Saga o pianistih - 6. del

Nesmrtnost pianista

Pri dvaintridesetih letih se je kanadski pianist Glenn Gould (1932-1982) za vedno poslovil od javnega nastopanja. Dosežki sodobne tehnologije so ga tako fascinirali, da so snemalni studio in posnetki, ki jih je napravil v njem, zanj postali edino sredstvo komuniciranja s publiko. Gould je predvidel, da bi za tiste, ki se še ne bi mogli takoj povsem odpovedati obiskom javnih koncertov, te še vedno lahko organizirali. Toda prav na teh koncertih bi se morala publika sčasoma tako disciplinirati, da ne bi več ploskala, tako bi se pripravljala tudi na čas, ko bo poslušanje glasbe omejeno zgolj na poslušanje posnetkov.

Od rojstva te misli je minilo že kar nekaj desetletij in vse kaže, da nam niti začetek novega tisočletja (še) ne obeta uresničitve Gouldovih misli. Resda je na trgu vse več posnetkov, narejenih v studiu, in pianisti vsekakor niso izjema. Spomnimo se samo lanskega leta in 150-letnice Chopinove smrti, ko so nastajali posnetki posameznih Chopinovih del ali pa celotnega klavirskega opusa. In javni nastopi? Ne le, da še vedno obstajajo, celo množijo se, in publika z odzivom sočasno z ustvarjalci na odru vsakič aktivno ustvarja razpoloženje. Za ilustracijo si oglejmo koncerte klasične glasbe v sezoni 1999/2000 v Sloveniji, in kako so v nji zastopani pianisti. V Zlati abonma Cankarjevega doma sta kot solista ob spremljavi orkestrov uvrščena mlada in vse bolj uspešna Francozinja Hélčne Grimaud in eden najboljših sodobnih madžarskih pianistov Deszö Ranki. V Srebrnem abonmajuse bodo s samostojnim recitalom predstavili François-René Duchâble (v rodni Franciji je bil že dvakrat imenovan za solista leta, za najnovejši posnetek Ravelovih in Debussyjevih del pa je s soustvarjalci prejel nagrado za 'najboljši posnetek francoske klasične glasbe'), Američan Richard Goode (ki sodi med vodilne interprete Beethovnovih del) ter Rus Mihail Pletnev (že v študijskih letih je bil v rodni Rusiji idol nekoliko mlajših kolegov, zmaga za nagrado Čajkovskega pa ga je popeljala med vrhunske svetovne pianiste in dirigente). V program Srebrnega abonmaja so uvrščeni tudi štirje pianisti, ki nastopajo v vlogi klavirskih spremljevalcev - omenimo vsaj Olega Maisenberga, starega znanca koncertnih dvoran in festivalov, ter Borisa Petrušanskega, učenca Neuhausa, o katerem smo že pisali v prejšnjih številkah. Orkester Slovenske filharmonije bo v Oranžnem in Modremabonmaju do konca sezone gostil pet pianistov, simfoniki RTV Slovenija pa bodo pripravili koncert s pianistom v Zelenem abonmaju. Med njimi je precej rednih gostov - tudi 'prva dama slovenskega pianizma' Dubravka Tomšič, nastopil bo tudi ugledni madžarski pianist Zoltán Kocsis. V Cankarjevem domu bomo proti koncu sezone lahko poslušali še dva klavirska recitala - naša pianistka Tatjana Ognjanović se bo predstavila s Škerjančevimi deli ob 100-letnici skladateljevega rojstva; za posladek bo poskrbel v Londonu živeči avstrijski pianist Alfred Brendel, eden največjih interpretov dunajske klasike.

Glasbena mladina ljubljanska nam predstavlja mlade slovenske pianiste (kot soliste ali v vlogi spremljevalcev) v ciklih Mladi mladim, Muza pri muzi, Zvoki mladih v Unionu, Prisluhnimo, Študentje - profesorji ter na prireditvah na šolah. Posebej za mlade pianiste je že nekaj let v Studiu 14 Radia Slovenija oblikovan cikel Ob klavirju; letos imamo možnost prisluhniti sedmim klavirskim recitalom. Seveda to še niso vsi klavirski nastopi, ki jih imamo priložnost slišati v letošnji sezoni, toda že našteti dokazujejo, kako pestro je lahko življenje ljubiteljev pianizma.

V Sloveniji še pred slabim desetletjem ni bilo možnosti slišati toliko klavirskih recitalov kot danes. V glavnem so se vsi pianisti, ki so diplomirali, kmalu 'potuhnili' v vlogi klavirskega učitelja. Toda nikjer ni rečeno, da so ti pianisti slabši od množice mladih, ki jih lahko danes slišimo na odrih in po radiu; le njihov čas jim ni dopuščal takih možnosti, kakršne imajo današnji študentje klavirja. Vendar tudi ta korak naprej še ni dovolj; če si ne želimo zapečkarstva, slavljenja imen, ki si tega morda niti ne zaslužijo (prav nič ne namigujem, le opozarjam na možnosti!), bo v bodočnosti nujno odpiranje navzven - prek zaprtega kroga male dvomilijonske države. Udeleževanje na mednarodnih tekmovanjih in povezovanje s tujimi koncertnimi agencijami bo lahko omogočilo tudi potrjevanje uspeha, ki so ga mladi pianisti doživeli doma.

“Vedno več klavirskih tekmovanj omogoča slavo vedno več mladim pianistom, ob tem pa zanemarjamo velike pianistične osebnosti, kot sta Rubinstein in Horowitz.”

Carsten Dürer, glavni urednik nemške revije PIANONews, se v uvodniku zadnje številke v letu 1999 očitno zaveda tudi pomembnosti glasbenih klavirskih tekmovanj, ki v veliki meri diktirajo sodobno glasbeno dogajanje. Nagrade na vseh večjih tekmovanjih običajno prinesejo tudi pogodbe s snemalnimi družbami ter koncertnimi dvoranami. Pianist, ki ne zmaga na pomembnejšem tekmovanju, težje dobi pogodbo za koncertno turnejo in snemanje. Po drugi strani pa lahko ena sama nagrada prinese pianistu mnogo več obveznosti, kot jih je sposoben opraviti, izogniti se jim takoj na začetku pa bi slej ko prej pomenilo tudi konec kariere. Prepogosti koncerti so kaj lahko le slab odsev dobrega dne, ki ga je imel pianist takrat, ko je zmagal na tekmovanju. Žal se tudi dogaja, da koncertne agencije in poslušalci podležejo lažnim superlativom, napisanim v pianistovem Curriculum Vitae ali spremljajoči koncertni knjižici, glasovi tistih, ki znajo recital kritično poslušati, pa so neredko pretihi. Vsak čas ima torej svojega 'Koseskega' in je oblečen v svoja 'cesarjeva oblačila', toda vsak čas k sreči tudi pokaže, kdo so tisti največji.

Vsako obdobje pianizma je ustvarilo velika imena. Rahmaninov, Cortot, Schnabel, Bartók ... so želi slavo v prvi polovici dvajsetega stoletja. Sledili so jim Arrau, Michelangeli, Cherkassky, Rubinstein, Horowitz, Richter - zadnji romantiki, ki so se poslovili od nas v zadnjih dveh desetletjih stoletja individuumov. Bo njihovo slavo lahko zamenjal kdo iz naslednje generacije pianistov, kot so (najstarejši) Alfred Brendel, Martha Argerich, Vladimir Ashkenazi, Daniel Barenboim, Murray Perahia, Maria Joăo Pires, Mitsuko Uchida ...? Ali pa bodo v enaindvajsetem stoletju bolj karizmatični (če je sploh še mogoča karizmatična osebnost v času, ki ga zaznamujejo hitre komunikacije in tehnična dovršenost) mlajši, kot so Krystian Zimerman, Mihail Pletnev, da ne rečem celo Evgeny Kissin, ki bi, še ne 29-leten, ob takem stopnjevanju slave lahko celo presegel popularnost Horowitza in Rubinsteina? (Kakšna sreča, da se nekatera imena slavnih ponavljajo tudi v koncertnih napovedih slovenskih dvoran - saj je pomembno ne izgubiti stika s sedanjostjo in z najvišjimi standardi, ki omogočajo tudi primerjave!)

Prva zasebna klavirska akademija v Nemčiji

Kaj niso že vsi našteti pianisti zgolj liki, ki sicer delujejo v sedanjosti, po drugi strani pa duha in prste 'brusijo' na 100, 200 in več let starem repertoarju? So pomemben del v ohranjanju tradicije in lahko bi jih, na primer, postavili v muzej skupaj z glasbenimi navdušenci iz Kölna, ki so se odločili vsako leto nekaj dni s predavanji in koncerti pokloniti največjim glasbenikom dvajsetega stoletja (združenje je bilo ustanovljeno lani in prvič so se spominjali prav pianista Vladimirja Horowitza). Toda po drugi strani klavirska glasba, pa čeprav repertoar sega tudi v prejšnja stoletja, živi tudi sodoben čas. Ne samo, da šolski sistem vzgaja rodove profesionalnih pianistov in kulturnih managerjev - tako kot na primer na nedavno ustanovljeni prvi nemški zasebni akademiji za pianiste (FISCHER MUSIKAKADEMIE, Stuttgart). Pianisti, ki se ne želijo preživljati kot profesionalci, imajo ravno tako možnost javnih nastopov (največkrat se to dogaja v zdravniških združenjih in tudi pri nas v Sloveniji se marsikateri zdravnik ponaša vsaj z osnovno glasbeno izobrazbo); ravno v teh dneh je aktualno tudi tekmovanje amaterskih pianistov v Franciji.

Za učence klavirja, ki potrebujejo čimveč dodatnih motivacij pri vadbi, je na trgu na voljo vse več 'zanimivih' notnih izdaj. Vse namreč obljubljajo, da se bo učenec čim lažje in hitrosti dojemanja primerno naučil igrati klavir. Toda, koliko klavirskega znanja so ti učenci po koncu glasbenega šolanja sploh sposobni obdržati? Znajo nekaj let po končani nižji glasbeni šoli zaigrati vsaj preprosto melodijo na rojstnodnevni zabavi? Ja, usoda klavirja zna biti tudi taka, da postane le kos (nekoč drago kupljenega) pohištva, na katerega se nalagajo prah in odvečni predmeti. Sodobna težnja po specializaciji je pianistu odvzela tudi atribute skladatelja in improvizatorja, ki so svoj čas sodili k pianistovi osebnosti, danes pa je glasbeno šolanje skoraj izključno namenjeno le reproduciranju. Če dodamo še nečimrnosti, ki jih je prinesel materialno preobloženi svet, se ne čudimo, če nekdanji učenci klavirja ne poznajo niti not.

Seveda ima popularnost klavirja tudi pozitivne strani. Nekdanji učenci se kot odrasli spet vračajo k pouku klavirja - z otroki, hkrati pa so si ustvarili glasbeni okus in postali obiskovalci koncertnih dvoran. Še bolj pa znajo (v državah, kjer je ta način dela že razvit) možnosti ustvarjanja ob klavirju ceniti starši hendikepiranih otrok. Romunsko pianistko Carolo Grindea smo v prejšnji številki že predstavili kot pobudnico ustanovitve in prvo voditeljico EPTA ter kot vodjo klinike za pomoč glasbenikom s težavami zaradi fizične nesproščenosti in mišičnih poškodb. V kliniko pa Carola Grindea sprejema tudi otroke s paralizo. Uči jih igrati klavir in namesto fizioterapevta tako aktivno in ustvarjalno pomaga pri osvobajanju napetosti v otrdelih mišicah rok.

Spodbudno je, da klavir ni zgolj 'aristokratski' instrument, temveč hkrati podira tudi navidezne pregrade. Učenja klavirja (in drugih glasbil) se tako lotevajo tudi umsko prizadeti učenci. V Bonnu je pri založbi REHA pred kratkim izšla knjiga klavirskega pedagoga Rolanda Voita, Behinderte musizieren gern (Prizadeti radi muzicirajo). Sicer zelo dobra poteza, vendar je premisleka vredna tudi misel kritičarke Monike Hildebrand (PIANONews, 6/1999); pravi, da bi morda bilo vendarle bolj smiselno, da se taki učenci namesto tehnik igranja, katerih cilj je (vedno znova) igrati Beethovna in Mozarta, raje učijo prostega improviziranja, igranja po strunah - skratka, muziciranja, ob katerem se bodo zabavali.

Odmev krika v klavirju

Prav je, da ob klavirju častimo skladatelje in pianiste polpreteklih in preteklih dob (podobno kot v Kölnu bi se lahko, na primer, v Sloveniji zbrali ob steinwayu v kapeli puštalskega gradu v Škofji Loki - v čast pianistu Rubinsteinu, ki je nekoč na ta instrument igral v Slovenski filharmoniji v Ljubljani). Toda po drugi strani moramo začeti rahljati tudi blokade, katerih se, v veri, da smo 'normalni', niti ne zavedamo, nas pa oddaljujejo od lastnega bistva - ustvarjalnosti. Zato bi osnove improvizacije ter oživljanje narodnih motivov koristili vsakemu od nas, ne le otrokom z omejenimi sposobnostmi. Upamo lahko tudi, da bodo sodobni skladatelji, kot je Američan George Crumb, postali vse bolj popularni zaradi neizčrpnih zvokov klavirja, ki jih uporabljajo v skladbah: najsi igramo 'normalno' ali po nemih tipkah, se poigravamo s kombinacijo vseh treh pedalov, s prsti brenkamo po strunah, v klavir govorimo, žvižgamo, pojemo, poslušamo odmeve krika v resonančni škatli ali pa se poigravamo z 'zvočnimi' predmeti, ki jih obesimo na dvignjen pokrov klavirja. Vse skupaj zna biti namreč izredno zabavno in tudi sproščajoče. In nenazadnje, klavir bi lahko postal tudi središče druženja v naših domovih - ampak to se bo verjetno zgodilo šele potem, ko nam bodo 'crknili' vsi televizorji in računalniki.

Klavirski recital v vesolju

Se Vam ne zdi, da smo na nekaj pa vendarle pozabili? Poznate tudi učence klavirja, ki vadijo na sintetizatorje? Bob Moog, oče synthesizerja, je skupaj z Wendy Carlos v šestdesetih poskrbel za pravi boom, zaradi katerega sintetizator ni postal zgolj substitut klavirja. Vzporedno z računalniško povezavo električnih instrumentov se namreč razvija vsaj toliko neskončnih možnosti ustvarjanja kot pri običajnem klavirju.

Konca sveta (še) nismo dočakali, pa tudi razvoj tehnike ter glasbe gotovo še ni dosegel mejne točke. Mislite, da bi bil nekoč možen obisk koncerta nekje na meji težnosti in breztežnosti? Radovednost si lahko (vsaj deloma) potešite v nadaljevanju v februarski številki.

Damjana Zupan