Pogovor z Georgette Tsinguirides

Veda o plesnih elementih - koreologija

Balet Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani se je v tej sezoni odločil za temeljit korak in povabil k sodelovanju koreografinjo in koreologinjo Georgette Tsinguirides, s katero je naštudiral eno najzahtevnejših predstav pokojnega koreografa Johna Cranka, Ukročeno trmoglavko. Predstave na velikem odru Gallusove dvorane v Ljubljani so in bodo ansambel predstavile v novi luči in dvignile njegov ugled, predvsem pa plesalcem ponudile veliko novega znanja.

Crankove koreografije so poslastica, postavljajo pa jih pod posebnimi pogoji. Baletni ansambel, ki se zanje odloči, prideta najprej pogledat koreografinja in dedič Crankovih avtorskih pravic, in če se prepričata, da so plesalci sposobni izvesti koreografije, se začnejo pogovori. Zapise Crankovih koreografij obvladuje gospa Tsingiurides, ki jih s plesalci tudi sama naštudira, in v Ljubljani se je mudila kar nekaj mesecev. Zanimiv poklic.

Kje je mogoče študirati koreologijo?

Takrat, v poznih šestdesetih, samo v Angliji. Čisto prva koreologinja je bila sodelavka Kennetha McMillana in je bila ista generacija kot John Cranko. Sama sem nekaj Cankovih koreografij spoznala kot solistka Stuttgartskega baleta, bile so zelo zanimive in razmišljala sem, da bi jih bilo dobro zapisati. Tako sem odšla študirat v London. Tam je takrat že obstajal institut koreologije, ustanovitelj in utemeljitelj sistema, imenovanega Benesh Movement Notation, gospod Rudolf Benesh je bil še živ. Benesh je bil češko-italijanskega rodu. Ni bil plesalec, ampak glasbenik in slikar, njegova žena pa je bila solistka angleškega kraljevega baleta. Prav ona ga je nagovarjala, da bi pomagal zapisati nekatere koreografije, češ da so pri ponovnih postavitvah dobrih koreografij vedno težave, ker se sčasoma elementi pozabijo. Benesh se je kot glasbenik odločil za pet črt kot pri notnem črtovju, v katere je zarisal človeško telo. Najvišjo črto je namenil glavi, drugo črto ramenom, tretjo pasu, četrto kolenom in spodnjo stopalom. Vsak plesalec ima svoje črtovje. Pod temi je črtovje za baletni zbor, kolikor pleše enovito, z enakimi gibi, drugače seveda tudi tu potrebujete več črtovij, prav tako kot v glasbeni partituri. Na vsak takt koreografije se seveda veže takt glasbene partiture. Pozneje so zaradi težav v komunikaciji med orkestrom in plesalci uvedli tudi vpisovanje številk posameznih delov partiture, tako da lahko dirigent ali koreograf reče: začnimo dva takta pred številko 3, in vsi vedo, kje to je.Plesalec se giblje v tridimenzionalnem prostoru in Benesh si je zamislil prve tri simbole kot znake za vse gibe pred telesom, vse gibe ob straneh telesa in vse gibe za telesom. Nato je za posamezne gibe uvedel še celo vrsto znakov - za korake, dvige in spuste rok in nog, nagibe ... Sistem je genialen zato, ker je zelo vizualen.

Kaj dobi plesalec, ki ga angažirajo za neko predstavo, v roke?

Ničesar.

Ko začnete delo z nekim plesnim ansamblom, morate vsak gib pokazati?

Da, vse pokažem. Tako je delo najlažje, ker plesalci to najhitreje povzamejo. Ukročeno trmoglavko sem kar velikokrat postavljala na različnih koncih sveta, tako da imam celotno koreografijo v glavi in mi ni več treba pogledati v partituro. Še vedno pa potujem z njo!

Torej plesalci nimajo lastnih partov tako kot pri glasbi? Ne znajo brati teh zapisov?

Ne, te notacije se je treba učiti, da jo lahko bereš. Zdaj se sicer že lahko vpišeš v dopisni tečaj osnovnega znanja. Tečaji imajo tri stopnje - osnovnega, srednjega in višjega, vsak od njih se konča z izpitom. Tudi v nekaterih baletnih šolah se mladi že učijo pisav, vendar je treba predstavo še vedno naštudirati čisto vizualno. Idealno je seveda, da se plesalci svojih variacij naučijo doma in pridejo na vaje že z osnovnim znanjem vloge, ker to prihrani veliko časa, a do tja je dolga pot. Beneshev sistem zapisovanja je še mlad, avtorska pravica je iz leta 1955, in ko sem sama študirala, še niti ni bil dokončno izdelan, razvijal se je še in smo ga dopolnjevali. Treba se je bilo domisliti novih znakov za nekatere sodobnejše plesne elemente, postajal je vse bolj zamotan. Benesh je zgodaj umrl, a bil je genialen in nam je zapustil odličen sistem, s katerim lahko ohranjamo dobre predstave žive za prihodnje generacije. Kako naj na primer vemo, če so tako imenovane Petipajeve koreografije, ki jih danes obnavljamo, zares originalne, takšne, kot si jih je on sam zamislil? Prenašale so se samo od balerine do balerine. Crankove koreografije pa sem zapisovala sproti, ko so nastajale pod njegovim vodstvom.

Petipajeve koreografije torej niso nikjer zapisane?

Ne, vsaj ne v tako jasni notaciji. Marsikaj je zapisanega, obstajajo zapisi v starih knjigah, celo iz časa Ludvika XIV., ki prikazujejo korake plesov - saj veste, v obliki malih čeveljcev -, pa v tem stoletju seveda kinetografija Rudolfa von Labana in zapisi sodobnih gibov Paluke iz Dresdena. Pri Beneshevem sistemu je praktično to, da ga je mogoče dokaj hitro zapisovati, z zapisovanjem lahko koreografu sproti sledite. Pa tudi to je zanimivo, da z njim lahko notirate, kako zdajle sedite, lahko zapišete gibanje nogometnega moštva. Klasični balet je preprosto zapisovati, pri koreografiji Ukročene trmoglavke pa ni bilo lahko notirati vseh gibov, ker so mnogi zelo pomenski, zelo življenjski, na primer, ko Petruccio jé piščanca in si oblizne prst za prstom. Tu so še premiki oči, dvigi obrvi in podobno. Prav zaradi te nazornosti, vizualnosti Benesheve notacije lahko koreologi delujejo tudi v medicinskih raziskavah. Sodelujejo na primer pri zdravljenju otrok s spastičnimi boleznimi, ker lahko notirajo najmanjše podrobnosti.

Kakšno predznanje morate imeti, da se lahko lotite študija koreologije?

Na Institutu se znajdejo tudi nekateri, ki niso bili nikoli plesalci, vendar pa je glasbena in plesna izkušnja velika opora pri tem študiju. Predvsem je delo čudovita priložnost za tiste, ki nimajo sposobnosti in predispozicij za dobrega plesalca. V tej šoli obstaja več nivojev. Lahko se šolate za učitelja notiranja, za profesionalnega koreologa v baletni skupini, za koreologa v medicini. V Beneshevem času je pouk obsegal celo vrsto predmetov, poleg vseh tesno s plesom povezanih tudi kompozicijo in veliko risanja.

Je ta institut privatna ustanova?

Približno pred letom dni je Kraljeva akademija za ples (Royal Academy of Dance) Beneshev institut vključila v svoj zavod, kamor se je tudi fizično preselil. Danes ga podpira britanski Svet za kulturo (Art Council), v Beneshevih časih pa je imel velike težave, da je sploh preživel.

Kaja Šivic