KONFRONTATIONEN 1999

Nickelsdorf, Avstrija, od 16. do 18. 7. 1999

Ni dvoma, z improvizirano glasbo je križ. Včasih je obravnavana zgolj kakor elitno zaprt krog ustvarjalcev in vnetih spremljevalcev, drugič spet kakor opozicija neoklasičnim jazzovskim dogajanjem, in zato kot verodostojni naslednik jazzovskega stila, tretjič zgolj kot stališče glasbenega in svetovnega nazora. Čeprav zna izzvati pomanjkanje kritične distance, je morebiti njena moč prav v zmuzljivem karakterju, ki prispeva k njeni enkratnosti in neponovljivosti. Vprašanje je seveda, do kakšne mere smo se sposobni približati naravi in se otresti predsodkov in bremen, ki delno izvirajo iz preproste resnice, da se z improvizirano muziko soočamo pretežno prek plošč, ki gotovo niso v skladu z načeli improvizacije. Nič čudnega torej, da je Vinko Globokar nekoč izjavil, da bi moral poslušalec zbrati toliko poguma, da bi ploščo po poslušanju vrgel v koš.

Sam tega svojim ploščam nikdar ne bi mogel narediti - toda odpotovati v Nickelsdorf morda pomaga. Kakor hitro človek zavije z avtoceste proti Dunaju in se usmeri proti vzhodu, se mu razpre nepregledna ravnina, sredi katere se zdi slovensko Prekmurje pravi alpinistični podvig. Vsa glasbena pričakovanja in nervoza pred koncerti se počasi razblinijo v poljih in nasadih nizko rastoče vinske trte, sredi katerih postane vsak mimoidoči človek, z vsemi čudovitimi kreacijami - vključujoč tudi glasbo, večji kakor vse naokrog, toda nezadržno tudi del okolice. Vas Nickelsdorf, strnjeno naselje ob eni sami glavni cesti s slavno gostilnico, ki že dve desetletji gosti velika in majhna imena improvizirane in radikalno jazzovske godbe, samo še prispeva k občutju. Razen profesionalne organizacije je ozračje povsem v skladu z glasbo, ki jo tamkaj kujejo - človek posumi, da je celotni tridnevni festival glasbena in družabna instalacija v prostor. Nepretenciozna preproščina in skromnost okolice vdirata tudi v glasbo. Sobota, 17. julija, se je tako začela z nastopom tria Michela Donedaja (sopranski saksofon), noise kitarista Jeana-Marca Monteraja in »vrti-ploščka« Erika M. Kakor smo domnevali, je Doneda suvereno dokazal, da nikakor ne stoji v senci velikega Evana Parkerja, saj se ukvarja z veliko krajšimi frazami in ne gradi glasbe na prepletenih plasteh alikvotnih struktur. Tudi ne uporablja krožnega dihanja, saksofon pa ozvočuje le z enim mikrofonom, nameščenim dobrega pol metra pod trobljo; to prispeva k akustičnemu dojemanju glasbila (osebno sem ga slišal v veliki meri neposredno z odra, prek ozvočenja le občasno). Doživeli smo cvrčečo polifonijo visokih tonov iz njegovega soprana in z Erikovih gramofonov (sila uspešno je z Donedajem dialogiziral s solističnimi saksofonskimi ploščami); h gosti mreži saksofonskih zvokov so svoje pridali še večerno razpoloženi vrabčki, ki so posedali po drevesih gostilniškega dvorišča. Programski bilten nas je obvestil, da je tretji partner v skupini »John Lee Hooker noise glasbe«, in kakor hitro smo ga zaslišali z ducatom parafernalij igrati v horizontalno lego položen bedni ostanek nečesa, kar je nekoč menda res bila kitara, smo podvomili ne le v slikovito oznako, temveč tudi v domiselnost njegove igre ob drugih dveh dominirajočih glasbenikih. Hrupni eksperiment se je kmalu prevesil v povsem drugačen tip improvizirane glasbe, ki so ga zastopali domačini (Avstrijci) Reform Art Unit - odličen kvintet, ki bo letošnjega decembra slavil petintridesetletnico (sic!). V nasprotju s prejšnjo zasedbo, ki smo jo slišali, je bil tukaj vsak zaigran zvok izveden s popolnim nadzorom, z veliko odgovornostjo in preudarnostjo - in zato ni bilo prav nič odveč. Besedni zaklad ansambla se razteza od dvanajsttonskih tehnik druge dunajske šole (in posebej kratkih webernovskih form) do raznoterih jazzovskih in folklornih oblik, pa tudi rockovskih elementov. Kot proslavo obletnice so odigrali izvrsten set zelo subtilnih improvizacij (in uporabljali tudi delno notiran material), ki je požel buren aplavz zahtevnega in neodpustljivega občinstva, mnoge med nami pa spodbudil k preučevanju zgodovine tega ansambla. Reform Art Unit si drznem prištevati med po krivici povsem spregledane zasedbe evropske improvizirane glasbe z bogato diskografijo (prek 350 izdelkov!) in z zelo samosvojim pristopom - so brez pretiravanja »legende«. Kitarski trio GTR OBLQ, ki je sledil, se je razvil iz dueta Elliotta Sharpa in Davida Torna (v ZDA je kar pet let zapored slovel kot najboljši eksperimentalni kitarist), ki mu je bil na predlog slednjega dodan še Vernon Reid. Dasiravno Vernon med rockovskim občinstvom slovi po eksperimentalni naravi, je v tej zasedbi odigral stransko vlogo gravitacijskega centra, ki je povezoval Sharpove in Tornove skrivnostno samplane in elektronsko modificirane zvoke na rahlo nezadovoljstvo občinstva, ki je morda tudi zaslutilo, da imajo gospodje za seboj naporno turnejo relativno popularnega in do neke mere celo komercialno uspešnega benda, ki jim je izsesala izpovedno moč (to si drznem trditi posebej za Sharpa, ki smo ga na Drugi godbi le dober mesec prej uzrli gostobesednejšega in v bistveno boljši formi). Kot Absolute Horizon je bil najavljen mednaroden projekt, v katerem naj bi v družbi pianista Georga Graeweja, pihalca Petra van Bergena in bobnarja Paula Lovensa godel še basist Barry Guy, vendar je moral nastop odpovedati zaradi ishiasa, ki ga daje zadnje čase. Nadomestil ga je Kent Kessler in morda prav on prispeval solidno bazo, okoli katere je bil sestavljen najintenzivnejši dogodek večera. Freejazzovsko doživetje je spodbudilo tudi kritično razmišljanje o različnih smereh improvizacije, ki so značilne za posamezne države, iz katerih so bili zbrani glasbeniki v tej mešanici (čeravno je treba biti ob takih mislih zmeraj sila previden). Van Bergen je prvi sklop improvizacij odigral na tenorju, nato pa presedlal na tonsko izjemno bogat kontrabasovski klarinet, ki je povedel vse druge v izjemno dolgo kolektivno freejazzovsko improvizacijo, sredi katere je Paul Lovens z akrobatskimi spretnostmi uničil kar štiri bobnarske palice - in zasluženo požel huronski aplavz. Zraven mene je stal Han Bennink(igral je dan kasneje z novim klavirskim triom), ki je - vidno navdušen nad dosežki kolega - ves čas glasno stokal, po koncu pa kar glasno kričal: »Bravo!« Noč se ne bi mogla bolje končati, razen če nas organizatorji in selektorji ne bi hoteli za konec spomniti na to, da ima izpovedna moč improvizacije tudi socialno in politično funkcijo. Ob odru se je nagnetlo večje število stoječih, in skoznje sem zagledal kratkohlačnike, na eni nogi zeleno, na drugi pa rožnato nogavico, to mi je dalo vedeti, da so oder zavzeli Nizozemci The Ex. Programski bilten Nickelsdorfskih konfrontacij se v opisu skupine kar v prvem stavku gladko zmuzne, ko pravi, da gre za področje »dobre glasbe«. Punkersko ozadje, politična angažiranost in nagnjenje k improvizaciji so prepleteni v doslej neslišano formo, za katero je Steve Lacy dejal, da je »Demon’s Music«, in prišel bistvu še najbližje. Njihov nastop je bil sestavljen iz pesmi, ki so segale skorajda dvajset let v preteklost, do novejših izdelkov, ki so bili med seboj tekoče povezani s kratkimi svobodno improviziranimi pasusi - nekateri so bili umeščeni tudi v skladbe. Na moje veliko presenečenje (in razočaranje) je dobršen del občinstva takoj ob začetku koncerta odšel, brez razumevanja za grobe zvoke z odra. Tisti, ki smo ostali, smo se lahko selektorju samo zahvalili, da nas je spomnil, da improvizirana glasba ni nujno vezna na jazz, in morda še bolj, ker nam je dal vedeti, da je ekspresivna moč improvizacij po silovitosti najmanj enaka izpovedni moči angažiranih punkerjev. Takšne stvari človek včasih pozabi, če se preveč uživaško predaja napol zaprti eliti jazzovskih avantgardistov, ki improvizacijo dojemajo zgolj kot stil, in ne kot glasbeno držo. Taka misel je bila organizatorjem letos očitno ključnega, programskega pomena, saj so poskrbeli, da je vsaj po en nastop na večer nezadržno moral provocirati tiste, ki improvizirano glasbo vežejo izključno na jazz. Prav žal mi je bilo, da nisem dan prej uzrl nastopa skupine Farmers Manual, ki se ukvarja z digitalnimi improvizacijami (in kot instrument uporablja samo štiri lap-top računalnike!). Ker noben zvok ni nedolžen, je vseh osem ur glasbe tistega večera zavzelo svoje mesto na skorajda surrealistično lociranem prizorišču enega najpomembnejših evropskih festivalov improvizirane muzike. Nickelsdorf je letos torej slavil dvajseto obletnico, in to je bil zadosten razlog, da se ga udeleži tudi podpisani zelenec in posreduje zelo osebne vtise o dogajanju. Načeloma se sicer namensko in aktivno vzdržujem komentarjev po koncertih improvizirane glasbe, toda za Nickelsdorf sem naredil izjemo. Nenazadnje tudi zato, ker prijetno sproščeno ozračje in emocionalna razbremenitev, ki se razleze, kakor hitro človek pri Wiener Neustadt zavije z avtoceste, v veliki meri prispevata k lažjemu umevanju zvokov. Človeka pokrajina tako izprazni, da postane dovzeten za enkratna in neponovljiva doživetja. Vinka Globokarja resda ne bi mogel ubogati, lahko pa se njegovi ideji približam z rednimi obiski Nickelsdorfa - in seveda, v idealnih razmerah, za Musko ničesar ne napišem …

Ko sem se torej tiste nedelje zgodaj zjutraj po noči zahtevne glasbe z zadnjimi močmi vlekel do spalne vreče, sem pri izhodnih vratih prizorišča od nekega obiskovalca slišal odličen komentar: »No, nocoj pa res ni bilo nič posebnega.« Kako prav je imel! Glasba je bila tako življenjska in tako humana, da je zameglila razlike med umetnostjo in življenjem. Sicer pa mislim, da je Piet Mondrian nekoč dejal, da »je umetnost le nadomestek, dokler nam v življenju manjka lepota. Izginila bo v razmerjih, kakor hitro bo življenje pridobilo ravnotežje.« In zato bom vselej trdil, da je bilo tudi petelinovo kikirikanje v zgodnjem jutru enkratno.

David Braun