Lila Downs

Diva indijanske glasbe

Mehiška pevka Lila Downs kulturi ZDA ni pobrala značilne poslovnosti, ampak je kulturno dediščino ameriškega bluesa, gospela in jazza povezala z mehiškim glasbenim izročilom.

Lila Downs je mojo prvo pozornost vzbudila lani v katalogu poletnega festivala Grec iz Barcelone. V programski knjižici tega uglednega festivala so ji namenili toliko prostora kot, na primer, Rubenu Bladesu, Pacu Ibanezu, Baabi Maalu in Vanu Morrisonu. Mnoga druga znana imena (Cesaria Evora, Willie Colon, Marc Ribot, Cheb Mami, Papa Wemba ...) so bila deležna precej manj pozornosti.

Besedilo ob sliki je vzbudilo še dodatne želje po spoznavanju. Že na začetku je pisalo, da “glasba Lile Downs izhaja z obeh obrežij reke Rio Bravo, saj glasbenica črpa iz dediščine dveh kultur - mehiške in severnoameriške.” Poudarjeno je bilo tudi, da pevka iz Oaxace v sedanjost prenaša tradicionalno mehiško glasbo. V Lili Downs se namreč pretaka mehiško-severnoameriška kri. Njena mati je Indijanka iz Oaxace, oče pa iz Minnesote (ZDA). Spoznala sta se na enem od njegovih obiskov Mehike. Iz same biografije pevke je še posebej pomemben podatek, da je babica po rojstvu Lilino popkovino takoj zakopala ob kaktus v gorah Oaxace. Po indijanskih izročilih to pomeni, da se bo novorojenka vedno vračala v rojstno mesto.

Po tej prvi informaciji me je seveda zanimala diskografija. Izredno sem bil presenečen, ker v nobeni od “latino” trgovin na internetu nisem zasledil niti njenega imena, kaj šele plošč. Na koncu sem ugotovil, da je Lila Downs izdala CD z naslovom La Sandunga, ki se dobi na Amazon in CDNow. V mehiškem tisku sem zasledil še, da je pred njim izdala dve kaseti - En Vivo con Lila Downs in Ofrenda. To je bilo tudi vse. Ker sem se v tistem času odpravljal v Mehiko, in to celo v Monterrey, mesto blizu meje z ZDA, sem bil prepričan, da plošče glasbenice, ki izhaja iz teh dveh kultur, ne bo težko dobiti. Vendar sem se hudo motil. V nobeni od trgovin Monterreya je niso poznali in po vrnitvi sem nemudoma naročil La Sandungo. Ko je CD končno prišel v moje roke, me je glasba v trenutku prevzela. Če sem se na začetku bal, da se bo severnoameriška glasbena dimenzija poznala v kakšnem komercializmu, se je pokazalo ravno nasprotno. Za povrh je dve skladbi posnela še s pihalnim orkestrom Indijancev plemena Mixes iz vasi Tlahuitoltepec. Na sicer izredno lepo opremljeni plošči ni imena založbe (na kasnejši izdaji se že pojavlja BMG U. S. Latin), zato pa je na njej elektronski naslov Lile Downs; po vsem iskanju se mi je zdelo najmanj, kar lahko storim, da ji pošljem čestitko in pozdrave. Čez nekaj dni je prišel odgovor. Lila Downs je bila presenečena, da je njeno delo seglo do Slovenije. Povedala je še, da njenih kaset ni več v prodaji, pripravljajo pa že nov CD, ki se bo imenoval Border. Toda v mehiškem tisku sem le malo za tem zasledil članek o njeni drugi izdani plošči z naslovom Yutu tata, Arbol de la vida. Radovednost mi ni dala miru in zadevo sem moral razčistiti. Lila je odgovorila, da gre res za drugo ploščo, ki je izšla samo v Mehiki, distribucija izven države pa je še vprašljiva.

Lila Downs ima izreden glas. V Oaxaci na jugu Mehike je najprej končala študij opernega petja, po preselitvi v ZDA pa na univerzi v Minnesoti še antropologijo. V mehiških mariachi zasedbah je začela prepevati že z enajstimi leti, šele leta 1996 pa se je začela poklicno ukvarjati z glasbo. V samozaložbi je leta 1994 posnela prvo kaseto Ofrenda, na kateri obravnava predvsem tematiko mehiških emigrantov iz Oaxace v ZDA. Malo za tem je izšla koncertna kaseta En Vivo con Lila Downs, prvi CD z naslovom La Sandunga pa je izdala leta 1997. Tako kot na tem tudi na Yutu tata, Arbol de la vida ni oznake založbe. Iz biografije je zanimivo še to, da se je nekoč celo prebarvala v blondinko in se ukvarjala s hip hopom, to v zapisih pogosto omenjajo, vendar je treba dodati, da na obeh zgoščenkah o tem ni niti sledu. Sama rada navaja glasbene vplive iz Mehike ter ZDA, med katerimi so Lucha Reyes, Lola Beltran, Flor Silvestre, Antonio Aguilar, Janis Joplin, Miles Davis, John Coltrane in Bob Dylan. Pravi tudi, da med sodobnim in tradicionalnim svetom ne smemo delati pregrade. Po svoje jih prebija tudi s tem, da v glasbi raziskuje vezi med skoraj neznano dediščino črnske manjšine v Mehiki in ameriškim bluesom.

V zadnjih letih je Lila Downs s skupino nastopila na nekaterih uglednih svetovnih festivalih. Ob že omenjeni Barceloni je treba dodati še nastop na svetovni razstavi Expo v Lizboni ter na festivalu Cervantino v mehiškem mestu Guanajuato, uvrščena je bila tudi v program Svetovnega festivala svete glasbe, ki ga je tibetanski verski voditelj dalajlama oktobra lani priredil v Los Angelesu. Koncem lanskega leta je sodelovala še v francoski operi Les Marimbas de L’exil in odigrala vlogo v filmu o mehiškem revolucionarju Panchu Villi, ki ga je posnel režiser Edward James Olson.

Glasbeno delo izhaja iz kulturne dediščine mehiške zvezne države Oaxaca in predvsem tamkajšnjih indijanskih skupin. Ves čas poudarja, da pripada “ljudstvu oblakov”, kot sami sebe imenujejo Indijanci iz plemena Mixes. Lila Downs zato večino pesmi prepeva v indijanskih jezikih mixtec, zapotec ter nahuatl, pogosto jih prepleta s španščino, ki je je na plošči Yutu tata, Arbol de la vida precej manj kot na La Sandungi. Novi CD, ki ga že snema, naj bi prinesel še angleščino, to je mogoče razbrati že po imenu - Border. Na zadnji plošči je tudi skladba Arenita Azul, v kateri odkriva dediščino črnskih priseljencev na obalah Oaxace. Ta del kulturne zapuščine je bil v Mehiki doslej praktično neznan, to je mogoče videti tudi po besedilu pesmi, v kateri se črnka na vprašanje, kdo je, raje razglasi za metulja (se pravi nekaj lepega), kot da bi priznala svoj izvor.

Lila Downs je nekoč v intervjuju za mehiški časopis El Universal dejala: “Po diplomi na ameriški univerzi še nisem točno vedela, kaj sploh hočem v življenju. Potem pa sem se vrnila v Oaxaco, se ukvarjala s prodajo raznih izdelkov in prepevala v nekem hribovskem vaškem ansamblu. Tedaj sem srečala Paula Cohena, ki me je opozoril, da ne smem zanemariti glasbenega talenta.” Paul Cohen je brez dvoma ime, ki ga je ob Lili Downs treba omeniti: je namreč avtor večine aranžmajev skladb ter producent, poleg tega pa v skupini igra še saksofon in klavir. Na plošči Yutu tata, Arbol de la vida sicer igra samo v dveh od trinajstih posnetkov, vendar je bistveno prispeval k sami podobi plošče, na kateri se akustična kitara, saksofon in bas prepletajo z zvokom tradicionalnih indijanskih glasbil in tolkal. Lila Downs je po zunanjosti neverjetno podobna pokojni veliki mehiški slikarki Fridi Kahlo in očitno se tega tudi sama dobro zaveda. Navsezadnje celo stanuje v Coyoacanu, predelu mehiškega glavnega mesta, kjer je Frida živela v hiši, zdaj preurejeni v muzej. Te vzporednice niso nepomembne. Ko namreč prisluhnemo glasbi Lile Downs, se nam zazdi, kot da bi Frida oživela, živobarvne podobe mehiške kulture pa nam zdaj ne slika na platna, ampak prestavlja v glasbo.

Marko Jenšterle

Diskografija:

Border (kaseta, samozaložba, 1994)

En Vivo con Lila Downs (kaseta, samozaložba, 1996)

La Sandunga (samozaložba, 1997; BMG U. S. Latin, 1998)

Yutu tata, Arbol de la vida (samozaložba, 1999)