R.E.M.

Dvorana Bonifika, Koper, 25. 7. 1999

Kako zelo malo je včasih treba, da je človek zadovoljen. Z veliko skepso sem se namreč odpravljal na koncert ene mojih ljubših skupin osemdesetih let, razmišljajoč, da je to njihov zadnji koncert na turneji, da so že vsega naveličani in da bodo sicer igrali pošteno in profesionalno, vendar brez tistega čustvenega in vznesenega presežka, zaradi katerega ljudje pač hodimo na koncerte, v neposreden stik s skupino in njihovo glasbo. Ko niso mogli napolniti stadiona v Izoli in tam igrati več kot deset tisoč poslušalcem ter se je potihoma šušljalo, da koncerta sploh ne bo, je nova športna dvorana v Kopru doživela koncertni krst in se hkrati izkazala za zelo primerno prizorišče rockovskih koncertov. »It's the end of the world as we know it,« je še dolgo odmevalo po koncertu v tem pristaniškem mestu tisto noč. In napovedovali so konec sveta 11. avgusta; toda če bi do konca že prišlo, bi imeli veliko srečo, da smo nekaj tednov prej še doživeli skupino R.E.M. v najboljši, zelo pisani luči, kakor so nakazovali številni neonski simboli, obešeni nad odrom. Mogoče je na skupino pozitivno vplivalo sredozemsko podnebje, ki se v nekaterih značilnostih zelo približuje mikroklimi njihovega rodnega mesteca Athens v zvezni državi Georgia. Predvsem mnogokrat zadržani Michael Stipe je tokrat prikazal zelo človeško plat svojega značaja. Nezaupljivo zadržanost je nadomestil z neverjetno odprtostjo in s pozitivno energijo ter z izvrstnim odrskim nastopom, nenehnim koketiranjem s publiko, nazdravljanjem in pozivanjem publike k sodelovanju. S seboj je potegnil tudi druge člane skupine, vse skupaj pa je prineslo enkratno razpoloženje na odru, pod njim in na tribunah. Ta moment fantastičnega ozračja je primoral skupino, da je celo nekoliko spremenila koncertni repertoar, bolje rečeno, dodala pesmi vanj. Tako je bilo moč slišati pesem Stand, ki naj bi bila v Sloveniji, po podatkih neimenovane osebe, zelo popularna (?), in predvsem šest pesmi v dodatku, saj so jih do sedaj na turneji, po odhodu z odra, zaigrali le štiri.

Z zvoki pesmi Airportman iz zvočnikov se je koncert počasi začel. Na oder je prišla skupina in s pesmimi Lotus, What's The Frequency, Kenneth in So Fast, So Numb odprla koncert. Začetni problemi, ki jih je imel Peter Buck z efekti in so sprožili »kaj je narobe« pogled Michaela Stipa, so se hitro uredili in skupina je začela delovati zelo sproščeno in uigrano. Predvsem je bilo vprašanje, kako se bodo v novo sredino ujeli dodatni trije člani, ki so jih R.E.M. vzeli s seboj na turnejo – Scott McCaughey, Ken Stringfellow in bobnar Joey Waronker, ki je zamenjal prvotnega člana Billa Berryja. Bojazen je bila kmalu odveč, saj so vsi trije dokazali, da so izvrstni glasbeniki in da so kmalu osvojili ideje in glasbo delodajalcev. Po prvotnih hitrejših ritmih je skupina nekoliko umirila tempo z zadnjim singlom s plošče Up, Suspicion. Sledile so že omenjena pesem Stand, ki je po besedah Michaela Stipa niso igrali že skoraj deset let, ter Fall On Me in Apologist, pred katero je Michael nazdravil občinstvu in zadnjemu koncertu na turneji z domačim vinom (njegova posebna želja). Takoj zatem smo bili priča prvemu vrhuncu koncerta v Electrolite, med katero je Mike Mills bas zamenjal za klaviature, s katerimi je simuliral zvok godal, in predvsem v Everybody Hurts, sprehodu po zaustavljenem ameriškem snu, z veliko bolj energičnim, celo nekoliko jeznim koncem, češ, vse je samo kliše. Sledile so pesmi Daysleeper, ekološka The Great Beyond, eden večjih hitov osemdesetih The One I Love ter Sweetness Follows, ki se je začela z zelo nerazpoznavnim instrumentalnim uvodom in med katero se je Michael ukvarjal celo z Ojdipovim kompleksom. At My Most Beautiful je bila uvod v splošno rajanje ob pesmi Loosing My Religion, pesmi, ki je postavila nove standarde v vizualnem pomenu in je bila seveda obvezna za večino poslušalcev. Že razpoznavni intro na mandolino Petra Bucka je sprožil val odobravanja, petje Michaela Stipa je bilo popolnoma odveč, saj je obveznost nase prevzela polna dvorana. Ritmični Pretty Persuasion in Walk Unafraid sta ohranili tempo do zadnje pesmi v regularnem delu, na turneji že klasične Man On The Moon, ki nekako sovpada s tridesetletnico prvega človekovega obiska Lune, hkrati pa je tudi naslov filma o Andyju Kaufmanu, pod producentsko taktirko skupine. S tem je bilo konec prvega dela.

Po bučnem razpoloženju v dvorani in klicih po dodatku se je na oder kmalu vrnil Michael Stipe, sam s kitaro v roki in s pesmijo Hope, predelavo pesmi Suzanne Leonarda Cohena. Preprosta pesem z dvema akordoma in pol, globokim sporočilom in predvsem z ironijo »you want to trust religion« je bila še eden izmed vrhuncev večera. V optimistični pesmi Why Not Smile se je Michaelu na odru pridružil še Mike, sledil je nežen poljub ter prihod še drugih članov skupine, ki so takoj dvignili temperaturo s pesmima Wake Up, Bomb in Tongue. Ko smo že vsi nekako pričakovali sklepno pesem It's The End …, je na presenečenje, z značilnim basovskim uvodom, sledila pesem Cuyahoga in nato še malo čustev s čestitko za rojstni dan. »That's great, it starts with an earthquake,« je bil začetek apokalipse in konca koncerta. Sklepna pesem, ki je trajala celih deset minut in vsebovala tudi verze pesmi Suspicious Minds (Elvis Presley, Waylon Jennings), je še enkrat razvnela polno dvorano v Kopru ter prikazala povsem drugačnega Michaela, ki je besedilo pesmi obrnil proti poslušalcem in jim podaril tudi mikrofon. Na vrhuncu, z destruktivnimi vložki, se je koncert tudi končal. Z njim so R.E.M. nesporno dokazali, da so koncertna atrakcija, ki lahko enako dobro funkcionira na velikih stadionih in manjših odrih. Zares odlično atmosfero je nekoliko pokvarilo le ozvočenje, ki ni bilo primerno za tako majhno dvorano, tako da je občasno prihajalo do premočnega odboja zvoka. In vendar ni preveč vplivalo na splošni vtis - upam, da bodo fantje držali obljubo in se kmalu ponovno vrnili v naše kraje. »And I Feel Fine!!!«

Gregor Bauman