Domače dvorišče

Breakbeats made in Slovenija

Če ste se podalpski breakbeatniški navdušenci vedno pritoževali nad pomanjkanjem ustvarjalnih mladih sil in se malce pesimistično spraševali, ali bo sploh kdo pri nas sedel za stroje in skupaj spravil dostojen komad z lomljenimi ritmi, si sedaj lahko mirno zavežete jezik.

Nekdo se je res odločil, da se bo spoprijel najprej z računalniki, potem pa s težko zasluženimi glasbenimi stroji. Da ne boste rekli, da odmerek breakbeata dobimo samo pri lokalnih in tujih didžejih, pri katerih se na koncu zgodi še to, da nastop odpovejo. Od sedaj naprej se tudi lokalni didžeji ne bodo posluževali le uvoženih nosilcev zvoka in CD romov, ampak bodo posegli po originalnem artiklu, po pristnem izdelku domače breakbeatniške industrije.

Mogoče je beseda ceh v naši situaciji celo primernejša, četudi je proizvodnja zvočnega materiala stekla s polno paro. V taboru legitimnih izdaj in vznemirljivih majhnih založb tako ne bodo več kraljevali tehno minimalisti in industrijalci, ampak nadobudni breakbeat producenti. In s tem imam v mislih vse žanre, od najbolj trdega bobna in basa, inteligentnega jungla, elektra do novodobnih nu school breaksov in big/chemical beata. Sicer pa glede definicij o žanrih obvelja le ena stvar: če si glede tega ne sivijo las producenti, zakaj bi si jih mi, zvesta publika. Zmeda o pripadnosti zelo priročno odpade, saj vsi producirajo vse in se ne bojijo vsega zamešati v dovolj inovativno mešanico.

Ali lahko govorimo o breakbeatu s slovensko identiteto in o posebni sceni, ki je na zunaj celo razpoznavna? Povsem mogoče, še posebej, če sodimo po prvi uradni slovenski (poudarek na slovenski) kompilaciji, ki naj bi združevala smetano lokalnih producentov lomljenih ritmov. Seveda Monk-O-Rama, h kateri vas napeljujem zadnjih nekaj stavkov, ni edina stvar, ki nas je malce nepripravljene zadela v preteklih mesecih, prav tako ne spada med najbolj ažurne, kar se tiče kronološkega nastanka komadov. Ampak potrpljenje velja, še posebej pri ustanavljanju založbe in nabiranju denarja za prvo izdajo. Končni rezultat se je vsekakor obrestoval, saj sta se rodili založba Monkibo in prva cedejka Monk-O-Rama. Odločno pomoč je, kot že mnogokrat na slovenski neinstitucionalni zemlji, prispeval stric Soros, za drugo pa so poskrbeli pripadniki tako imenovane demo scene, ki kar naenkrat niso več na doma spečenih ploščkih, v izredno majhnih in ekskluzivnih nakladah, ampak na uradni cedejki, ki jo lahko od konca decembra v Dallasovi distribucijski mreži dobite tudi v glasbenih trgovinah širom po deželi Kranjski.

In še nasvet - kdor se je dokopal do tistih redkih ‘demo’ posnetkov na CD romih, ki so prišli v obtok, jih lahko obdrži kot redek artefakt začetkov lokalne scene. Nikakor pa jih ob prvem poslušanju Monk-O-Rame ne smete odložiti na polico z odsluženimi posnetki, ki jih ne poslušate več ali pa niso več uporabni. Vse skupaj nekako ne bi imelo smisla, saj se dobršen del slovenske breakbeatniške produkcije kljub vsemu še vedno prikazuje s CD romi in z MP3 datotekami, ki jih lahko prosto snamete z interneta in kar sami zapečete na cedejko. V nekem disidentskem, subkulturnem smislu je lahko celo bolj zanimivo kot uradne založbe in plošče, ki jih dobimo v glasbenih trgovinah, saj lahko scena shaja brez velikih stroškov, a obenem tudi brez pravega denarnega zaslužka. Kaj pač moremo, edino z denarnim vložkom se lahko natisne cedejka, in Jungle Star Communitee (JSC), ki so vodilna sila za nastankom Monk-O-Rame, se bodo s tem verjetno popolnoma strinjali.

JSC so začeli v grupaciji z imenom Septic Productions, ki je nastala spomladi leta 1996. Dejavni so bili v računalniških umetnostih: grafiki, programiranju in glasbi. Breakbeatniško krilo se je kasneje (leta 1997) združilo v Jungle Star Communitee; sestavljeno je iz štirih producentov, ki snemajo pod imeni Van Alec, Logik, Markoff in 2Kripz. Za njimi se skrivajo štirje glasbeni navdušenci, računalniški friki in ljubitelji lomljenih ritmov, ki jih na cesti srečujemo in pozdravljamo z imeni Sandi, Slavko, Mare in Primož. Njihovi glasbeni vplivi so najmanj tako široki, kot je širok spekter sedanje produkcije: od starega rocka, skaja, surfa do novejših zvrsti, kot so tehno, acid in seveda vse smeri in variacije breakbeata. Obiskovanje sredinih večerov v ljubljanskem K4, kjer sta kraljevala DJ Nova in DJ Trypno, se je očitno obrestovalo, rezultat pa je bila izbrana glasbena izobrazba in dieta, sestavljena iz posušenih lomljenih semplov ter obilice kuhanih in pečenih acid tweakerjev.

Prvi izdelki JSC so se gibali predvsem po ozemlju big beata, sedaj pa se vsi štirje člani nevarno nagibajo k bobnu in basu ter elektru, kamor bo bojda namenjena tudi kompilacija, ki bo nasledila aktualno Monk-O-Ramo. Fantje imajo pripravljenega ali pa v delu še veliko novega materiala, del tega gradiva lahko slišite tudi na kompilaciji S-Breakz (Volume 1), ki jo je lastnoročno zbral, sestavil in zapekel Luka Prinčič ali DJ Nova. Seveda pa JSC niso edini člani založbe Monkibo, ki ji lahko uradno podelimo naslov prve slovenske založbe, specializirane za breakbeatniške proizvode vseh vrst. Celoten spekter članov so JSC in Monkibo Records pokazali že leta 1998 na kompilaciji Monkey Breaks A Leg, ki je jasno luč dneva ugledala v CDR formatu. Poleg JSC so bili takrat predstavljeni še Tech-Abuse, Paniq in Skatepozers. Zadnjih dveh na Monk-O-Rami ne boste več našli, saj so jih zamenjali domači in tuji producenti Damn Funkies, Happy Generated People (HGP), Crystalize, American Space Travelers, Maat Pillar, Spasm in DJ Cygnus, če gremo kar po zaporedju. Ko vse skupaj seštejemo, na Monk-O-Rami najdemo trinajst komadov enajstih producentov, ki so bili izbrani zaradi prijateljskih zvez ali pa na podlagi poslanih demo posnetkov. Vsekakor je bilo lepo presenečenje odkriti, da na sončni strani Alp premoremo kar lepo število breakbeatniških producentov, četudi nekaj predstavljenih prihaja s tehno scene. Maata Pilarja, denimo, poznamo tudi pod imeni Torul in Clox, simultano pa se ukvarja z različnimi glasbenimi slogi (tehno, house, trip hop in d’n’b). Iz tehno in elektro okolja prihajajo tudi Spasm in Crystalize, skupna želja vseh predstavljenih glasbenikov pa je združiti čim različnejše glasbene sloge.

Posebna poslastica, ki Monk-O-Ramo še bolj utrdi v njenih namenih, pa sta edina tuja gosta, novomeščana American Space Travellers. V stik z Monkibo Records sta stopila po strani na internetu (http://monkibo.s5.net), kjer si lahko mimogrede priskrbite dodatne informacije o skupinah, za nameček pa si ob surfanju privoščite še kakšno glasbeno specialiteto, ki se bo kar na enkrat začela predvajati v ozadju. Na omenjenem internetnem naslovu lahko najdete tudi druge producente, vpletene v Monk-O-Ramo, med katerimi velja omeniti Tech Abuse in HGP, ki bi po slovenskih merilih že lahko dosegli nekakšen status veteranov. HGP, TechAbuse in JSC imajo za seboj že nekaj skupnih živih nastopov, če ne drugače pa so se vsi trije pojavili na eni od prireditev z imenom Off Rock.

Živi nastopi JSC so potekli v sodelovanju s tremi ljubljanskimi MC-ji ter z dodatnim gostom Chrisom van der Mewom, ki se pod psevdonimom Damn Funkies v producentski vlogi pojavi tudi na Monk-O-Rami. Pod imenom MC Flo ga lahko od časa do časa srečate po slovenskih klubih tudi v kombinaciji z didžejevskimi sposobnostmi Van Aleca, repertoar pa običajno vključuje veliko mero toastanja in tiste glasbene zvrsti, ki ji rečemo darkstep drum’n’bass. Vse skupaj je vsekakor lepa alternativa obstoječim organizacijam za promocijo breakbeata po Sloveniji, čeprav bi kakšen terapevt raje priporočal skupno delovanje in miroljubno simbiozo. Diagnozi se seveda pridružuje tudi avtor tega besedila.

Kam se bodo torej JSC in Monkibo Records odpravili v prihodnosti? Ker jih že precej srbijo prsti, bi radi čim prej izdali nadaljevanje Monk-O-Rame, ki se bo predvideno pojavilo tudi na didžejem prijaznejšem vinilu, še pred tem pa upajo na ugodne kritike širom po Evropi in svetu. Slovenski breakbeat bo tako izstreljen v mednarodno orbito, vi pa doma vseeno pridno poslušajte prvo tovrstno slovensko kompilacijo, ki jo vsekakor uvrščamo med tiste izdelke, ki jih je treba obvezno imeti na domačih policah.

Jure Matičič