Letnik: 1999 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marina Žlender

KOMORNI ORKESTER IZ FIRENC

47. mednarodni poletni festival, Frančiškanska cerkev, Ljubljana, 18. 8. 1999

Eden najbolj uveljavljenih baročnih orkestrov v Evropi je tudi ljubljanski publiki predstavil kvaliteten program in upravičil svoj sloves. Poleg obveznega Vivaldija, oz. Njegovega Koncerta v A-duru za godala, Koncerta za violino in godala “Il Favorito” in Concerto Grosso v d-molu za godala, so izbrali še Concerto Grosso št. 3 v e-molu Francesca Geminianija, Concerto VII za godala Tomasa Albinonija in Concerto grosso v d-molu št. 1, op. 6 Arcangela Corellija.

Zrela in usklajena igra celotnega orkestra kaže na resno in profesionalno usmerjeno večletno delo uigrane mojstrske zasedbe. Pod suverenim vodstvom Giuseppeja Lanzette so pokazali barvito izvedbo, z mehko niansiranimi prehodi. Zlasti Corellijev koncert je izzvenel v polnobaročnem vzdušju.

Žal pa so enkratno priložnost uživanja v kvalitetni baročni zasedbi skazili kar organizatorji sami. Kot je bilo objavljeno v medijih, je bil koncert napovedan na Ljubljanskem gradu. Res je, da se stvari spreminjajo, vendar pa je avgust med drugim tudi čas dopustov in zanašajoč se na obvestila smo si prenekateri naivni poslušalci namesto uživanja v dobri glasbi “privoščili” večerni maraton na Ljubljanski grad, kjer so nas uslužbenci prijazno napotili v Frančiškansko cerkev. Tu pa so nas pričakali varnostniki Festivala na eni in ljubitelji težkih motorjev na drugi strani. Prvi so nam prijazno pojasnili, da zaradi hrupa vstop ni mogoč pred odmorom, saj se je koncert pričel točno. Zato smo nemočno obstali pred vrati, upajoč, da je vstopnica le argument, ki bi odprl vrata Frančiškanske cerkve. Pa ne, da bi le-ta bila zaprta, skrbni varnostniki so namreč poleg kašljajočih izhodnikov nemirno vstopali v cerkev in se sprehajali, da bi ujeli aplavz, ki bi napovedoval pričakovani odmor. Vsak poskus, da bi vsaj del te aktivnosti opravili tudi obupani poslušalci je bil zaman in ničesar krivi, pa vendar kaznovani, smo si ob hrumenju motorjev lahko pomagali le z bolj ali manj bujno domišljijo, ki nam je v mislih pričarala opojne Vivaldijeve zvoke in hladila nemočen bes. Komentar bi lahko zaključili z latinskim rekom :”O tempora, o mores”.

Marina Žlender