morda za odtenek preveč enodimenzionalen, koncipiran nastop, glede na Sharpove improvizatorske sposobnosti, sicer pa je Terraplane (v sedanji postavi) bend, ki dobro funkcionira in bi ga morda veljalo razširiti še s katero od številnih Sharpovih pevskih prijateljic. Pogled nazaj je tudi značilnost novega kvarteta klarinetista Dona Byrona, ki ga je moč slišati tudi na novem Byronovem cedeju za Blue Note, Romance with the Unseen. Bill Frisell, Drew Gress in Jack de Johnette so glasbeniki, ki z Byronom sestavljajo zvezdniško zasedbo. Koncert se je začel obetavno, vendar v nadaljevanju ni bilo moč slišali nič posebne omembe vrednega, četudi je kvartet igral redko slišane Ellingtonove komade. Korekten nastop, ki pa ne dosega Byronovih Tuskegee Experiments z začetka devetdesetih, še manj pa projekta Music of Mickey Katz.

Mlad in osamljen bi lahko rekli za 27-letnega avstrijskega kitarista Martina Siewerta. Novih, mlajših imen letošnji Saalfelden ni ponujal, tako da je Siewertov projekt Tales of Sonic Interference vreden vseh simpatij. Tudi drugače je bil nastop za to priložnost sestavljenega kvinteta osvežujoč in kljub napisanim skladbam svobodnejši in bolj odprt ustvarjalnosti članov projekta kot pri večini nastopajočih. Koncert je imel svoj drive predvsem po zaslugi obeh pihalcev, Kena Vandermarka in Briggana Kraussa, ki sta bila suverena v improvizacijah, natančna v skupni igri in sta predvsem izkazovala energijo mlajših jazzistov, ki so po glasbeni sposobnosti in zadnjih projektih prevzeli pobudo v ameriškem novem jazzu. Ritmična sekcija z Michaelom Sarinom na bobnih in s Kentom Kesslerjem na kontrabasu jima je uspešno sledila, Siewert pa je z zvokom kitare, ki je mehčal udarnost pihalcev, malce nerodno izstopal. Sicer pa se je glasbena slika nenehno trgala in lepila, z malo večjo odločnostjo Siewerta pri vodenju koncerta bi nekateri deli koncerta postali atraktivnejši. Siewert je priložnost izkoristil celo bolje kot lani njegov vrstnik iz Beljaka, kitarist Martin Koller.

Sardi in hajduki so letos poskrbeli za etno kotiček. Časi, ko so obiskovalci Saalfeldna zapuščali šotor ob nastopih etno muzikantov (spomnim se ledenega sprejema ob nastopu Trevorja Wattsa z Ganci in Venezuelci), so očitno mimo. Je pa res, da praviloma prihajajo na oder le s projekti v Saalfeldnu že uveljavljenih glasbenikov. Ernst Reijsegger je gotovo takšen. Njegov nastop s sardskimi Tenore e Cuncordu de Orosei bi bil glasbeno težko privlačnejši, glede na slišano na plošči Colla Noche. A vendarle bi bil odrsko morda lahko bolj dodelan in kompakten, tako pa sardski pevci niso »prijeli«, kot bi lahko. Humorist tokrat ni bil samo Reijsegger, temveč tudi Škot Alan »Gunga« Purves s tolkali in igračami. Prijetno za uho, a malo premalo za velik koncert. Tudi nesporni zvezdniki world music festivalov Taraf de Haidouks so za jazzovski oder potrebovali spremstvo, v razširjeni zasedbi so igrali le kakih 15 minut, nato pa še en komad s Kronos Quartetom v petčlanski zasedbi. Koncert je sicer odprl Kronos Quartet z gostom klarinetistom Davidom Krakauerjem (v neki saalfeldenski gostilni si lahko celo okusil Krakauer steak). V komadu s hajduki je kalifornijska četverka z novo čelistko Jennifer Culp (moški del občinstva je pogrešal Joan Jeanrenaud, ki se je odločila za solistično kariero) sicer sledila hajdukom, a jo je bilo komaj slišati. Glede na to, da so hajduki jazzovskemu občinstvu pokazali nekaj bravuroznih improvizacij, bi si gotovo zaslužili samostojen nastop, Kronos Quartet pa bi bili lahko njihovi gosti.

Dave in David sta poskrbela za sonce v nedeljskem dežju in za vrhunec festivala. Charms of the Night Sky trobentača Dava Douglasa je prefinjena komorna glasba odličnega akustičnega kvarteta – Douglas, Mark Feldman, violina, Guy Klucevsek, harmonika, Greg Cohen, kontrabas. Če istoimeni album ponuja večjo paleto glasbenih izvorov, je bil koncertni nastop bolj jazzovski, z veliko prostora za improvizacijo. Bend, ki je bil na oder postavljen tako kot Zornova Masada, delno ozvočen, je bil uigran in razigran v zastavljenem konceptu, ki je glasbeni križanec jazza, klasike in svetovnih godb. Koncert se mi je zdel prekratek in imel sem občutek, da bi lahko z malo več Douglasove volje do igranja dobili še več. Tudi David S. Ware ni igral veliko, ko je z razlogom puščal izvrstnim članom stalnega kvarteta (Matthew Shipp, klavir, William Parker, kontrabas, Guillermo E. Brown, bobni), da z improvizacijo dogradijo načrt, ki jim ga je zrisal. Devetinštiridesetletni saksofonist, ki nadaljuje tradicijo poznega Coltrana in zgodnjega Rollinsa, doživlja glasbeni razcvet, h kateremu je pripomogla tudi plošča Go See The World za Columbio. Ware je glasbenik s spoštljivo odrsko prezenco in velik glas za prihodnost jazza in črnske glasbe z modrostjo zgodovine.

Na velikem odru festivala so nastopili še Max Nagl s projektom Boxhorn; kvartet Kuhn/Humair/Chevillon/Pifarely, trio Portal/Chevillon/Baron, Michael Brecker s projektom Two Blocks from the Edge, trio Brahem/Surman/Holland, Quincy Troupe and Kelvyn Bell Ensemble ter Renegade Way.

P.S.

Ni odveč opozoriti, da je Saalfelden 99 ponudil le en koncert z glasbenico kot voditeljico zasedbe (Sainko Namčilak), pa še ta je nastopila le na Short cuts. V različnih zasedbah je nastopilo le 10 glasbenic!!! Prisotnost predstavnika ljubljanskega festivala Mesto žensk je bila zato toliko bolj dobrodošla.

Bogdan Benigar