Coil

Poslušanje v temi

V zgodnjih osemdesetih letih jima je malokdo napovedoval dolgo življenjsko dobo. Pa vendarle, ne le Coil, tudi vrsta sopotnikov še dandanašnji vztraja in ustvarja predvsem zato, da zadovolji lastno dušo.

Raziskovanja ‘mejnih’ stanj so vse prevečkrat podvržena manipulacijam in cenenim razlagam. Ko so podprta s popularnoglasbenimi oblikami za hitro potrošnjo, se izgubi še zadnji primarni namen tistih, ki so si drznili pogledati onkraj. Duo Coil se zaveda tovrstnih zank in je v silni zavezanosti lastnemu početju zelo previden. Skupaj z mnogimi grenkimi izkušnjami, iz katerih sta se mnogo naučila. Denimo, kaj je potrebno storiti in čemu se je treba podrediti, da (p)ostaneš popularen. Na vse to John Balance in Peter Christopherson nista pripravljena. Sta kvečjemu vse bolj previdna, v vseh aspektih delovanja. Kot pravi Peter Christopherson: “Imam skrajne poglede na nekatere stvari, tako da nekateri upravičeno mislijo, da sem elitist, nenavaden in nesprejemljiv. Ampak te poglede čuvam le zase in ne pričakujem nujno, da bo večina uživala v stvareh, v katerih uživam sam. In nasprotno, pričakujem, da me ne bodo silili v način življenja, kot ga živijo sami.” (Tape Delay, 1988)

Že v zgodnjih letih članstva v tako imenovani industrijski skupini Throbbing Gristle je Peter Christopherson vzporedno rezal pogačo v korporativnih rockovskih okoljih. Bil je namreč član oblikovalske skupine Hipgnosis, ki je po naročilu risala ovitke plošč vsem poglavitnih mastodonom rocka iz sredine sedemdesetih let: Led Zeppelin, Pink Floyd, Genesis, Yes, Wishbone Ash ... V nasprotju so Throbbing Gristle postavili na glavo vse okostenele rockovske konvencije, raje so karseda nadležno razkrivali principe manipulacije sodobnih medijev. Njihova glasba ni bila prijetna za ušesa, kvečjemu obratno; bila je frontalni napad na slušne organe, psihično mučenje, prignano do izčrpanosti vseh pod znamenitim reklom industrial music for industrial people. Ko sta na prelomu v osemdeseta leta odšla dva ključna člana, kasneje znana pod imenom Chris And Cosey, so se drugi preimenovali v Psychic TV. Glasba je resda postala bolj prečiščena, konceptualno še bolj zaokrožena, kar programska, a drža nasproti prevladujoči politiki poenotenja je ostala nespremenjena. Le nesojeni vodja Genesis P. Orridge je v obsedenosti z vizijo novega mesije druge potiskal v položaj zgolj scenskih delavcev. Najprej je odšel David Tibet, kmalu za njim Peter Christopherson in skupaj z njim še John Balance. Slednja sta takoj nadaljevala pod imenom Coil; do danes sta edina stalna člana zasedbe.

Prvi singel je tudi prvi dokaz njune posebnosti in doslednosti. 17 minut trajajoč uglasben ritual How To Destroy Angels je zapisan le na eni strani velikega vinilnega singla. Je ‘akumulacija moške spolne energije’ in ustvarjen z dosledno rabo ‘moških’ gongov in mečev. To je bil poseg v področja, kamor si je le malokdo drznil pogledati, kaj šele jih želel raziskati. Prvi album nosi nenavaden naziv, Peter Christopherson ga razloži v knjigi intervjujev Tape Delay: “Scatology je medicinsko obsedenost s človeškimi iztrebki; tradicionalni leksikoni bi zapisali: ‘obsedenost z živalskimi strastmi in s primarnimi instinkti’. Torej je kombinacija obojega.” V prenesenih pomenih pa mnogo več. Časti nečisto, slavi nemoralno, razkriva podzavestne strahove, vsajene z dolgotrajno vzgojo zahodne miselnosti. Zgodbe ali bolje fragmenti se napajajo pri Markizu De Sadu in cenenem evropskem S&M revialnem tisku. Glasbeno še vedno plačuje davek ‘industrijski’ preteklosti, s potujitvenimi efekti, militantnimi ritmi, zazankanimi sempli (tedaj še na trakovih!) in popačenimi vokali. Pravo moč zvoka je dodal gospod Jim Thirlwell alias Foetus (tu skrit pod imenom Clint Ruin) s produkcijo, avtentično podobo moške senzibilnosti pa Gavin Friday iz tedaj že razhajajočih se Virgin Prunes. Kasneje so na CD izdaji dodali še upočasnjeno izvedbo Tainted Love Eda Cobba, bolj znane kot prve velike uspešnice Soft Cell; Marc Almond je kasneje postal kar stalni gostujoči pevec Coil.

Vzporedno s strogo zavezanostjo lastnemu početju radi pogledajo v korporativna okolja, le da so pri tem karseda previdni. Prevečkrat so se opekli že v neodvisnem založništvu; še danes, na primer, traja spor z založbo Some Bizzare glede pravice do ponovnih izdaj zgodnjih plošč. Prav tako so doživeli razočaranja z ameriško distribucijo Wax Trax, tako da je kot naročena prišla ponudba velikega ljubitelja Trenta Reznorja, da jim za ameriški trg izda album. Še več, v te namene jim je posodil studio v New Orleansu in snemalnega tehnika.

Reznor je prvič stopil v stik s Coil po tem, ko je videl videospot za pesem Tainted Love, ki ga je odkupil za arhiv celo newyorški muzej modernih umetnosti. To je bil šele prvi korak plodnega sodelovanja. Peter Christopherson je izkušnje v vizualnih prezentacijah prenesel s snemanjem videospotov za Nine Inch Nails in kasneje za široko paleto izvajalcev, od ‘bližnjih’ Ministry in Gavina Fridaya do presenetljivo velikih imen, denimo Paul McCartney in Van Halen. Dodatne cekine in jezo pravih ljubiteljev si je Peter ‘prislužil’ s celostno glasbeno opremo za nekatere televizijske reklame. Sam se opravičuje. “Zadnje tri reklame, ki sem jih naredil, so bile za Nike. Imam spisek pritožb, ki so jih poslali naši ljubitelji. Kako lahko sploh delamo za Nike, ker da izkoriščajo nerazvite dežele, in kako lahko v istem stavku z njimi omenjamo Austina Osmana Spara? Ampak če živiš na Zahodu, so kompromisi neizogibni. Ne bi propagiral nazadnjaških vlad ali cigaret in mnogih drugih proizvodov. Tekaške copate se mi vendarle zdijo relativno neškodljive.” (Jon Whitey, 1997)

Manj ponudb je bilo za filmsko glasbo, ki sta jo Coil ustvarjala že praktično od začetka. Najprej za Dereka Jarmana in druge manj izpostavljene ustvarjalce, katerim sta nemalokrat dovolila uporabo glasbe zastonj, zgolj za zahvalo ob izteku filma. Težave so bile z velikimi. Bila sta v igri za hollywoodski prvenec Cliva Barkerja, Hellraiser, pa so se producenti tik pred zdajci ustrašili nelagodne glasbe, ki sta jo Coil pripravila za filmsko grozljivko (?). Raje so izbrali povsem običajen soundtrack. Trent Reznor je tiščal za vrat Davida Lyncha, da bi za film Lost Highway uporabil tudi Coil, pa je raje vzel velika imena. V Seven sta Coil prisotna posredno, v filmu je uporabljen remiks komada Closer iz repertoarja Nine Inch Nails; in čeprav je v rekonstrukciji uporabljenih veliko avtorskih zvokov, v odjavni špici ni imena Coil. Izvisela sta tudi za Naked Lunch, kljub tesnemu prijateljstvu z Williamom Burroughsom, ki je prispeval nekaj recitacij za dolgo nastajajoči album Backwards.

Coil v veliki meri operirata s simboli. Mnogi so prevzeti iz preroških konceptov daljnega Vzhoda, starih religij in okultizma Aleisterja Crowleyja. Med vsemi delata vzporednice, jasen jima je pomen in namen ideoloških znamenj. Zato jih uporabljata le ‘zase’, puščata proste interpretacije, saj po njunem mnenju glasba ne spreminja sveta. Razen če ni zraven prilepljeno sporočilo, ki vsaj poskuša spreminjati zavest poslušalca. To prepuščata drugim, sama v besednjaku nimata visokoletečih sporočil, vse prevečkrat izgubijo prvotni smisel, čim jih posrkajo veliki mediji in presadijo v občo zavest. Postanejo floskula kot vsaka druga, brez subverzivnega naboja, zgolj še ena parola na TV zaslonu.

Coil se le stežka spravita k snemanju pravega, rednega albuma. Takrat stvari jemljeta hudo zares in snemanja lahko trajajo leta in leta. Za drugi album sta potrebovala tri, a rezultat je kompleksno delo, ki ga zgolj z uveljavljenimi termini ne moremo uspešno opisati. Še vedno so tu elementi tako imenovane industrijske glasbe, ki pa se ji Coil vedno bolj odrekata. Čeprav: “Naziv industrijska glasba se naju ne tiče. Mogoče je v redu, ker bodo ljudje, ki imajo radi tovrstno glasbo, morda kupili še kakšno ploščo Coil. Nama nič ne pomeni. Ne vpliva na to, kar počneva. Lahko naju imenujejo, kakorkoli želijo.” (Compulsion, 1992) Idejno pa album Horse Rotorvator do skrajnosti raziskuje temne plati posameznikove psihe, Coil sta odgrnila še zadnje tančice, ki prikrivajo podzavestne strahove, in predvsem sebi pogledala naravnost v dušo. Izstopa madrigalna Ostia, posvečena italijanskemu filmskemu režiserju Pieru Paolu Pasoliniju, ki je umrl v neraziskanih okoliščinah. Ali pridušena priredba Cohenove Who By Fire, ki še enkrat priča o širokih virih navdiha, ki peljejo Coil v vedno nova področja. Kot da bi s to ploščo odvrgla bremena, ki so ju tiščala že leta, je naslednji album v celoti svetlejši, a še vedno raznolik in v mnogočem kontroverzen. Dovolj odkrito je nastal pod vplivom sintetičnih drog, to razkrivajo že inicialke naslova Love’s Secret Domain. Tudi sicer Coil odkrito priznavata eksperimente z mamili: “Kadarkoli najdeš kulturo z močno regenerativno glasbo, je to kultura s tradicijo misticizma in z mističnimi posamezniki. Lahko bi rekel, da ni razlike med kemičnimi ‘drugačnimi stanji’, duhovnimi stanji in magijo. Psihedelične droge še posebej ... odpirajo nekaj, kar resnično obstaja. V redu, vse izkušnje so subjektivne, drugih ni, ampak prostori, kamor greš s pomočjo teh drog, so prav tako resnični kot, na primer ... Croydon.” (Wire, 1998)

Ploščo uvede zvočni kolaž, naključno razrezani in zlepljeni trakovi z vsemogočimi posnetki. Ko zapoje gostja Annie Anxiety, stopi plošča skoraj že v kabaret, in naprej še pogumneje v plesne vode s komadom The Snow. Nekaj je zagotovo prineslo zgodnje tehno (acid house) gibanje v Angliji, ki je bilo konec osemdesetih let še močno družbeno pogojeno; v moči samoorganizirane množice sta Coil videla del lastnega poslanstva. Kljub ritmično poudarjeni glasbi pa zanikata, da je njun namen ustvarjanje plesne glasbe: “Veva, kako ustvariti plesno glasbo, ampak je zavestno nočeva. Do neke mere uporabljava zvoke in ritme plesne glasbe, ampak pomen je drugje. V bistvu je to ritualna glasba.” (Compulsion, 1992)

Ostanki s snemanja plošče Love’s Secret Domain in temeljito spremenjeni zapisi z nje so nekaj kasneje našli mesto na samozaloženi plošči Stolen And Contaminated Songs, ki sta jo Coil tudi prodajala le prek poštnih naročil. Tako sta maksimalno izkoristila vloženi trud in se odrekla zajedalskemu poslovanju distribucij plošč. Podobno velja za številne kompilacije težje dostopnih posnetkov in vrsto stranskih projektov, ki jih glede na vrsto glasbe objavljata pod različnimi imeni (Black Light District, ELpH, Time Machine). Za dušo in prave ljubitelje skrbita z ekskluzivnimi izdajami, na primer s singli, ki so lani po vrsti izhajali na prvi pomladni, poletni, jesenski in zimski dan. V istem vrstnem redu sta jih tudi umikala iz prodaje. Iz različnih razlogov sta se povsem odrekla nastopom v živo, razen pod posebnimi pogoji, ki jih razkriva John : “Nemogoče je reproducirati to, kar počneva v studiu, ampak ko sem pomagal na nastopu Current 93, sem dobil zamisel, da bi morda postavila instalacijo ali pripravila občinstvo, da bi sodelovalo pri koncertu. Torej ne bi bila pod pritiskom, da morava igrati uro in pol. Res se ne vidim možnosti, da bi igral normalen rock koncert ali kaj podobnega.” (John Whitney, 1997)

Zadnji uresničen projekt je dvodelni album Musick To Play In The Dark. Tokrat sta se John in Peter pod imenom Coil spustila v ambient, z vsemi mogočimi pristopi. Elektronska drgetanja in šumi se mešajo z analognimi izvori, preoblikovanimi do nerazpoznavnosti. Vokali običajno kar plavajo v zvočnem prostoru in ustvarjajo razpoloženja mistične razsežnosti, na katera se moramo posebej privaditi, da lahko v njih sproščeno uživamo. Glasbeni postopki so dokončno postali le način za doseganje razpoloženj in Coil tu vidita možnosti za nadaljnji razvoj: “Za naslednji album bi rad uporabil več pravih instrumentov, denimo violo in sredozemska tradicionalna glasbila, in jih mešal z elektroniko. Ali jih uporabljal kot analogne izvore. Nekaj, kar počnejo LaBradford.” (Jon Whitney, 1997)

Vendar je album Backwards tisti, ki bi Coil lahko odprl vrata v širši popularnoglasbeni prostor. Sedaj obljubljen za leto 2000, je v sedmih letih nastajanja postal eden najdlje nastajajočih albumov sploh, ki je v dolgotrajnem procesu prehodil že mnoge faze razvoja. Coil sta mnoge pesmi medtem že prearanžirala, nekatere zavrgla v celoti, posnela nove. Povabila sta skrbno izbrane goste, John je celo vzel nekaj lekcij iz petja, narejeni so remiksi ... Kot da sta potrebovala dvajset let, da sta pripravljena stopiti med velike. Lahko verjamemo, da se bo vse zgodilo le po njuni volji in zahtevah.

Janez Golič

Izbrana diskografija:

Scatology (A Form And Force, 1984)

Horse Rotorvator (A Form And Force, 1987)

Love’s Secret Domain (Threshold, 1991)

Stolen And Contaminated Songs (Threshold, 1992)

Musick To Play In The Dark vol. 1 (Chalice, 1999)

Musick To Play In The Dark vol. 2 (Chalice, 2000)

Backwards (Nothing, 2000 (?))