Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Pet Shop Boys

Angleško, prosim!

Pokojna Dusty Springfield se je leta 1987 dobro spominjala, kdaj je prvič slišala Pet Shop Boys. Peljala se je v avtu in poslušala lokalno kalifornijsko radijsko postajo. Pojma ni imela, kdo poje West End Girls, toda pesem ji je bila všeč. Zato, ker je bila britanska, in zato, ker ni bila podobna ničemur, kar je do takrat slišala. To sta, kratko in jedrnato, Pet Shop Boys: Britanca, ki zvenita kot še nihče doslej.

Američani imajo Bruca Springsteena, Angleži imajo Pet Shop Boys. Mačistični rock'n'roll proti kavalirskemu popu. Ste za stavo?

V noben predalček ju ne moremo zložiti. Od leta 1985, ko sta se prvič pojavila na glasbeni sceni, pa do danes veljata za outsiderja, čudaka, za katera se pravzaprav ne ve, kaj počneta v svetu lepotic in lepotcev, ki znajo po nekem čudežnem naključju tudi peti (ali pa samo odpirati usta), plesati in mežikati v kamero ter našobiti ustnice pred fotografskim aparatom.

Da ne bo pomote, govorim o bleščavi, diskotečni, vrhunsko estetski, plastični materializaciji človeških sanj, ki pristane na glasbenih lestvicah najbolj prodajanih plošč širom po svetu. Ob pogledu nanje se (pravilno) zdi, da ima svet samo en okus, ki traja in traja. Pred debelimi petnajstimi leti seveda ni bilo nič drugače. Neil Tennant, takrat eden izmed urednikov najstniške revije Smash Hits, je znal prijatelju Chrisu Lowu, ki ga je po naključju spoznal v glasbeni trgovini, iz prve roke povedati o vzponih in padcih disco zvezd, o njihovem arogantnem obnašanju in utrudljivem življenjskem stilu. Neil in Chris sta bila tedaj daleč od tega, da bi hotela postati pop zvezdi. Hotela sta posneti eno samo kultno dance ploščo s kultnim dance producenton Bobbyjem O Orlandom pri eni izmed newyorških indie založb. Samo to in nič več. Resda jima je bil takrat popularni evrodisco v krvi, a to vsekakor ni pomenilo, da bi rada postala novi Culture Club.

Težava je v tem, da ju je začelo to, kar sta počela, tudi zanimati. In kar človek dela z veseljem, ponavadi dobro naredi. West End Girls, njuna zaželena dance plošča, je bila dobra. Pravzaprav je bila, kot bi rekla Dusty, nekaj, česar ni do takrat naredil še nihče. In postala je kultna.

Too many shadows / whispering voices / faces on posters too many choices / if when why what / how much have you got / have you got it / do you get it / if so how often / which do you chose / a hard or soft option?

Ironija? Svetobolje? Nemara stvarni opis resničnosti? Kakorkoli že, javnost se je odločila, da gre za ironijo. Tako sta Pet Shop Boys postala tipična Angleža, ki se v slogu montypythonovcev delata norca iz sebe, velespoštovane viktorijanske tradicije in seveda potrošniškega popa. Kaj drugega bi lahko pomenili stoično poziranje pred televizijsko kamero, neroden ples in Neilovo zehanje na naslovnici drugega albuma Actually? In kaj je Chris hotel povedati s tem, da mu je všeč besedilo pesmi I Should Be So Lucky, ki jo je sredi osemdesetih prepevala Kylie Minogue?

Res sta posnela nekaj ironičnih pesmi. Na primer Opportunities (Let's Make Lots Of Money), v katere verzih I've got the brains / you've got the looks / let's make lots of money se skriva vsa skrivnost medijsko potencirane popularne glasbe. Toda to je bilo tudi vse. Kot je neštetokrat ponovil Neil Tennant, tudi v televizijskem pogovoru s Stevom Wrightom, Pet Shop Boys nista hotela biti in nista ironična. “Najin način predstavljanja je popolnoma odkrit; po naravi nisva nastopača, ki bi hotela biti videti ironična samo zato, ker se ljudem zdi, da takšna, kot sva v resnici, že ne moreva biti. Toda takšna resnično sva.”

Ali se jima zato lahko še bolj iz srca nasmejemo, ko nas v novi, tokrat “futuristični” podobi pozdravita s televizijskih ekranov v novih videospotih I Don't Know What You Want But I Can't Give It Anymore (prav ironično dolg naslov ...) in New York City Boy? Jima ob vsej vizualni preobrazbi in spogledovanju s campom sploh lahko očitamo, da nista avtentična? Težko. Pet Shop Boys namreč znata pri delu uporabljati možgane, in to je dandanes v pop glasbi prava redkost. Kot je ob koncu snemanja odličnega albuma Rent (1989), pri katerem sta kot producenta sodelovala Neil in Chris, rekla Liza Minelli, sta pri tem delu edinstvena, nenavadno zabavna in popolnoma vredna zaupanja. In, morda največji kompliment, ki ga lahko diva njenega kova sploh komurkoli nameni: pišeta to, kar ima za pop poezijo.

Nemara res drži mnenje Minellijeve, da je ljubezen do angleškega jezika tista, ki Tennantu ponuja širok izrazni spekter. Ob poslušanju (ali branju) besedil res vidiš podobe, ki ob inovativni glasbeni spremljavi zaživijo v popolnoma novem, petshopboyevskem svetu. Albumi z domiselnimi naslovi Please, Actually, Introspective, Behaviour, Very, Bilingual in Nightlife vabijo v svet, ki ga ne zaznamujejo le čustva, pač pa tudi intelektualna misel in odsev obdobja, v katerem je album nastal.

V Please (1986) in Actually (1987) Neil opisuje beg in izgubljenost v velikem mestu.

Suburbia (predmestje) je podoba tipičnega srednjega razreda in okolja, v katerem ambiciozni mladenič preživlja monotone dneve in se uklanja buržoaznim vrednotam, zraven pa sanja o tem, da bo pobegnil (I only wanted something else to do but hang around).

Neil je seveda opisoval občutke osamljenosti, izgubljenosti in hrepenenja po življenju v velikem mestu, kamor je kot najstnik hotel iz “zagamanega” severnjaškega Newcastla (od tod tudi primerjave, češ da sta Pet Shop Boys The Smiths, na katere lahko plešete). Ne, prav nič ironičnega ni v tem. Tudi v Behaviour (1990) ni bilo. Poleg osebnih izgub (nostalgična Being Boring), ki jih Chris in Neil v zadnjem desetletju niti nista imela tako malo, je album simboliziral tudi konec zvezdniškega obdobja, značilnega za osemdeseta. Lepe in žalostne pesmi, prav nič podobne melanholično intelektualističnemu stilu s prvih treh plošč (medtem sta izdala še Introspective z bolj ali manj znanimi remiksi pesmi), so bile reakcija na konec poskočnega glasbenega napihovanja, ki je v devetdesetih dobilo popolnoma nove razsežnosti.

Z njimi sta se okitila tudi Pet Shop Boys na leta 1993 izdanem albumu Very. Izid albuma je pospremila nova podoba: še možiclji, ki smo jih v prvem razredu sestavljali iz ploščic, so bili manj smešni kot Chris in Neil v rdečem pajacu in z visokim stožčastim klobukom na glavi. Čemu sprememba, so se spraševali kritiki, gre za še eno šalo iz njune malhe, polne ironije?

“V začetku devetdesetih sva imela vsega že vrh glave. Veliko sva bila po televiziji. In začneš se dolgočasiti, ko se tolikokrat vidiš. Tako se ali odločiš, da tega ne boš več počel, ali pa spremeniš način, kako to delaš. Zato sva se tudi odločila za klobuke. Videti sva bila utrujeno. In res sva bila,” je pred dvema letoma za Gay Times povedal Neil Tennant.

Ne glede na to, da si bomo mnogi Very zapomnili predvsem po (nepričakovano) veliki uspešnici Go West, ki je po večmesečnem nenehnem medijskem predvajanju počasi začela nažirati živce in mnogim priskutila tudi ves album, je Very eden najbolj iskrenih in najboljših albumov Pet Shop Boys. Very je pravzaprav poskrbel za prvovrstno senzacijo tudi v današnji tržni logiki popa. Saj veste, bolj ko je album priljubljen pri publiki, bolj kritiki pljuvajo po njem. Toda Very je biser, ki ga znajo ceniti tudi najbolj zahtevna ušesa. Skrivnost lepote je Neil odkril skoraj leto dni kasneje: šlo je namreč za avtobiografski dnevnik nekega razmerja.

I Feel Like Taking All My Clothes off / dancing to the rite of spring / and I wouldn't normally do this kind of thing.

Ljubezen je bila v zraku ... in padec na realna tla boleč. Zato Bilingual (1996) ni pomenil soočenja z veselimi stranmi življenja, kot se je zdelo ob prvi mali plošči Se a vida e, pač pa, nasprotno, soočenje s temnimi platmi. Kot je v že omenjenem intervjuju za Gay Times povedal Neil, je Bilingual njun najtežji album. Toda ker se je rodil iz tolikšne bolečine (Neilovo razmerje je splavalo po vodi, dober prijatelj je naredil samomor, Chrisov sostanovalec je umrl za aidsom), paradoksalno, nazadnje sploh ni videti tak. Z Bilingual sta Neil in Chris še enkrat potrdila to, kar vseskozi trdita: da je vsako spogledovanje z ironijo zgolj naključje, stvar interpretacije pesmi in podobe, ne pa nekaj, k čemur bi se zavestno zatekala.

Njun zadnji album Nightlife (1999) je še toliko težje razvozlati. New York City Boy, pospremljena z moškim zborčkom tipa Village People (podobno kot Go West), ne more skriti campovske očarljivosti, nežna elektro balada Vampires pa duhovičenja na račun vseh vampirskih kvazi zgodovinskih romanov tipa Anne Rice. Da o duetu In Denial in njunem izboru, da v sodelovanje vprežeta Kylie Minogue, ne izgubljam besed. Pet Shop Boys sta spet v stari formi duhovitih, elektronsko vrhunsko dodelanih pesmi, ki poživijo urice, ki jih po napornem dnevu preživite v najljubšem fotelju v dnevni sobi ali v najljubšem klubu.

Pet Shop Boys sta dokaz, da so lahko pop smeti smeti tudi v pozitivnem pomenu te besede. In ob njih tudi stari dobri rock'n'roll izzveni v prazno. Stare dobre uspešnice v rokah Pet Shop Boys izgubijo tisto svetost, ki jo pri rock kanonu jemljemo za tako samoumevno. To sta pokazala z odličnimi priredbami. Presleyjeva You Were Always On my Mind je dopolnjena z odličnim house remiksom In my House zasijala v popolnoma elektronski luči, prav tako uspešnica U2, Where The Streets Have No Name, ki sta jo leta 1991 stlačila v isti koš z boystowngangovsko Can't Take My Eyes Of You. Zgovorno je tudi Neilovo sodelovanje z duetom Electronic. Svoj čas pristnima rock'n'roll junakoma, ustanovitelju The Smiths Johnnyju Marru in gonilni sili New Order Bernardu Sumnerju, je brez dvoma prišla prav pomoč izkušenega Tennanta, ki je med drugim prispeval tudi glas za odlični singel Disappointed (1991). Pet Shop Boys sta v življenje obudila tudi pozabljeno pop ikono šestdesetih let, Dusty Springfield (pesem in tudi uspešen singel What Have I Done To Deserve This je bil izdan pri Actually), in vsestransko divo Lizo Minelli, ki sta, kot je razvidno iz izjav, znali ceniti njune spretnosti in jim zaupati. K njima so se med drugim zatekli tudi mnogi drugi, kot so Tina Turner, David Bowie, Blur in Robbie Williams - duhovite kombinacije, v kakršne Pet Shop Boys prav rada zabredeta.

Njuna glasba je vsestranska, urbana in vedno v modi. Neil Tennant in Chris Lowe sta umetnika, ki nista prišla pokopat popa, ampak ga poveličevat in iz njega iztisnit vse najboljše, tisto, po čemer smo ob na pol golih zadnjicah, ki migotajo na pop odrih, že počasi nehali hrepeneti. Pripravila vas bosta do tega, da boste zaplesali z zgodovinsko knjigo v roki in poskrbeli za intelektualno izobrazbo. Ste še vedno za stavo? Jaz stavim na Pet Shop Boys.

Marta Pirnar

Priporočljiva diskografija:

Please (EMI/Parlophone, 1986)

Actually (EMI/Parlophone, 1987)

Introspective (EMI/Parlophone, 1988)

Discography (EMI America, 1991)

Very (EMI/Parlophone, 1993)

Alternative (EMI/Parlophone, 1995)

Bilingual (EMI/Parlophone, 1996)

Nightlife (EMI/Parlophone, 1999)