Neočekivana sila koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar in Pozorište Šešira

Srbija na obisku

Po prvem zimskem mrazu v novembru se je v Sloveniji v prvi polovici decembra otoplilo, začel je pršiti celo tisti zoprni jesenski dež, ki pa ni zmotil srbske odprave Pozorišta Šešira in Neočekivane sile koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar, da ne bi v slabih treh tednih vsak dan pustila konkreten pečat vsaj na enem koncu Slovenije.

Od Velenja do Prestranka pri Postojni s stalnim sedežem v Ljubljani je odprava presenečala z neobremenjeno svežino. Že prvi koncertni nastop v četrtek, 2. decembra, v Channel Zero v mestu Metelkova je dal vedeti, da imamo pri obeh glasbenih skupinah opravka z osvežujočim vetrom, ki se bolj iz potrebe kot iz kakšnega namena z ustvarjanjem in igranjem distancira od vsega vsakdanjega družbeno-nekulturnega sranja, ki jih spremlja doma, v temačni in hladni novi tretji Jugoslaviji že vsa devetdeseta. Če se je Pozorište Šešira predstavilo kot skupina, ki psihedelično in netuzemno nadgrajuje naše spomine na Boye in Obojeni program, se je Nepričakovana sila, ki povzroči nepričakovan razplet, predstavila kot ena inovativnejših kitarskih skupin tega trenutka, ne samo z ozemlja nekdanje Juge, ampak globalno. O všečnostih in tudi nevšečnostih ustvarjalnega življenja v današnji Srbiji smo spregovorili s kitaristom obeh zasedb Vladom (V), z žilavim in koščenim bobnarjem Neočekivane sile in basistom Pozorišta Šešira Nemanjo (N) ter z bobnarjem “šeširkotov” Deanom (D), ki imajo po vsem prikazanem vso pravico toliko povedati brez našega, duhomornega slovenskega pomisleka, da so le še ena srbska prevara.

Neočekivana sila koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar in Pozorište Šešira sta mlajši jugoslovanski skupini. Dve leti bo ...

V: Čeprav ... kdaj so nastali Šeširi?

N: Pozorište Šešira je obstajalo že prej, glasbena skupina Pozorište Šešira pa deluje dve leti in je mlajša od Sile ...

Za Neočekivano silo sem prvič slišal med bombardiranjem, mislil sem, da gre za odgovor na ta poseg? Od kod to dolgo ime?

N: Gre za situacijo, ki jo razlaga antično gledališče, ko se stvar ne more razrešiti. Potem se nepričakovano pojavi deus ex machina, ki sploh nima zveze s predstavo in reši vso zadevo. Samo ime je naredilo več kot 50 odstotkov promocijskega dela, saj so ljudje padli nanj, čeprav so nam ga na začetku celo odsvetovali.

V: Zatežili so nam, da ga moramo skrajšati zaradi nekega plakata. Na to nismo pristali.

Kako pa je nastala skupina?

N: Zbrala se je čisto slučajno na jam sessionu pred dvema letoma poleti v Barutani na Kalamegdanu v Beogradu. Rekli so mi, da bom igral s kitaristoma Vladom in Orgijem. Vprašal sem jih, kdo bo igral bas; odgovorili so mi, da Laki. Iskali so bobnarja in pristal sem. Tistega večera smo improvizirali, ko smo končali prvi blok sessiona, je Laki predlagal, da v naslednjem bloku igramo tehno, kot se ga po principih ne dela - s konvencionalnimi, navadnimi glasbili. Poskusili smo in bilo je zelo v redu.

Rekel si, da “so ti rekli”. Kdo ...?

V: Tistega dne sem srečeval ljudi na cesti, ki so mi pravili: “Slišal sem, da nocoj igraš v Barutani!” Ves začuden sem odgovarjal: “Ne, napaka, ne igram jaz, to bo kdo drug.” Ves dan sem mislil, da sem v zoni somraka: “Sem slišal, da igraš v novem bendu!” “Nič ne vem o tem!” No, potem pa me je poklical Orgij in rekel, naj pridem na session, pa sem šel.

Ha ha! To pomeni, da so zunanji ljudje zbrali Neočekivano silo?

N: Da, čeprav še sam ne vem, kateri. Vem, da je mene poklical kitarist iz mojega matičnega benda Jarboli in mi povedal za ta session. Slišal sem se z Orgijem in sva se dogovorila.

V: Ta drugi tehno blok je postal osnova Sile, ki jo v zadnjih dveh letih samo še nadgrajujemo. Ko smo igrali ta tehno blok, so ljudje čakali, kdaj bo didžej končal set in bomo zopet nastopili.

N: Sploh niso opazili, da že igramo, da ta godba ne prihaja s plošče, ampak jo izvajamo v živo.

Zakaj ravno tehno?

N: Dolgo pred tem sem že hodil na rave in dozdevalo se mi je, da se to lahko igra tudi na navadne instrumente. Privlačila me je ideja, da tako tudi zaigram, vendar nisem imel priložnosti. Ko je padel predlog, sem ga sprejel z navdušenjem; potem sem bil še toliko bolj navdušen, ker nam je session tako dobro uspel.

Novi Paket aranžman?

Na začetku me je vsa zadeva spomnila na Disciplino kičme in še bolj na Kojo in njegovo početje v Londonu.

V: Name sploh ni vplival.

N: Name tudi ne. Koja mi ni bil vzor, tudi njegov bobnar ne. Vzor so mi bili nekateri tehno in drum’n’bass umetniki, ki so imeli plošče ali založbe. Želeli smo igrati takšne koncerte, kot da bi prišel na tehno žur. Želeli smo igrati kot didžeji, simulirati s konvencionalnimi glasbili vse, kar je v tehno godbi. Opazil sem, da nas v Sloveniji veliko ljudi povezuje s Kojo, v Beogradu pa nihče. Res je, da prihajamo iz enakega podnebja, lahko se tudi reče, da gre za podobne ideje, vendar je izvedba povsem drugačna ...

V: Razvijamo svoj slog igranja. Sam skušam igrati kitaro povsem drugače, zanima me zvok, delam s frekvencami zvoka ...

Igrali ste tudi na ravih.

V: Vedeti moraš, da nismo začeli na ravih. Igrali smo povsod, igramo tam, kjer se nam ponudi priložnost. Ne igramo samo tehna, igramo glasbo ...

N: Improviziramo in se trudimo, da ostanemo v moderni, progresivni glasbi. Šele s časom smo začeli sami organizirati rave. Pripeljali smo didžeje, ki so nam všeč in ki smo jim všeč, želeli smo delati celonočne zabave, ki se od konvencionalnih ravov razlikujejo po tem, da vključujejo živo igranje. Od takrat se nam publika samo veča in veča. Govorim predvsem za Beograd, kjer smo stalnica in kjer se je publika navadila na naš zvok in pristop. Uspelo nam je zmešati različne publike, naredili smo tako rekoč novo sceno.

V: V Beogradu z dvema milijonoma ljudmi smo v zadnjih dveh letih igrali čez 60 koncertov.

N: Samo v Beogradu!!!

To pomeni vsaj dvakrat na mesec!

N: Prvo leto smo igrali vsaj dvakrat na mesec, drugo leto pa tudi petkrat na mesec.

V zadnjih letih se je oblikovala nova beograjska scena z Darkwood Dub na čelu, predstavila se je tudi v spomladanskem projektu Free B 92 po internetu.

V: Ne gre za sceno, bolj za tistih pet bendov, ki delujejo vsak zase. To so Nemanjeve skupine ...

N: Ha ha! Ja, to je mojih pet skupin in še dve, tri. Žal mi je, da je tako. Imaš Kanda, Kodža i Nebojša, ki imajo fenomenalen album, morda celo enega boljših. Potem so Darkwood Dub, ki so morda najpopularnejši in imajo štiri albume ter nekakšno kontinuiteto za sabo, na drugi strani imaš bend Iceburn, ki je zelo aktualen in vleče na HC s primesmi reggaeja. To so nekateri bendi, v katerih ne igram. Moj matični bend so Jarboli, ki je izdal klasičen pop album za B 92. Potem je tukaj Sila, ki je nekakšen predhodnik ...

V: Nismo ravno predhodnik!

N: V redu, samo naredili smo največ dela ...

V: Sila je potegnila za sabo vse druge skupine, ki so samo čakale, da se pojavi neka takšna skupina. Ljudje so se sprva čudili, da smo igrali kar trikrat na teden. Danes sami organiziramo koncerte, poiščemo dvorano, dogovorimo se za ozvočenje, pripeljemo didžeja - ne delamo običajnih koncertov, ampak celonočno zabavo. Traja do petih zjutraj ...

N: Vse skupine, razen Sile, so odvisne od založnika in medijske podpore. Delajo posel, kot bi se posel moral delati, vendar v naši družbi nič ne funkcionira - in prav to jih ovira. Sila pa je delala sama in zase. K nikomur nismo pristopili, za nikogar nismo nič naredili, vse, kar smo delali, smo delali samo zase. Sila danes funkcionira kot skupina petnajstih, šestnajstih ljudi, ki tako ali drugače pomagajo. Gre za nekakšno majhno podjetje, ki lahko samo funkcionira. Izdali smo prvi album, ki smo ga sami financirali, vse je neodvisno in samo naše.

V: Spomladi bomo izdali že drugi album, prvi je izšel konec novembra. Pravil ni, to smo razumeli in delamo samo tisto, kar čutimo in kar mislimo, da je dobro.

Ali lahko rečemo tej novi generaciji beograjskih skupin “novi Paket aranžman”?

V: Mislim, da so današnji bendi veliko kvalitetnejši kot takratni. Tisto je bila prenapihnjena zgodba.

N: Danes je težava v tem, da nimaš nikogar, ki bi videl perspektivo, ki bi vložil denar v glasbo.

Kakšno vlogo igra B 92?

N: B 92 je pred nekaj dnevi izdal kompilacijo z novimi, trenutno popularnimi skupinami, ki prirejajo nekdanje jugoslovanske skupine.

V: Ne vem, zakaj so to naredili. Ne gre za to, da bi skušali uveljaviti kakšno novo sceno.

N: B 92 je malo čudna hiša. V nekem trenutku so bili morda celo večji od establišmenta. Narodna glasba ima svojo publiko, medtem ko je bil B 92 največja hiša tako imenovanih avantgardnih skupin, ki niso ravno mainstream. Lahko bi naredili celo novo mainstream sceno ali karkoli drugega, na primer novo alternativo, vendar so jih bolj zanimali politični plusi kot pa glasbeni; tako so z zabavnoglasbenega prešli na politični program. Zaradi politike so se zaprli, zdaj se zopet odpirajo. Težava pa je v tem, da ljudje, ki delajo glasbeni program, niso tako odprti, kot bi morali biti in kot mislijo, da so. Bistvo je v tem, da vsi v Srbiji sprva dajo v svoj žep, šele potem morda (!) komu drugemu. Četudi razglašajo, da so liberalni, da so odprti, da so “open-minded” in ne vem kaj, se ne razlikujejo od kakšne vlade - delal sem tam in jih poznam ...

V: Njihova težava je v tem, da nimajo konkurence. Če bi se pojavil neki novi radio, ki bi narekoval tempo, ne vem, kaj bi se zgodilo z njimi. Menim, da se ljudje na B 92 trudijo, kolikor se le da. Karkoli naredijo, je še vedno najboljše v Srbiji. Pod sabo imajo najboljše glasbene skupine.

Kako pa to vpliva na samo ustvarjalnost?

V: Razvodeni jo. Razmišljajo, kdaj bodo izdali ploščo, pri tem pa pozabijo, da morda takrat radia sploh ne bo več. Če radio uspe narediti tako ali tako, bo tako, če ne bo, pa sploh ne bo nič. Pomembno je, da bend drži vse niti v rokah. Gre za to, koliko lahko pričakuješ od kakšne delovne organizacije ali od sistema organiziranosti podjetja ...

Mislim, da mora biti bend ne samo stabilen, ampak tudi zelo žilav, da obstane.

V: Letos poleti smo dobili ponudbo za nastop v vrtu Študentskega kulturnega centra (SKC) za toliko denarja, kolikor ga doslej še nismo zaslužili, niti petino. Zadeva naj bi se končala okoli enih ponoči, nam pa ustreza, da zadeva traja vso noč. Potem smo zvedeli, da bo vstopnina zelo draga, mi pa smo računali na nizko vstopnino, ki jo lahko navaden človek plača. Usodo moraš deliti z ljudstvom. Če nima, nima! Če nima denarja, bomo igrali zastonj!

Govoriš o nadzoru nad organizacijo in tudi zaslužkom?

V: Da! Omenjeno ponudbo smo odbili, čeprav nismo imeli denarja za kruh. Organizirali pa smo lasten happening, na katerem se je zbralo kakšnih tisoč ljudi. Zaslužili smo dvajsetkrat manj, kot so nam obljubljali v SKC, vendar se je novička hitro razširila po mestu. To se nam bo vrnilo s časom. Ko bodo boljši časi, bodo boljši tudi za nas.

Organizirana improvizacija

N: Videli bomo, kako bo naš način dela uspel dolgoročno, vendar pa mislim, da smo naredili zelo dobro potezo. Če se ne motim, smo prvo naklado že razprodali, in to v dveh tednih.

Kaj ste organizirani prav kot podjetje?

V: Nismo še, a vse gre v to smer. Isti ljudje lepijo plakate, isti ljudje oblikujejo plakate, isti ljudje skrbijo za ozvočenje in luči.

Kje pa organizirate happeninge?

V: Zmeraj drugje! Za Beograd je značilno, da nimaš stalnih prostorov. Z menjanjem lokacije prihaja na koncerte vedno nova publika. Ko smo delali enega od takšnih happeningov na ladji, ki je nameščena pod mostom v Beogradu, se nam je zgodila smešna zgodba. Pred nastopom smo šli na zrak in k ladji je pripeljal avto, iz katerega so izstopile štiri gorile z debelimi zlatimi verižicami okoli vratu. Takoj smo pomislili, da bo sranje: “Ej, stari, kaj se dogaja?” “Koncert!” “Kdo pa igra?” “Neočekivana sila ...” “Sila?!!! Do jaja!” Tip, ki je čisto slučajno zavil do ladje in je v svojih krogih slišal, da smo super ali pa da se na naših koncertih pojavljajo super ribe - kaj pa vem! -, je s kolegi brez zapletov kupil vstopnice. Celo po nastopu so prišli k nam. Prej sem pričakoval, da me bo udaril, kot pa da mi bo rekel: “Ste do jaja! Samo malo bolj sproščeno igrajte, več delajte za harmonijo!”

Kako pa najdete te prostore, če praviš, da ni stalnih prostorov za koncerte ...

V: Že dlje časa iščemo kakšen zapuščen kino, ki bi ga preoblikovali v koncertno dvorano. Potrebujemo samo gole zidove, vse drugo bomo naredili sami. Nikomur ne moreš zaupati. Ko smo spomladi igrali v Akademiji, smo se ves mesec dogovarjali o potrebah in tako naprej. Ko je prišel dan nastopa, smo ob šestih prišli na tonsko vajo in zagledali tipa, ki se je ves znojil. Bil je zadolžen za tehniko, vendar je za koncert zvedel šele tisti popoldan. Ves mesec smo se dogovarjali, šef kluba pa mu je javil šele na dan koncerta. V klubu niso delale luči, pol ozvočenja je bilo pokvarjenega, potrebovali smo toliko in toliko gramofonov in CD-playerjev, ki so bili vsi po vrsti zanič.

Hočeš reči, da so vas takšne neprijetne dogodivščine izučile, da morate sami poskrbeti za vse?

V: Da, pripravljeni smo na vse. Ko pridemo, smo stoodstotno prisotni. Prilagajamo se prostoru, zmeraj moraš iti naprej. Zgodilo se nam je celo, da je sredi nastopa zmanjkalo elektrike, pa smo nadaljevali le z bobni ob svečah. Karkoli se že zgodi, vsemu se moraš prilagoditi. Če pride veliko ljudi, se tudi temu prilagodiš.

Vaš prodor, naj rečem uspeh, je utemeljen z živimi nastopi?!!

V: Nismo se imeli s čim pojavljati na radiu, vse je temeljilo na organizaciji naših zabav, za katere nismo vedeli, kaj bomo igrali. To je pač naša improvizacija, ki morda na trenutke sploh ni videti improvizacija, vendar je res samo improvizacija v nekem trenutku.

N: Razvoj zvoka in stila je pripeljal našo improvizacijo v neko ... ne bi rekel šablono ... v neko repetitivnost. Zadeve nikoli niso identične. Velikokrat smo že igrali, vendar vedno drugače. Težimo k temu, da je vsak naš nastop ekskluziven. Tako lahko prideš desetkrat zaporedoma na naš koncert in vsakič se boš drugače zabaval.

Kakšni pa so odzivi kritikov?

V: Imeli smo srečo, da smo naleteli predvsem na pozitivne kritike. Večina novinarjev se še vedno ni izjasnila, kaj si mislijo o nas. Na začetku nas ni nihče opazil, ko so nas opazili, pa so vsi čakali, kdaj se bo kdo med njimi izjasnil ...

Da bo pokazal smer!

V: Če bi zdaj razpadli, bi bili vsi srečni, ker smo skupina, ki jim dela težave. Najslabši trenutki njihove kariere! Zanimivo je to, da so o nas najprej pisali časopisi, ki sploh ne pišejo o glasbi. Enega takšnih člankov je napisal namestnik glavnega urednika Borbe, ki je politolog. Članek je naslovil z Neočekivana sila, v njem pa je pisal o ekonomiji v Srbiji, ki jo je povezal z nami. Takšni članki so naredili pomemben vpliv na sceno.

Torej se je potrdilo, da je glasba lahko tudi izraz družbenih, političnih in socialnih razmer ...

V: Ni se mi treba ukvarjati s politiko, da bi komentiral politično dogajanje ali da bi s prstom pokazal na slabega ali dobrega, na krivega ali nekrivega. Čeprav jo ignoriram, sem del te zgodbe. Vse vpliva name, tudi mestni promet. Tako kot živimo, tako reagiramo.

Z glasbo v gledališče

Koliko vaju obremenjuje delo v Pozorištu Šešira, kjer so postavljeni neki okviri?

V: To je ravno tisto, kar nam manjka v Sili.

N: Ko imaš kupe improvizacije, se v nekem trenutku izgubiš v vsem tem. Zaželiš si ponavljati eno in isto pesem ...

V: Razlika je v tem, da se pri Sili pojavlja kopica idej, ki gredo zmeraj skozi in se sproti uresničijo, medtem ko pri Pozorištu Šešira sprva improviziramo, nato pa vse spremenimo v dobro pesem.

D: Gradimo na osnovni ideji, ki pa je ne želimo zaplesti.

N: Delamo z osnovo, ritem je zelo enostaven. V Pozorištu igram bas, on (kaže na Vlada) igra kitaro, Dean bobne, medtem ko Zoja poje ... zame je odlična sprostitev od bobnov, ker lahko skačem ... ha ha!

D: Ne gre za nobena sporočila, ne gre za zaplet kakšnega sympho rocka, vse je narejeno za zabavo, je zelo enostavno.

Vendar ima gledališče še vedno neke omejitve. Prilagajaš se koreografiji, scenariju predstave.

V: Razlikovati moraš med koncertno in gledališko glasbo Pozorišta Šešira. Na koncertih igramo komade, ki niso iz nobene predstave ...

D: No ja, nekateri deli so ...

V: Ja, a so prilagojeni koncertu. Pri predstavi pa je zgodba drugačna.

N: Za predzadnjo predstavo Pomlad ali nočna mora v Srbiji smo naredili glasbo za gledališče, ki traja petdeset minut. Sprva je nastala glasba in iz glasbe koreografija.

V: Osnovna ideja te predstave je prikazati srbsko folkloro.

D: V glasbi za predstave nastajajo tudi ideje za samo čisto glasbo, ki jo prearanžiramo za koncertno izvedbo. Ali pa obratno, na koncertu slišiš kakšno melodijo, ki jo boš kasneje slišal v novi predstavi.

N: Delo je skupinsko. Z dekleti sodelujemo tako, da si one nekaj zamislijo, pa začnejo padati predlogi z obeh strani. Težimo, da bi vse funkcioniralo, da bi imelo pomen.

V: Iz osnovne zamisli se razvijejo godba in gibanje, efekti in svetloba.

N: Glasba za drugo predstavo Zima ali sanje ali potovanje v vseh smereh je zasnovana na komadu Venus skupine Shocking Blue, ki so jo svoj čas vsi prirejali. Ljudmili je bila ta pesem zelo všeč in želela si je, da bi bila rdeča nit predstave. Potem smo to pesem priredili in vsa druga glasba je zasnovana na rifih in kosih iz te skladbe.

Samo ljudje

Koliko se vaša apolitična umetniška drža pokriva s političnimi razmerami v Srbiji?

V: Pri vseh teh projektih se počutim povsem svobodnega, politika pa vpliva na vsakega izmed nas.

N: Vsi moji bendi, razen Pozorišta Šešira, ki je bolj zabaven projekt, odsevajo razmere, v katerih živim. Govorim o Sili in predvsem o Jarbolih, ki imajo besedila v srbščini.

V: Ne smemo pozabiti na pevca Oliverja, ki ga ni z nami.

N: Točno! Oliver ima na naših koncertih sporočila, ki so antirežimska ...

V: Gre bolj za njegovo reakcijo na razmere ...

N: Ne pričakujemo, da bi se šli kakšno revolucijo. Nihče se ne ozira na to, kar delamo. Nihče ne bo cenzuriral naših skladb, nihče nima dovolj pameti, da bi jih sploh opazil. Zgodil se je popoln absurd. Ko so zaprli B 92, ga je prevzel JUL, leva komunistična partija, ki je zasegla vso naklado albuma Jarbolov. Ta album je povsem proti njim, posredno in neposredno, oni pa ga zdaj prodajajo. Mislim, to je popoln absurd! Če pa gledam proteste, ki se sedaj odvijajo po Srbiji in na katerih se zbere tistih petdeset ljudi vsak večer in so videti tako bedno, se mi zdi, da sploh ne obstaja več neka energija, ki bi lahko kaj spremenila pri nas. Karkoli ljudem sporočiš, karkoli jim postrežeš, vse sprejmejo z rezervo.

V: Gre za to, da ni razlike med režimom in opozicijo, da ni razlike med slabimi in dobrimi. Povsem mi je jasno, da so vsi slabi.

N: Prav zato gradimo lastno pot!

V umetniški obliki ali uporabljate kakšno drugo besedo za to?

V: Kot človek!

N: Zase mislimo, da nismo umetniki! Pri nas nič ne funkcionira. Ljudje, ki so zadolženi za vse, karkoli, so partijski ljudje. Ko pridejo do neke pozicije, naredijo vse, da prevzamejo funkcije drugih, tistih pod njimi.

V: Gaziti vse pred sabo je osnovni princip.

N: Ne moreš se boriti proti temu. Tvojo navezo na umetnost lahko razumem samo kot zvijačo kulturne revolucije, ki bi trajala, dokler ne bi pomrli. To je prevelika obremenitev in povrh še brezmiselna. Večji kriminalec si, boljše ti je. Največ, kar lahko narediš tam, je, da spremeniš samega sebe.

BIGor