MISFITS

Gala hala, Ljubljana, 16. 6. 1999

Pošast zna oživeti vsak trenutek. No, v Ameriki se je že zgodilo, pisalo se je leto 1997. Iz grobnice so se zaslišali znani napevi, ven so prišli Misfits, strah in trepet ameriškega punka. Osvobojeni Danzigovega pokroviteljstva so se štirinajst let po infarktu spopadli z nehvaležno preteklostjo, prepričani, da postanejo večji, močnejši in … strašnejši.

Da ne bi bili prešibki za American Psycho, se vpišejo na večerni fitness in vztrajno vadijo. Spodobna plošča jim omogoči zapustiti temno domovanje in ugledati luč izbranih beznic. Na Metelkovo se priplazijo sredi junija. Čakajo približno do polnoči. Prepoteno nabita Gala hala potrpi, da se dim razkadi, nato pa uzre starodavno – mišičasto – zombijevsko navezo (Dr. Chud, Doyle, Jerry Only) in nadomestnega pojočega netopirja (Michael Graves). Sprva se lotijo novejših ostankov (beri komadov), in sicer z razločnim zvokom, kakršnega v tej hiši strahov ne pomnimo. Ko po dvajsetih minutah preidejo k zapovedanim frankensteinskim klasikam, zavore v peklu popustijo. Grozljive punk uspešnice si sledijo brez premora, vročina na kraju zločina postane neznosna; prisotni vsemu navkljub divje slavijo. Ne samo telesno, tudi izvedbeno so Misfits nadvse izurjeni. Popolna uglašenost ne zataji niti pri stari zapuščini (vključno z glasom). V dobri uri končajo dvominutni horror punkerji somračni nastop in mu dodajo poslovilno odo – Die, Die My Darling. Sledi pohod med udeležence ter preverjanje pristnosti bicepsov.

Bližnje srečanje s prenovljenimi Misfits si bomo zapomnili po: 1. odličnem koncertu; 2. izpolnjenih pričakovanjih; 3. spoznanju, da v Gala hali ni klime; 4. premočeni garderobi; 5. mišicah; 6. (saj ne more biti res!) totalni gneči na Metelkovi. Domov smo se vrnili živi in potešeni. Do novembra.

Rob von Set