Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Rajko Muršič
Boris Kovač
Veličastna glasba med Hišo, Potjo in Bitjem
“Ko se povzpnem na Bukovačko brdo in se obrnem na eno stran, vidim srednjo Evropo in zahodni svet, ko pa se obrnem na drugo stran, vidim Balkan in Orient … gradim HIŠO, v kateri sem na POTI proti BITJU gradim HIŠO stanujoč krčim POT potujoč ustvarjam BITJE živeč svojo ustvarjalnost Želim posvetiti Vam, ki ste mi pomagali pri tem, da v sebi odkrivam – ljubezen.”
Najtežje je pisati o avtorju, ki ga – vsaj meniš tako – dobro poznaš. In o glasbi, ki ti je tako blizu, da bi lahko bila tvoja. Nobeno besedovanje ne more nikoli doseči skrivnosti tistega, kar se dogaja v zvoku. In kar živi v nas. Pa naj se še tako trudimo, da bi skrivnostni čar bivanja odeli v zlate ali jeklene kalupe sprenevedanja. Je več kot le dar izgubljene priložnosti, ki je zaznamovala neki zgodovinski trenutek in prostor, preden ga je začel mleti mlinski kamen neizprosne zgodovine.
Ob glasbi Borisa Kovača ni mogoče zamahniti z roko ali jo odpraviti z enako cinično distanco, kot je mogoče storiti z osrednjim tokom postmoderne “umetne” glasbe in “novodobnega” nirvanizma. Ne, ta glasba korenini v resničnem (tako v dobesednem kot v lacanovskem pomenu besede realno) svetu. In sega v večnost. Izhodišče je seveda Vojvodina, stičišče svetov, kultur, religij, časov in zvokov: “Vojvodino v prvi vrsti doživljam kot prostor bogate in specifične latentne kulture, ki zaradi nestabilnega zgodovinskega in geopolitičnega položaja ni in verjetno tudi nikoli ne bo uresničena v skladu s svojim (duhovnim) potencialom. Že kot mladenič se zavem, da je edina zanesljiva podlaga, na kateri temelji ta kultura, tisto, kar je sestavljeno iz finega tkanja folklornega, trško-vaškega duha, človeka, ki je realno in metafizično vezan na zemljo in njene neposredne plodove, na ne preveč gibljivega človeka, ne posebej komunikativnega, toda v dobršni meri imunega proti zgodovinskemu principu modernosti in tudi proti vsem temeljnim kategorijam meščanske kulture zahodnega tipa. Zame je kultura moje domovine predvsem specifična atmosfera tega ambienta. To je eden od razlogov, da je bil zame prav Mit, razumljen kot oblika mentalnega prostora, povezanega s specifičnimi duhovnimi, kulturnimi, geografskimi, etničnimi in antropološkimi parametri, odločilnega pomena kot substrat možne kulturne identitete.” Tako je Boris Kovač zapisal v daljši refleksiji doslejšnjega dela pod naslovom Ogledalo glasu: Glasba kot pot. (Tudi vsi drugi navedki izhajajo iz fragmentov tega besedila, ki bo nekoč izšlo v knjižni obliki.)
Glasbena pot Borisa Kovača se začne enkrat v poznih sedemdesetih letih, ko nadobudni harmonikar ugotovi, da ga igranje instrumenta, ki sta mu ga posadila v roke starša, ne privlači pretirano, obenem pa mu postane jasno, da je prav glasba medij, s katerim se najlažje izraža, zato presedla na pihala. Obiskovanje ur harmonike mu utrdi predsodek do šolskega poučevanja glasbe – kot izvajalec in skladatelj (p)ostane samouk (čeprav je kasneje eno leto študiral saksofon na konservatoriju Čajkovskega v Moskvi). Kot vsi drugi pripadniki njegove generacije je pod vplivom pestrega glasbenega dogajanja v popularni glasbi, jazzu, folku in različnih smereh sodobne umetne glasbe (še posebej ameriškega minimalizma). Med temeljne reference šteje zahodno novo in staro ter klasično umetno glasbo (srednjeveško, renesančno, zgodnjebaročno glasbo, impresionizem in določene prvine moderne, improvizacijo, minimalizem, evropski jazz, art rock, musique concrete, novo komorno glasbo), bartokovski koncept in rusko nacionalno šolo, orientalsko klasično glasbo (od turške do indijske), mediteransko (srednjeveško, renesančno in folklorno) glasbo, tradicionalno sakralno glasbo (bizantinsko, srednjeveško srbsko, sufijsko/derviško, gregorijansko glasbo in zgodnjo polifonijo) ter etnično glasbo (madžarsko, romunsko, bolgarsko, srbsko, turško, bližnjevzhodno in druge).
Posamezne prvine omenjenih glasb je tako ali drugače vtkal v glasbeno ustvarjanje, tu in tam uporabil kar posnete citate, drugič zgolj posebne izvajalske pristope in kompozicijske načine. Pri tem je vedno znal ločevati med tem, kar je v glasbi (in življenju) notranjega, izkustvenega, doživetega, resničnega (to, kar zadeva identiteto, opredeljuje z izrazom mit), in tistim, kar omogoča izražanje te istovetnosti, načinom izražanja, tehniko ali kodom. V glavnem sicer poudarja, da mit “biva” bolj na Vzhodu, kod pa na Zahodu, toda v glasbi se mit in kod mešata v skupni enotnosti izraza tako na Zahodu kot na Vzhodu.
Za Borisa Kovača so najpomembnejši parametri ustvarjanja improvizacija in kompozicija, upoštevanje “primitivnega” jezika ljudske in naivne ustvarjalnosti ter odnos do dediščine v prostorskem smislu. Improvizacija je zanj arhetipska oblika ustvarjalnega impulza v glasbi: “Je izvor igranja in skladanja, njuna organska vez. Je temelj ustvarjalne izkušnje, elementarna oblika, v kateri se kažeta kreativni potencial in temelj muzikalične zavesti. Čeprav je bila moja glasbena pot geneza od svobodne improvizacije k strogo fiksirani kompoziciji, je improvizacija še vedno neizogiben temelj mojega ustvarjalnega procesa pri skladanju in pri pristopu k izvajanju zapisanih glasbenih del.”
Sodobni umetnik naj se zgleduje tudi po ljudski in naivni ustvarjalnosti, ki se na svoj način kažeta v rocku in jazzu. Čeprav je jezik teh idiomov relativno manj razvit od jezika umetne glasbe, imajo lastno hišo: “Mitologijo, ontološko-antropološko in družbeno utemeljitev, ki jo je sodobna (še posebej akademska) glasba izgubila.” Da, v novi glasbi Borisa Kovača se prepletata intuitivno-energijski in zavestno-refleksivni princip ali Mit in Kod. To pa je mogoče samo ob upoštevanju dediščine ljudskih glasb. Čeprav so nam te glasbe lahko blizu – kot pokrajina, ki jo opazujemo skozi okno – nismo del njih, pravi Boris Kovač. Zato iz tradicionalnih glasb ni nikoli uporabil niti citatov niti kompozicijskih parametrov: “Tradicionalna glasba tistih kultur, ki so mi blizu, je substanca mojega glasbenegapredsodka. To je kot moja domovina, materni jezik, okus, nekaj, kar se razume na podzavestni ravni.”
Pri glasbenem delovanju Borisa Kovača je vedno v ospredju vsebina: “kaj” je vedno pred “kako”. Na vseh dosedanjih stopnjah njegovega glasbenega razvoja je bilo mogoče slediti sinkretizmu in multistilizmu, ki ga označuje “paradoksni spoj profanega in sakralnega, arhaičnega in sodobnega, vzhodnega in zahodnega, predmodernega in postmodernega, regionalnega in globalnega, podkulturnega in elitnega, primitivnega in civiliziranega, kontemplativnega in aktivnega itd.”
Leta 1977 ustanovi prvo lastno zasedbo, Meta sekcija, ki izvaja sodobni jazz, leta 1982 pa nastane Ritual Nova, v katerem so sodelovali Daniel Stari, Stevan Kovač Tickmayer, Siniša Sekulić, Vladimir Marko, Minik Šandor, Djordje Delibašić in drugi. To je prva zasedba, s katero je Boris Kovač posegel na takratno jugoslovansko novoglasbeno sceno in leta 1984 prvič nastopil tudi v Sloveniji. Leta 1986 je izšla odlična plošča Ritual Nova pri založbi Symposion Records iz Novega Sada. Na tej plošči je Boris Kovač igral večino instrumentov, uporabljal veliko posnetega in nasnetega gradiva, v dveh komadih sta mu pomagala tudi bobnar Djordje Delibašić in violinist Nenad Vrbaški.
V prvem obdobju delovanja skupine Ritual Nova je Boris Kovač povsem samosvoje združeval potenciale tonskega studia in živega izvajanja glasbe, ki ima vedno tudi obredne značilnosti. Ritual je izjemno pomembna sestavina v razumevanju in samorazumevanju delovanja Borisa Kovača. V ospredju je predstava “utopijskega novega rituala”, ki temelji na “principu osebnosti in komunikacije (različnih) individualnih duhovnih svetov, ki v prostoru Rituala projektirajo možni skupni kontekst. Šele Novi Ritual (sodobne umetnosti) udejanja verodostojno kolektivnost različnih posameznikov.” Ritualna sestavina je lastna vsaki glasbi, to je poseben čas in prostor, posebna vrsta pozornosti in mentalne ter emocionalne “uglasitve” in ena od oblik posebnih stanj razodevanja. V glasbi se ohranja nekaj značilnosti prvotnega skupnega jezika vseh umetnosti, religije in znanosti. Boris Kovač vidi vse svoje dejavnosti kot spoj komplementarnih sestavin skladanja, igranja, pisanja, dela v gledališču, ukvarjanja z antropologijo, s sakralnimi vedami, filozofijo in z drugimi oblikami kulturnih ter družbenih dejavnosti, kakršen je na primer njegov najnovejši projekt Inštitut za srečnega človeka.
Takšno združevanje različnih prvin umetnosti je označevalo dejavnost Borisa Kovača in skupine Ritual Nova v drugi polovici osemdesetih let. Na Koncertu za glasbenike, magnetofonski trak, balerino in slajde so leta 1986 poleg Borisa Kovača sodelovali še glasbenika Veljko Nikolić in Bora Janić, plesalka Olja Kovačević in Ivana Indjin, ki je poskrbela za vizualno sestavino projekta. Drugi gledališko glasbeni komad iz leta 1988, Troglavi ritual,je izvedla ista ekipa, le da je tokrat plesala Jasna Knez, igral pa je tudi Djordje Delibašić. Istega leta je Boris Kovač soorganiziral tudi multimedijski festival Rituali 88, naslednje leto pa je pri londonski založbi Recommended Records izšla njegova druga plošča, Ritual Nova 2. Na tej plošči, ki je zvočno poglobila izraz prve plošče, je Boris Kovač uporabil tudi sempler (vzorčil je predvsem etnična glasbila), ponovno sam posnel večino instrumentov, v posameznih komadih so mu pomagali še pevki Katalin Ladik in Jaroslava Benka, čelistka Tanja Djorgovska in bobnar Djordje Delibašić.
Leta 1989 je skupaj s Katalin Ladik in Ivano Indjin pripravil naslednji gledališko glasbeni projekt Happy Days, poslednja opera, leta 1991 pa je pri milanski založbi ADN izšla plošča Profana Liturgija, s katero je skupina Ritual Nova (tokrat so poleg Borisa Kovača sodelovali Nenad Vrbaški, Nebojša Pandurović, Veljko Nikolić in Bora Janić ter ponovno Ivana Indjin z likovnimi rešitvami) vstopila v naslednjo, “zakramentno” fazo. Glasbeni izraz skupine ni bil več vezan na glasbo s trakov in elektroakustične prijeme, temveč je že temeljil na relativno “mehki” partituri. Z “zakramentom” se je Boris Kovač tudi prvič bolj eksplicitno usmeril proti duhovnim sferam, ki bodo postale osrednja smer njegove glasbe: “Novi Zakrament, v nasprotju s tradicionalnim, ki nastaja v religijskem kontekstu, je plod osebne duhovnosti. Ni več posvečen nobeni verski instituciji, ni namenjen obredju, temveč predstavlja neodvisno individualno umetniško delo zakramentalne narave. /…/ Tako kot, najpogosteje, v cerkvi ni Boga in na umetniških akademijah ni prave umetnosti, tudi v mnogih liturgičnih delih ni Sakralnosti, lahko pa jo odkrijemo v delih, ki se sploh ne nanašajo na Zakrament.” Profana Liturgija združuje vsa paradoksna nasprotja, ki že od samega začetka opredeljujejo delovanje Borisa Kovača in zasedbe Ritual Nova.
Leto 1991 je leto krvavega razpada nekdanje Jugoslavije. Boris Kovač je – da ne bi sodeloval v katastrofi – najprej za nekaj mesecev emigriral v Italijo, kjer je z italijanskimi glasbeniki ustanovil Sudsevdah Ensemble, s katerim je izvajal spoj predelanih mediteranskih in balkanskih glasbenih tradicij, potem pa je prišel v Slovenijo, kjer je nato ostal nekaj let.
V Tržiču je nastal projekt, ki ga je začel že v Vojvodini in Rimu, Anamnezis, ekumenski misteriji; prvič ga je izvedel na Drugi godbi leta 1993. To je bil izjemen dogodek, ne le zaradi glasbe. V Ljubljani je lahko uresničil nekaj, kar je bilo v tistem trenutku v kateremkoli drugem delu nekdanje skupne države nemogoče: v skupini so poleg Borisa Kovača sodelovali zagrebška pevka Martina Matić, beograjski čelist Igor Mitrović in slovenska glasbenika, violinist Srečko Meh ter pianist Sašo Potisk. Kontekst celotnega projekta je bil seveda izrazito povezovalen, saj je združeval duhovne izkušnje treh velikih religij, ki so se križale na območju nekdanje Jugoslavije, islama in katoliškega ter pravoslavnega krščanstva, vse skupaj pa je Boris Kovač premislil skozi duhovne poglede Berdjajeva in Gurdžijeva. Konec istega leta in v naslednjih dveh letih je Boris Kovač ta komad izvedel tudi z vojvodinskimi glasbeniki ter ga na koncu izdal tudi na plošči Anamnezis, ekumenske misterije pri kanadski založbi Victo.
Ustvarjalne poti Borisa Kovača s tem še zdaleč ni bilo konec. Prava Pot se je pravzaprav na tej duhovni točki šele začela. In te poti niso nikoli enostavne in premočrtne. Nasprotno. V Sloveniji se je Boris Kovač kalil kot profesionalni glasbenik in skladatelj. Čeprav je sodeloval z ljudmi, s katerimi je našel skupen ustvarjalni jezik, in čeprav je vedno rad povezoval gledališče in glasbo, se je v nekem trenutku odločil vrniti se domov v svojo hišo. (Če bi bila takratna slovenska birokracija nekoliko prožnejša, bi lahko Boris Kovač postal naš sodržavljan. Ta neprožnost boli.) A pot je ostala.
Boris Kovač je v slabih štirih letih napravil kakšnih dvajset velikih projektov za gledališča v Italiji, Sloveniji in Avstriji, toda profesionalno ustvarjanje je bilo zanj utrujajoče. Med projekti, ki jih je napisal med leti 1993 in 1995, velja omeniti predstavi Gospodična Julija, Leone and Lena (Slovensko mladinsko gledališče, režija Eduard Miller), multimedijsko predstavo Arteria (SMG, režija Catherine Marcella), glasbo za godalni kvartet Play on String – Music for the Last Dinner (En knap, koreografija Iztok Kovač), predstavo gledališča Ikarus iz Celovca (režija Zdravko Haderlap) in predstavo Kazimir und Karoline (Stadttheater Klagenfurt, režija Eduard Miller). Smetano tega obdobja sta posneli CD plošči Play on String s kvartetom Enzo Fabiani, ki je izšla pri založbi More Music iz Italije, in The Mask, ki je izšla v koprodukciji Interzone celovškega gledališča Ikarus in jugoslovanske Tarcus Records. Obe sta izšli leta 1996.
Čeprav se je Boris Kovač dokončno vrnil v Novi Sad in Bukovac leta 1996, torej v obdobju, ki je bilo vse prej kot stabilno, v državo z ogromnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi težavami, je tam lahko ponovno našel mir in čas zase ter za svojo ustvarjalnost. Toda tudi tam je pisal glasbo za gledališke predstave: projekt koreografskega gledališča Baal v produkciji Komornega glasbenega gledališča Ogledalo, glasbo za predstavo Maria Theresia, ki sta jo izvedla Tanztheater Ikarus in Wiener Fest Wochen na Dunaju.
Obdobje emigracije pa mu je dalo še eno izkušnjo, izkušnjo tujstva, s katero istovetnost nenadoma postane negotova: “Čvrsta ontološka tla zamenja razburkana voda zgodovine.” In nikjer se zgodovina ob koncu tega stoletja ni tako zgostila kot prav v nekdanji Jugoslaviji. Toda ta zgostitev je ponudila tudi možnost zrelejše sinteze, ki jo je Boris Kovač najprej strnil v projektu East OFF Europe z zasedbo Ritual Nova (Nenad Vrbaški, Saša Svijić, Bogdan Ranković, Ivica Marušević, Jaroslava Benka Vlček). Leta 1998 pri založbi Victo v Kanadi izide CD East OFF Europe (s katerim Boris Kovač ni povsem zadovoljen, saj ne dosega potrebne ravni studijske obdelave, a je vsekakor več kot dokument).
Novo samozavedanje še izhaja iz “pozitivne paradoksnosti” poti, toda najavlja dokončno ozaveščenje celotne Poti v uresničitvi Bitja: “Hiša je Hiša Bitja in Pot je Pot Bitja.” Nova sinteza najavlja novo, “projektivno antropologijo”, po kateri je človek edino nedokončano in neintegrirano bitje v naravi, “ki lahko popolno uresničitev doseže samo z lastnim ustvarjalnim naporom”. Na tem mestu ozaveščanja delovanja se Boris Kovač ponovno vrača k nekaterim filozofskim naukom, s katerimi se je srečeval med študijem filozofije (in jih leta 1990 tudi obelodanil v knjigi Novi ritual, jedno poetičko mišljenje (nove) muzike), toda nadgrajuje jih z duhovnimi vidiki mističnega personalizma in ekumenizma.
V zadnjih dveh letih je Boris Kovač začel dva velika “transkulturna” projekta, Knjigo Sreče in Inštitut za Srečnega Človeka. V kulturnih vidikih tega projekta, v katerega vključuje prijatelje in kolege, poskuša simbolično spojiti dve tisočletji in anticipirati “drugačen model kulture, v katerem naj bi procesualno izginjala dvojnost med javnim in zasebnim ter zgodovinskim in osebnim”. Knjiga sreče so kratke glasbene oblike za enega ali dva izvajalca, različna besedila, zapisi in teoretična dela, Inštitut za srečnega človeka pa naj bi vseboval različne akcije in performanse. Drugi deli teh projektov niso javni.
Leta 1998 iniciira projekt Akademija Plemenitih Veščin, v katerem neformalno povezuje ustvarjalce iz različnih duhovnih disciplin, vendar z osrednjo antropološko orientacijo. Takrat se začnejo tudi priprave za projekt Damari, Ti u vremenu i van njega, ponovno z zasedbo Ritual Nova (tokrat so v skupini Miloš Matić, Bogdan Ranković, Valentina Češnjevar, Florijan Balaž in seveda Boris Kovač).
Toda leta 1999 neznosno realno ponovno vstopi na prizorišče. Zahodne “sile Koda” porušijo vse mostove čez Donavo v Novem Sadu, tako da se Boris Kovač in glasbeniki ponovno soočajo z radikalnim spojem arhaičnega in sodobnega: najsodobnejše snemalne aparature in glasbila za miksanje najnovejše CD plošče Damari prevažajo čez reko v čolnih. In po polletnem čakanju dobijo iz pip celo pitno vodo. Šele ob koncu leta se lahko ponovno začnejo pripravljati na bolj normalne stvari, med katere sodijo nastopi “na tujem”. Če le ne bo kaj “prišlo vmes”, bomo po nekajletnem premoru ponovno gostili Borisa Kovača in skupino Ritual Nova na predstavitvenem koncertu nove plošče Damari 29. januarja v Cankarjevem domu.
Rajko Muršič
“Ritual je dejanje ustvarjalne svečanosti, prizadevanje Bitja za transformacijo. Cilj rituala je transcendiranje vsakdanje trirazsežne dejanskosti v tista višja stanja, ki nas osvobajajo racionalne kontrole Ega in nas, ob vzpostavljanju komunikacije s transcendentnim, vodijo v zvezo z lastnim Bistvom. Ta, kot pravijo teoretiki rituala, razodevna stanja imenujemo trans, ekstaza, kontemplacija, meditacija, molitev itd. V razodevnem stanju postane človek vektor, ki prevaja energijo višjih, eteričnih ravni resničnosti, do njih pa večinoma prihajamo z zelo natančno artikuliranimi in vodenimi postopki, ki temeljijo na posebni vrsti osredotočenosti, ustvarjalne pozornosti. Na ta način, z zavestnim naporom, postanemo odprti in lahko začutimo delovanje nadzavestnega. Tradicionalna glasba in tradicionalni Ritual sta po marsičem v organski povezavi. Rituala si brez dvoma ni mogoče predstavljati brez glasbe, glasba pa šele v funkciji in kontekstu Rituala dobiva najvišji antropološki smisel: posreduje v človekovi komunikaciji z višjim redom.”
(Boris Kovač, Ogledalo glasu: Glasba kot pot, 1997-1999)
“Danes lahko mirno rečem, da je zame Umetnost enako kot Pot. Cilj, smoter tega potovanja pa je Bitje, moje Bitje. Zato tudi rečem Glasba kot Pot, ker mi glasba sama po sebi ne pomeni nič: če me ne vodi bližje k samemu sebi in če ne deluje in ne posreduje v bistvenem odnosu, srečanju med Jaz in Ti, mene in Narave, Človeka, Boga. To je Pot k Objektivni umetnosti, k tisti, ki velja za vse ljudi, ki nas spaja v Lepoti, Resnici in Dobrem. To je Pot h končni enotnosti Umetnosti in Življenja, v kateri Umetnost postane Življenje, Življenje pa postane Umetnost.”
(Boris Kovač, Ogledalo glasu: Glasba kot pot, 1997-1999)