Dror Feiler

Hrup in improvizacija

Lahko 'noise' doživi priznanje v klasični glasbi? Sta avantgardna in improvizirana godba še glasbeni žanr? So korenine glasbe relevantne za 'tu in zdaj'? Kakšno zvezo ima muzika z življenjem? O tem in še drugem razmišlja Dror Feiler, ugledni izraelsko-švedski skladatelj in glasbenik, s katerim sem se pogovarjala po telefonu.

Dror Feiler je bil rojen v Izraelu. Po končanem študiju kmetijstva se je preselil v Stockholm, kjer je končal študij muzikologije, takoj zatem pa še kompozicije. Igra saksofone, klarinet in elektroniko. Kot prepričan nasprotnik diktatov etabliranih sistemov se posveča povsem drugačnim godbam, kot jih je bil deležen med akademskim ukom. "Rojen sem v Izraelu, Aziji - kaj naj počnem z evropsko sentenco? S klimaksom? Z motivom? Razvojem? Orkestracijo? S solom?" Kljub temu velja za enega vodilnih sodobnih švedskih skladateljev. Nastopa solo, kot skladatelj, s skupinama, ki ju vodi - Lokomotiv Konkret (aluzija na konkretno glasbo) in Too Much Too Soon Orchestra, ali pa v projektih vsakič drugačnih zasedb glasbenikov. Pri nas ga doslej še nismo slišali.[1]

Glasbo Drora Feilerja označujejo kot novo avantgardo, 'noise', improvizirano glasbo, moderno klasiko, jazz - zgovoren znak samosvoje, izvenžanrske ustvarjalnosti skladatelja. Ne zadovoljujejo ga niti sladkobna ljubkost world music ali pretenciozne novoromantične rešitve, niti novi glasbeni akademizem - razen kot antagonistični element. Glasbene žanre problematizira, da bi se izognil slepim ulicam neimprovizacijskih in neempiričnih glasbenih sistemov. Pa ni upornik brez razloga - le svoboda mu je pomembnejša od posnemanja. V glasbi ustvarja bogat zbor zvočnih odnosov, dovolj natančnih in dovolj odprtih premis, da navdihu dopuščajo oživiti trenutek sedanjosti. Tudi njegov instrumentarij je samosvoj: klasična, rockovska, jazzovska in ljudska glasbila združuje z bolj domačimi in manj pričakovanimi zvoki brivnika, cestnega vrtalnika in rušeče se hiše. V igranju se vsi elementi prežamejo v organskem, živem gibanju, hrupnem in glasnem, a vendar premišljenem in subtilnem.[2] "Glasbenik mora začeti s prasko in odvreči breme tradicije. Edini kriterij je: ali se delo poskuša ukvarjati z velikimi vprašanji - tukaj in zdaj - v viziji življenja, ki odpira poti. Ukvarjam se z mrko platjo življenja: vojno, revolucijo, revščino, izraelsko-palestinskim sporom. Estetika per se me ne zanima. Ko skladam ali igram, ne iščem lepote, ampak resnico."

Razmišljanje o človeku v času skozi estetsko delo ni bilo tuje izjemnim duhovom preteklih stoletij. Prepletenost umetnosti in politike, pojmovane v starogrškem smislu, pa je postala deležna priznanja šele v tem stoletju, s Stravinskim. Danes je vzeto na znanje, da umetnostnih, filozofskih in religioznih oblik ne ločujejo nujno idealistične dihotomije. Vrtinec postmodernega eklekticizma je postal samoumeven. Pogosto pa je pozabljeno, da je glavno delo raztapljanja meja - v poslušalcu in glasbeniku - v življenjski naravnanosti sami, torej v aktualnosti vsakdana. Kot pravi skladatelj: "Glasbene ideje in stili gredo organsko skupaj s političnimi in moralnimi pogojenostmi. Postmodernistični diskurz ljudem dopoveduje, da ne morejo vedeti, katera glasba je dobra in katera ni. To je lahko nevarno. Današnja avantgarda ni toliko žanr, kot stališče do glasbe in ljudi. V svobodi poslušanja, sprejemanju nepričakovanega lahko gojiš svobodo mišljenja in ravnanja."

Dve razsežnosti zvoka sta radikalnemu skladatelju posebno blizu: hrup in improvizacija. Oboje je odziv na kaotično, večplastno, gibljivo naravo sveta. Red je otok v morju kaosa. Ali to dojamemo kot lepoto ali oviro, je naša izbira. Zanj je nepredvidljivo impulz k razmišljanju. K aktivnemu poslušanju. Reagiranju. Ustvarjalnosti. Pozornost na paraideološke zakonitosti bivanjskega okolja pa je v zadnjih desetletjih prodrla tudi v poljane teoretičnih razmišljanj. Navdihujejo ga branja teorije kaosa, revolucionarnih teženj Cheja Guevare in tekstov glasbenikov o hrupu. Skupno jim je spoznanje lepote/resnice v različnosti. To je osnova dobre komunikacije. "Hrup v moji glasbi ne pomeni le naključnosti naravnih zvokov kot pri Cagevi 4'33. Nečist, onesnažen, izpeljan, kot v vsakdanjem kontekstu, je nasprotujoč, sugestiven in spreminjajoč. Lep je v romantičnem smislu. Razsežnost zvoka razdomači pričakovanja poslušalca - vajenega varne znanosti, četudi moderne. Enako velja za improvizacijo. Interpretiramo jo lahko kot instinktivno osamosvajanje od birokratske, tehnokratske civilizacije. Odpor je bistven material za ustvarjanje umetnosti - je samozaščita, imperativ današnjega sveta. Moja glasba izvira iz individualne energije, mobilizirane s kolektivno idejo."

Vsega vajenega, ničesar sprejemajočega poslušalca zdramijo iz udobne odtujitve sveta le hrup, šok in nepričakovano, meni Feiler. Če ni nujno, pozicije ne premaknemo niti za las. Izrazna togost je istovetna z zvestobo žanru in značaju. Vendar improvizacija ni žanr, ampak pristop. Takšna pozicija ga druži s soigralci, kot so Henry Kaiser, Fred Frith, Tom Cora, Hans Ola Erikson, Charles Morrow, Mats Gustavson, Sten Sandel, Phil Minton, Vladimir Tarasov, Juri Kusnetsov, Shoji Hano, Werner Lüdi, Blixa Bargeld, Zbigniew Krakovski, Merzbow in Vladimir Chekasin. Impresivna druščina, ni kaj. Občasno predava na glasbeni akademiji, njegovo delovanje pa podpira švedski Nacionalni inštitut za kulturo. Človek se nehote spomni rodnega kraja.

V zadnjem letu dela Dror Feiler s kolizijo zahodnih (kontrapunktnih, vertikalnih) tradicij z drugimi, na primer azijskimi stili (teksturnimi, linearnimi). Združuje orkestre ali skupine glasbenikov različnih tradicij (klasične, improvizacijske, 'noise', elektroakustične), da skupaj izvajajo sklop smernic v času. To so odprti hevretični vzorci, ki jih glasbeniki ne odigrajo, ampak se skozi njih predelajo. Tako je ustvarjena enotna zmes neodvisnosti in medsebojne odvisnosti.

Kot je zahteven do sebe in svojih veščin poslušanja, je neprizanesljiv tudi do poslušalca. Od nas ne zahteva kontemplacije, ampak praksis. "Glasba je težka, ker zahteva aktivno in zbrano poslušanje, kot pravi Adorno o Schönbergu. Zahteva pozornost na raznolikost sočasnih gibanj, sil in izrazov, zavračanje ustaljenih bergel poslušanja, ki vedno ve, kaj pričakuje. Več kot glasba daje poslušalcem, manj jim ponuja. Poslušalec mora sam spontano komponirati svoje notranje gibanje."

Sredstva, ki jih uporablja, lahko označimo kot glasbena, sociološka in antropološka. Vrača se k prvobitnim koreninam glasbe - k obredju. Tokovi različnih zvočnih sil se v delih razvijajo do točke, ko prerastejo materialno osnovo. Fizični učinek valovanja zvočnih gmot poslušalca ne pusti nedotaknjenega - brez možnosti izbire ga vključi v dogajanje. "Izvor vsake glasbe je vzpostavitev rituala, stika. To sposobnost je sodobna "resna" glasba izgubila. Alkimija intuitivno spojenih prvinskih sil vroče improvizacije ustvari novo glasbo, novo hitrost mišljenja in čutenja. Poslušalca prebudi in ga aktivira - intelekt se sreča z divjakom."

Kar je primarno, temeljno, se napaja v različnih epohah z vedno novimi emanacijami. Združevanje sodobnih tehnologij z zgodovinskimi pristopi ozavešča trdno jedrce človeškosti. "Zanimanje za realni čas, zmešnjavo gibanj, ki smo ji priča v vsakdanjem življenju, je staro komaj dvajset let, skupaj z glasbeniki, ki ustvarjajo v realnem času. Želja po razumevanju kaotičnih procesov kot del kompozicije - svobodna improvizacija kot prepoznaven žanr zahodne glasbe - je komaj kaj starejša. Z razvojem glasbe interaktivnih računalniških tehnologij je naletela na obširno in plodno področje raziskovanja. V ustvarjalnem procesu se improvizacija obnavlja v vedno novih kontekstih."

Najbrž ne preseneča, da na Feilerjeve koncerte prihajajo ugledni intelektualci, ki od skladateljevega dela pričakujejo precizno domišljenost, ter tudi rockerji in heavy metalci, med katerimi ima na Švedskem precej fanov (slednjim je klasika, kot vemo, že od nekdaj blizu). Skozi stoletja je ostajala umetnost varna oaza miru v strašnih viharjih sveta, ki jih je ustvarjala civilizacija. Tudi če je včasih, reinterpretirana v barvah nove dobe, dobila v roke zastavo prebudništva. Prepadi med 'jaz' in 'drugi', 'tu' in 'tam', 'prej' in 'zdaj' zagotavljajo le na videz varen oklep. "Vse je iluzija," komentira Feiler. "Seveda obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo skozi čisto teoretično prizmo. Od zunaj lahko vidiš, kako daleč od življenja so. Od blizu pa opaziš, da niti njim ni uspelo ubežati življenju. Človek je udeležen v življenju." Dobre improvizatorje diči fleksibilnost v sprejemanju in prilagajanju novim in neznanim pozicijam, brez strahu za lastno individualnost. Nov čas, drugačne okoliščine, druga država, še nepoznan instrumentarij - vse to je prednost ali ovira, odvisno od stališča, ki ga ob tem zavzamemo. Feilerjevega že poznate.

Maša Gedrih

[1] Doslej nam je bil še najbliže lani na Zagrebškem glasbenem bienalu, kjer je skupaj z ženo, likovno umetnico Gunillo Sköld, postavil inštalacijo Even the Blood Must Sleep.

[2] To neposrednost Feilerjeve glasbe cenijo plesalci, s katerimi redno sodeluje, predvsem onstran Atlantika. Letos jih bo dopolnilo še vzhodnonemško gledališče - z Brechtom na sporedu.