LAMB

Castello San Giusto, Trst, 22. 7. 1999

V sklopu turneje po Italiji so se manchestrski Lamb prvikrat predstavili tržaški publiki. Mesto Trst je občinstvu namreč ponudilo brezplačen koncert v prijetnem, odprtem ambientu pred Justovo baziliko, s tržaško panoramo v ozadju. Ta (sicer zelo dobrodošla) gesta je zakrivila relativno slabo komunikativnost kake petstoglave množice, zbrane z vseh vetrov. Z drugimi besedami: prevladujoče nepoznavanje glasbenega opusa skupine je povzročilo pomanjkanje pravšnje dvosmerne komunikacije med nastopajočimi in poslušalci. A Lamb so vendarle 'goreli' na odru.

Četudi uradno le duo, je že studijska postava skupine petčlanska. Takšni se Lamb predstavljajo tudi v živo, z zanesljivo kombinacijo glasov, elektronike in semplov, temelječih na popu in breakbeatu, z bobni, električnim kontrabasom ter trobento, ki pa izraz gradijo na zelo berljivem jazzovskem znanju. Dolgočasja in predvidljivosti, ki bi izhajala iz determiniranosti vnaprej posnetega ter semplanega glasbenega materiala, tako ni bilo. Nastop so začeli z instrumentalom s prvega albuma, Merge. Del najbolj zagrete publike se nekako ni prav znašel v teh breakbeatovskih vodah in se je na Lambov ekstatični poziv k vsesplošni zabavi odzval s plesanjem poga (?!).

Lamb v glasbo vpletajo precej prefinjene erotike, ki jo prenašajo tudi na oder. A ravno tu je poslušalstva zmanjkalo in razen nekaj občudujočih vzklikov pevki Lou Rhodes ni bilo čutiti 'električnega toka'. Ustavimo se pri njihovem erotizmu. Ob izidu prvega albuma Lamb so jih imenovali za najboljšega izmed novih portisheadovskih bendov. Ta primerjava se je nato izkazala za neupravičeno kalupljenje, na škodo Lamb. Za obe skupini je sicer značilna bipolarnost, soočanje razuma in tehnologije (ki ju poosebljata moška člana skupin) z izrazito mehkobnostjo in obskurnostjo notranjega ženskega (pra)sveta. Temu dodajmo še zavezanost obojih trip hop izrazu, nato pa začnimo z razlikami. Medtem ko Portishead izražajo erotizem s poudarjeno dramatično in patetično gestikulacijo teatrskega nastopa, s katerim se nato nekoliko distancirajo od lastnih zgodb o doživetih ljubeznih, so Lamb ta nepresahljiv izvir navdiha v popularni glasbi obdelali dosti bolj barvito in nedvomno bolj optimistično. Če so zgodbe Portishead nekakšno neplodno vrtenje v krogu ljubezenskih razočaranj, odsevajo zgodbe Lamb – natančneje, pevke Louise – pot dozorevanja ženske, ki sprva išče in hrepeni po 'pravi' ljubezni, nato pa jo v neki fazi življenja vendarle najde. Ti elementi erotike so hkrati berljivi v finesah glasbenega izraza Lamb in v njihovem imidžu ter živih nastopih. Že v intervjuju za Musko (5/maj 1999) je Louise Rhodes poudarila pomen svoje materinske izkušnje. Ta je res, kot sama pravi, netipična tema za pop svet, sploh pa je bilo zanimivo videti in se prepričati, kako Louise zelo očitno in iskreno uživa v materinstvu. »Vsak dojenček rabi očeta,« je povedala po koncu pesmi Alien (ki predstavlja nagovor bodoče matere še nerojenemu sinu). All In Your Hands je bila tako posvečena njemu. Iz vsega tega izhaja tudi evolucijska razlika med prvim in drugim albumom – tam Louise še išče (Cotton Wool, ki je tokrat žal niso zaigrali, hipnotizira z upajočim hrepenenjem), tu pa, zadovoljna in ljubljena, ugotavlja svojo notranjo izpolnjenost. Vse to je izžarevala na odru.

In če je bilo njeno žarenje ovito v graciozno, prefinjeno obnašanje ter kanalizirano v preciznem in občutenem petju, sta ji bila Andy Barlow za mešalno mizo ter odlični, podivjani kontrabasist Jon Thorne pravšnji vizualni protipol. Roke sta v vsem poletu komajda zadrževala na instrumentariju, pač le toliko, kolikor je bilo nujno za (v primeru Thorneja zelo navdahnjeno) igranje. Izvrstno, a nevpadljivo je svojo vlogo odigral bobnar Mikey Wilson, medtem ko je trobentač Kevin Davy, žal, vseskozi deloval nekoliko odmaknjeno in hladno.

Ob relativno dopadljivem plesnem izrazu, ki je nedvomno zelo 'pop', zmorejo Lamb tudi precej samorefleksije. Morda najboljši dokaz za to je bila igriva in jazzy izvedba skladbe b line, ki so nam jo, ob prej odigrani originalni verziji z albuma, privoščili za dodatek. V osemdesetih minutah nastopa so Lamb odigrali dobršen del pesmi z obeh albumov, s spretnim niansiranjem in valovanjem med hitrejšimi in počasnejšimi skladbami. Brez napak ter kljub drobtinici rutine, ki je pač spremljala tako uigran ansambel, vendarle vznemirljivo doživetje.

Katarina Višnar