Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Matej Krajnc in Jane Weber

Kozmična Amerika

Gospelovska zapuščina Elvisa Presleyja (2. del)

Elvis Aaron Presley se je rodil 8. januarja 1935 in odraščal v Vzhodnem Tupelu v zvezni državi Misisipi. To je bil črnski okoliš in črnska glasba, predvsem nabožni del, je Elvisa zaznamovala za vse življenje. Vendar je bila gospelovska zapuščina kralja rock'n'rolla dolgo prezirana in le največji ljubitelji vedo, da je Elvisov glas prav v nekaterih gospelovskih skladbah dosegel neslutene razsežnosti.

Priznani glasbeni esejist in zgodovinar Peter Guralnick piše o zgodnjem obdobju Elvisa Presleyja v knjigi Zadnji vlak v Memphis takole: "Ko je Elvis obiskoval sedmi razred, so Presleyjevi živeli na ulici North Green, blizu šole in v dokaj solidni soseski, vendar v solidni črnski soseski. Čeprav je bila hiša, ki so jo najeli, ena izmed dveh ali treh 'belih' hiš v okolici, je bila soseska polna črnskih družin, črnskih cerkva, črnskih klubov in črnskih šol. Ob koncu tedna so se cerkve kar šibile od nekakšnega čudnega občutka praznovanja in veselja, ki je bilo v zraku. Vse skupaj je bilo podobno shodu Zbora božje cerkve, kjer se je govorilo v jezikih, vendar ti tu ni bilo treba k bogoslužju, da bi to občutil. To ozračje, ta zvok je bil vsepovsod, preveval te je, ko si šel po cesti, ki je kar plapolala."

Elvis v letu 1968

Elvis Presley je leta 1968 za vrnitveno televizijsko predstavo posnel venček gospelovskih skladb Sometimes I Feel Like A Motherless Child, Where Could I Go, Up Above My Head ter Saved. O Where Could I Go smo že pisali v prejšnji številki. Up Above My Head je bila stara uspešnica odlične pevke in kitaristke Sister Rosette Tharpe iz leta 1949, glasbenice, ki je vplivala celo na Boba Dylana. Skladbo Saved pa sta Jerry Leiber in Mike Stoller napisala leta 1960 za LaVern Baker, a je Elvisova izvedba ognjevitejša. Med drugimi pomembnejšimi Elvisovimi gospelovskimi posnetki s konca šestdesetih let je tudi Who Am I, skladba, ki jo je posnel v začetku leta 1969 na znamenitih memphiških snemanjih. Napisal jo je skladatelj gospela Rusty Goodman, založba RCA pa je ni izdala na albumu vse do leta 1971, ko je ta skladba izšla na nizkoproračunskem albumu You'll Never Walk Alone, na plošči, ki je prinašala same stare pesmi - nekaj pravega in nekaj nepravega gospela. Založba RCA je pesmi na album kar nametala, med drugimi so se na njem znašle tudi takšne pesmi, kot so Sing You Children, ostanek iz filma Easy Come Easy Go (1967), Let Us Pray, ostanek iz filma Change Of Habit (1969), pa We Call On Him, naslovna pesem in tudi celotna EP-plošča iz leta 1957. You'll Never Walk Alone je bil eden izmed sedmih albumov, ki so izšli leta 1971, in le eden izmed vrste nizkoproračunskih izdaj z devetimi pesmimi, ki jih je v začetku desetletja izdala podružnica RCA, Camden. Kljub mačehovskemu odnosu producentov in založnikov pa to ni bila slaba plošča, čeprav vemo, da bi lahko založba RCA z malo več truda sestavila odlično, morda celo kronološko kompilacijo Elvisovih gospelovskih posnetkov, saj je bilo gradiva dovolj. Najbolj zanimivo je, da na plošči You'll Never Walk Alone ni niti enega posnetka z Elvisovih dveh rednih gospelovskih izdaj, po drugi strani pa je res, da so tako mesto na albumu dobile nekatere prej popolnoma prezrte skladbe.

Elvis je na memphiških snemanjih posnel tudi skladbo Mama Liked The Roses, ki sicer ni nabožna, a je v skoraj srhljivem gospelovskem razpoloženju. Elvisovo izvedbo te nostalgične balade bi vsekakor lahko uvrstili na katerega izmed gospelovskih albumov, a je žal ugledala luč dneva na drugi strani male plošče, založba RCA jo je dodala tudi na ponatis Elvisovega božičnega albuma iz leta 1957. Eden od izdelkov iz leta 1971 je bil tudi album Love Letters From Elvis. Pesmi zanj so bile posnete leta 1970, za nas, ki nas tokrat zanimajo predvsem gospeli, pa sta zanimivi samo dve skladbi z albuma, in sicer najprej Elvisova različica stare gospelovske pesmi Only Believe - na Elvisovi plošči piše, da jo je napisal Paul Rader, a jo je verjetno samo priredil, saj bi Orlandus Wilson trdil, da jo je napisal on, pa čeprav jo je v resnici tudi on samo priredil po že znani temi. Pesem je namreč veliko starejša in je verjetno ponarodela. Elvisova različica je kljub drugačnemu mnenju kritikov in apatiji oboževalcev dobra in prepričljiva in človek se vpraša, le od kod je Elvis črpal toliko energije za takšne presunljive izvedbe. Podobno je tudi z drugo gospelovsko temo na albumu, s pesmijo Life, ki ploščo sklene. Elvis je z izvedbo prišel do osmega mesta na lestvici lahko poslušljive glasbe, na lestvici Vročih 100 pa je prilezel samo med prvih šestdeset. Pesem zanimivo pripoveduje o stvarjenju življenja in je za Elvisovo založbo verjetno pomenila potencial, kajti z Only Believe so jo izdali tudi na mali plošči. Pevec countryja Marty Robbins je leta 1975 posnel svojo različico, a je pogorel na lestvicah in ni imel uspeha.

Plošča He Touched Me

Aprila 1972 je izšel tretji Elvisov gospelovski album z novim gradivom s snemanj v prvi polovici leta 1971. Plošča He Touched Me je bila dobra in je Elvisu prinesla drugega grammyja. Na tej plošči je nekaj izjemnih izvedb, začenši kar z naslovno skladbo, poleg nje pa izstopajo še vsaj pesmi Lead Me, Guide Me in Reach Out To Jesus. Poglejmo posamezne pesmi. He Touched Me je bila hvalnica iz leta 1963, napisal pa jo je William J. Gaither. Prvi natisi različice te pesmi, ki je izšla na mali plošči (na hrbtni strani je bila skladba Bosom Of Abraham oziroma Rock My Soul), so bili menda na 33 obratov, čeprav naj bi bila to mala plošča. RCA je napako odkrila šele potem, ko je že natisnila 10.000 izvodov male plošče, in še dobro, da istoimenski album ni bil narejen na 45 obratov. Album se nadaljuje z energično skladbo I've Got Confidence. Elvis je pesem Andraeja Croucha spremenil v ognjevito osebno izpoved in takoj nato z izvedbo klasične hvalnice Amazing Grace umiril razpoloženje. Skladba Amazing Grace je v sedemdesetih postala zelo priljubljena tudi v svetu popa, saj jo je posnela Judy Collins in z njo prišla med prvih dvajset najpopularnejših na uradni lestvici, na naših odrih pa smo skladbo slišali v izvedbi bratov Holmes. To, sicer angleško himno, je v Ameriki populariziral Singin' Billy Walker, poznavalcem pa je bila vedno najbolj všeč alternativna različica Elvisove izvedbe, pri kateri je več glasu, in različica Johnnyja Casha, ki zadoni, kot bi jo pel ves zbor. Elvis nas ne pusti v himničnem razpoloženju, temveč nas takoj spusti na trdna tla in nam da nekaj lekcij iz prepričanja, da Bog vsekakor obstaja in da o tem priča vse, kar vidimo okoli sebe. Pesem Seeing Is Believing je napisal eden Elvisovih tedanjih najboljših prijateljev, Red West, ki je bil v tistem času tako ali tako eden boljših piscev pesmi za Elvisa. Čeprav skladba sama po sebi ni nič posebnega, saj samo na hitro razloži dejstvo o božjem obstoju in o tem, da ti ni treba slepo verovati, saj vendarle vidiš, je pomembna Elvisova interpretacija, ki pravi: "Končno lahko vsem prijetno razložim, kako je z Bogom." Elvis to prepričanje potrdi z naslednjo izvedbo, s pesmijo He Is My Everything, nabožno različico pesmi There Goes My Everything, ki jo je pisec countryjevskih pesmi Dallas Frazier napisal v šestdesetih, z njo pa je velik uspeh dosegel Engelbert Humperdinck. Elvis je to nenabožno različico posnel v približno istem času za odličen countryjevski album Elvis Country, izdan leta 1971, nabožna različica pa je spoznanje Seeing Is Believing prenesla navznoter. Sledi že omenjena Bosom Of Abraham, različica tradicionalnega spirituala Rock My Soul, ena najbolj znanih in izvajanih črnskih duhovnih pesmi. V ljudskem duhu dvajsetega stoletja se je morda najbolj zakoreninila izvedba Golden Gate Quarteta, posneli so jo tudi Louis Armstrong, New Swing Quartet in drugi. Z naslovom Bosom Of Abraham so jo leta 1954 posneli Jordanairi in Elvis se je verjetno zgledoval po njihovi različici. An Evening Prayer je priljubljena uglasbena molitev, ki sta jo napisala C. M. Battersby in Charles H. Gabriel, Mahalia Jackson pa jo je posnela z naslovom Dear Lord, Forgive. Elvisova različica je za spoznanje intimnejša in vodi v naslednjo pesem, vedno citirano in hvaljeno Lead Me, Guide Me. Ta hvalnica - napisala jo je Doris Akers - na plošči res zasije v vsem sijaju in Elvisova interpretacija nakazuje notranje soočanje z zdravstvenimi težavami, ki so ga v tistem času že počasi začele napadati. Po malem je namreč zlorabljal tablete, mučile so ga oči, za nameček sta se tudi s Priscillo začela nezadržno odtujevati. Zanimivo je, da skoraj vsi viri, oboževalski in strokovni, navajajo skladbo Lead Me, Guide Me kot najboljšo pesem na plošči. Pesem res zveni kot napoved temnega obdobja, v katerem bo Elvis izgubljen in bo potreboval močno roko, ki ga bo vodila. Kaj se je zgodilo, vemo, vendar kljub temu pesem Lead Me, Guide Me ostaja eden Elvisovih najpomembnejših gospelovskih posnetkov. Skladba There Is No God But God, ki sledi, je ena lahkotnejših pesmic na albumu. Napisal jo je Bill Kenny, nekdanji vodilni pevec črnske zasedbe Ink Spots (ene najljubših Elvisovih zasedb), in jo najbrž v petdesetih tudi posnel, čeprav posnetka bojda še niso našli. Skladba A Thing Called Love, uspešnica Johnnyja Casha v istem letu, je Elvisa pustila na cedilu. Pesem je napisal Jerry Reed, prvi jo je leta 1968 posnel countryjevski pevec Jimmy Dean, naslednje leto pa še Reed sam. V izvedbi Johnnyja Casha je pesem postala uspešnica številka dve na lestvicah countryja, Elvisova različica pa je ostala pozabljena na albumu. Resnici na ljubo je malce neizrazita, Elvisov glas sploh ne pride do izraza. Toliko boljša je izvedba tradicionalne črnske duhovne pesmi I John ali I John Saw A Number. Elvisova različica je neformalna in zabavna in nam omogoča, da začutimo, kako se je Elvis počutil, ko je te pesmi pel doma ob klavirju. Razigranost takoj zamenja vzvišenost. Elvisova hvalnica Jezusu, Reach Out To Jesus, sklene ploščo He Touched Me v velikem slogu in resnično težko bi našli boljši konec. Reach Out To Jesus je poleg Lead Me, Guide Me ena najizrazitejših pesmi na albumu. Otožno zveneča, a vendar optimistična in vere polna daje slutiti, da album He Touched Me vendarle ni nastal samo zato, ker je založba hotela še en nabožni album, pač pa predvsem iz Elvisove resnične, goreče ljubezni do te glasbe.

Pomemben del Elvisove zapuščine

Pogled na štiri Elvisove uradne gospelovske izdaje nam torej odkrije novo poglavje o memphiškem čudežu. Skoraj vsi pomembni pisci knjig in razprav o Elvisu, ki obravnavajo njegovo kariero kot celoto, se strinjajo, da ta nabožna dela sodijo med njegova najboljša in najbolj doživeta. John Robertson v drobni, a uporabni knjižici The Complete Guide To The Music Of Elvis Presley (Omnibus Press/Music Sales, 1994) sodi o njih takole: Album His Hand In Mine – "Vokalno odličen album vsebuje vse od nežnih balad do gorečih hvalnic veri, ki bi jim v drugačnem kontekstu lahko pripisali spogledovanje z rockom. Številni kritiki Elvisove kariere imajo njegovo petje gospela za izdajstvo rokenrola, saj bi moral peti uporniške pesmi, ne pa pesmi vere. To je prepričljiva teorija, dokler se ne spomnite na Elvisove korenine ali pa preprosto poslušate te gospelovske posnetke." Album How Great Thou Art – "Ti posnetki so med Elvisovimi najboljšimi." Album He Touched Me – "Gradivo premore vsaj navdih, česar ne bi mogli reči za večino pesmi, ki jih je Elvis posnel leta 1971." Ta izjava je sicer malce huda, vendar tu o njej ne bomo sodili. Po letu 1972 z Elvisovimi izleti v privlačen svet gospela seveda ni bilo konec. Leta 1974 je založba RCA med drugimi Elvisovimi ploščami izdala tudi dva dovolj zanimiva albuma. Elvis Recorded Live On Stage In Memphis je prinesel živo izvedbo pesmi How Great Thou Art, za katero je Elvis dobil tretjega in zadnjega grammyja, album pa je vseboval tudi izvedbo Kristoffersonove skladbe Why Me Lord, ki je eden od najbolj hvaležno izvajanih country-gospelov vseh časov in je že skoraj ponarodela skladba. Kristofferson jo je uvrstil na album Jesus Was A Capricorn iz leta 1972. Elvisova memphiška izvedba je zanimiva; poje samo v refrenu, kitice pa poje J. D. Sumner, basist spremljevalnega kvarteta Stamps. Sumnerjev bas je strašno izrazit in popolnoma ukrade prvo polovico pesmi, vendar se v refrenu zasliši Elvisov glas, ki zveni skorajda apokaliptično, vsekakor pa izjemno, to dokazuje tudi odziv občinstva. John Robertson album odpiše kot plehek, Why Me Lord pa kot vzletišče za Sumnerjeve basistične ekshibicionistične polete. Nekateri kritiki menijo drugače. Drugi zanimiv album leta 1974 je bil Good Times. Vse pesmi zanj so bile posnete že kako leto prej, leta 1973, se pravi v letu, ko je Elvis tudi uradno izgubil Priscillo. Ne bomo govorili o tem, kako se ta izguba pozna izvedbam pesmi na albumu, omenili bomo eno samo pesem, ki jo je napisala Dottie Rambo. To je pesem If That Isn't Love, za marsikaterega ljubitelja gospela ena najlepših duhovnih pesmi. Velikonočna vsebina pesmi nam daje slutiti Elvisovo novo vstajenje (po Priscilli), vendar nadaljevanje albuma to slutnjo podre. Kljub temu je If That Isn't Love poleg nekaterih turobnih balad ena najsvetlejših točk Elvisovega zgodnjega obdobja po Priscilli. V tej pesmi je vse, kjer mora biti, še posebej pa glas in občutek. Leta 1973 je Elvis posnel tudi pesmi za nekaj poznejših izdelkov. Zgodaj leta 1975 je izšel album Promised Land, ki je kljub dvomom kritikov in kupcev zelo dober. Na njem je med drugim pristala tudi v nebo vpijoča prošnja Larryja Gatlina, ki jo je skupaj s Kristoffersonom odpel na že prej omenjenem Krisovem albumu Jesus Was A Capricorn. Pesem Help Me je precej bolj pristajala Elvisu. Takrat je bil psihično že zelo na tleh, vse to se je izražalo v njegovi takrat že ne več dobri fizični kondiciji. Vendar je bila pesem Help Me zanj kot ulita. V njej na kolenih prosi Gospoda, naj mu pomaga prehoditi samo še eno miljo, saj je sam preutrujen. Pretresljiva izpoved, ki so jo prezrli kritiki in poslušalci.

Leta 1977 je po Elvisovi smrti izšla dvojna plošča Elvis In Concert s posnetki z Elvisovih zadnjih nastopov. Na albumu je odlična različica pesmi How Great Thou Art, podobna tisti iz leta 1974. S ploščo Elvis In Concert večina strokovnjakov tudi sklene Elvisovo redno diskografijo, potem pa se začenja niz vnovičnih izdaj, kompilacij in kompilacij s prej neizdanimi posnetki, ki še vedno traja.

In kako skleniti pregled Elvisovih gospelovskih izdaj? S preprostim spoznanjem: bilo je in je veliko črnih in belih izvajalcev gospela, odličnih, dobrih in slabših, vendar bi, če smo iskreni, Elvisu pravzaprav delali slabo uslugo, če bi mu prilepili katero od teh oznak. Elvisove gospelovske izvedbe so preprosto drugačne, nespredalčkane in predvsem njegove. Tako kot je vso drugo glasbo, ki jo je pel, zlahka spremenil v glasbo Elvisa Presleyja, je storil tudi z gospeli, ki stoje kot nekakšen podčrtaj vsega njegovega dela. To ni ne rock, ne pop, ne gospel, to je Elvis, ki poje Gospodu.

Matej Krajnc in Jane Weber

Pomembnejša diskografija in literatura

How Great Thou Art (BMG/Menart, 1967)

Album je črpal iz zakladnice črnih in belih kvartetov, zelo veliko je dolgoval tudi glasbi Mahalie Jackson, prve dame gospela, ki je bila Elvisova najljubša pevka in jo je nenehno poslušal. Pesmi na albumu so bile ubrane drugače kot na prvem albumu iz leta 1960; zvenele so nekako nemočno, ponižno in samozavedajoče se, kot da bi Elvis vpil: "Ne vem, kam bi, Gospod, pomagaj mi!" Šele druga polovica plošče, na kateri Elvis prepeva razposajene spirituale in hvalnice, razpoloženje malce razsvetljuje. Poslušajte na primer eno značilnih pesmi s plošče, Without Him, ki jo je prepevala tudi Mahalia Jackson. V pesmi Elvis vpije h Gospodu in išče odrešenja, medtem ko Mahalijina različica zveni že odrešeno. Vendar pesem dobro odseva vse Elvisove notranje boje tistega časa: navidezno slepo pot v karieri in dolgčas ob snemanju ponavljajočih se filmov.Dobre pesmi so predvsem na drugi, svetlejši strani plošče. Na tej strani je bilo tudi nekaj poskočnih črnskih tradicionalnih pesmi. Če bi radi imeli v zbirki vsaj eno Elvisovo gospelovsko ploščo, bo How Great Thou Art kar pravšnja izbira.

Elvis Presley Anthology, Volume 1 and 2 (Music Sales Limited)

Ker Elvis Presley ni bil avtor pesmi, so njegove pesmarice občinstvu nekoliko manj zanimive, a se vseeno splača pobrskati po pričujoči antologiji, ki poleg največjih uspešnic prinaša tudi aranžmaje nekaterih gospelovskih skladb. Prva knjiga prinaša tudi zelo jedrnato, zato uporabno biografijo Elvisa Presleyja, v drugi pa boste našli bolj ali manj popolno diskografijo in filmografijo. Zapuščina tega nepozabnega pevca je velika in le z veliko poslušanja in branja vam bo uspelo izluščiti najboljše. Če imate radi gospel, Elvisa nikakor ne smete prezirati. Veliko skladb gospela je namreč zapel goreče kot malokdo (www.musicsales.co.uk).