Toru Takemitsu

Evropski mistik z Vzhoda

Ne eno ne drugo, bi lahko dejali. Kajti Toru Takemitsu predstavlja vez med tradicionalno japonsko in sodobno evropsko klasično glasbo. S poznavanjem sodobnih glasbenih trendov, filozofskim odnosom do sveta in globokim humanizmom se je v glasbenem svetu uveljavil kot nekakšen mistični misijonar vzhodnjaške kulture, ki jo je zlasti Evropi in svetu posredoval v glasbeni govorici.

Rojen v Tokiu leta 1930, se je mladi Takemitsu spoznaval s tradicionalnim japonskim glasbenim izročilom s pomočjo Yasuji Kiyose, večinoma pa se je z glasbo kot samouk spoznaval kar sam. Že zgodaj je pokazal zanimanje tudi za druge sodobne umetnosti in pri dvajsetih letih je skupaj z drugimi skladatelji, slikarji, pesniki in igralci organiziral Jikken Kobo - eksperimentalni atelje, pri katerem je sodeloval v multimedijskih predstavah. Skupina se je hitro uveljavila in je postala znana zlasti po avantgardni drži. V tem obdobju so nastala dela kot Relief statique in Vocalisma 1, obenem pa se je mladi Takemitsu spoznaval z zahodnoevropskimi skladatelji. Če se je sam usmeril v evropsko dogajanje, pa so njegovi vzorniki, zlasti Debussy, Webern in Messiaen, iskali navdih na vzhodu. Debussyja je nemalo očarala balijska glasba, s katero se je spoznal med Svetovno razstavo leta 1889 v Parizu. Olivier Messiaen pa je v skladbah Sept Haikai aludiral neposredno na japonsko glasbeno izročilo. Kasneje sta melodiko japonskih glasbil uporabila tudi Pierre Boulez in Jannis Xenakis. Pozornosti mladega skladatelja pa niso zbujali le uveljavljeni posamezniki, marveč so ga zanimala zlasti nova gibanja in dognanja v evropskih glasbenih smereh.

Glasbene inovacije mladega Takemitsuja so bile v začetku zelo negativno sprejete, vendar je kljub temu nadaljeval pot in se vedno bolj poglabljal v sodobne tehnike skladanja, nastale v evropskih glasbenih tokovih. Medtem ko je večina japonskih skladateljev iskala pot s spoznavanjem teh tokov, je bila njegova pot drugačna, saj se je glasbe učil predvsem kot samouk in je torej črpal iz ustvarjalnega izročila japonske glasbe, obenem pa je študiral evropske glasbene tokove. O tem priča tudi njegov osebni slog. Avantgardnost Takemitsujeve glasbe se kaže tudi v rabi magnetnega traku za glasbene lepljenke tako, kot so ga uporabljali avtorji musique concrete, ki je bila na Japonskem popolnoma neznana. V tem slogu so napisana dela Water music in Quiet Design. Odprtost do drugih umetnostnih zvrsti ter izkušnje z multimedijskimi projekti so ga vodile med drugim tudi v svet filma, kjer je postal eden najvidnejših avtorjev japonske filmske glasbe; omeniti je treba zlasti njegovo sodelovanje z režiserjem Akiro Kurosawo.

Njegovo prvo orkestralno delo Requiem, napisano leta 1957, ga je proslavilo po vsem svetu. Po naključju ga je odkril Igor Stravinski med potovanjem po Japonski in bil popolnoma očaran nad silovitostjo dela. Elegično in meditativno delo izraža skladateljev talent za subtilne barvite odtenke zvoka in kompozicijsko teksturo, ki sta postala značilna za njegov stil. Tudi v poznih letih se je tega obdobja spominjal z nasmehom, saj je o sebi rad dejal, da vse od začetka ni bil sposoben napisati stavka v allegru. Z Requiemom se je Takemitsu uveljavil v svetu kot skladatelj neodvisnega duha in predhodnik soočenja vzhodnjaškega in zahodnjaškega v glasbi, ki ju je sam uspešno združeval.

V sedemdesetih letih so se v njegovi glasbi ustalile bistvene sestavine stila: sodoben evropski način skladanja, japonska glasbena tradicija, zavezanost naravi in naklonjenost tišini v glasbenih delih. Pomembno mesto sta zavzeli glasbili biwa in shakuhachi, za kateri je ob 125-letnici New York Philarmonic Foundation napisal delo November steps (1967). Za glasbilo shakuhachi, ki ga je uporabil tudi v skladbi Eclipse, je Takemitsu dejal, da "mikrokozmos enega samega tona lahko izrazi makrokozmos celotnega sveta".

Narava, njegov véliki vzornik in ideal, ostaja nenehno prisotna v Takemitsujevi glasbi. Izhodišče tej intimni navezanosti bi lahko iskali v japonski religiji. Takemitsu je o glasbi dejal, da se prične z aktivnim poslušanjem enega samega tona, sam pa ustvarja "reko zvokov", v kateri sledi naravi. Pri tem je vedno poudaril, da narava ni nekaj zunanjega, marveč sobiva v nas samih. V tradicionalni japonski umetnosti pomeni spojitev spontanosti lastnega jaza s transcendentalno spontanostjo narave v posamezniku, ki do popolnosti obvlada neko ustvarjalno tehniko, ideal, h kateremu je težil tudi on sam. O ustvarjanju je dejal: "Oblika skladbe je neposreden in naraven rezultat tega, kar mi posredujejo in narekujejo zvoki sami in česar nič ne predestinira v začetku. Ne poskušam se izražati z zvoki, marveč preprosto reagiram nanje in tako delo nastaja spontano." Tako je v skladbi Arc I za orkester glasbeno predstavil filozofijo in estetiko tradicionalnega japonskega vrta. Povezavo med glasbo in naravo je prikazal tudi v seriji orkestralnih del kot Flocks descents into the pentagonal garden (1977), Far calls, Coming far! in Gemeaux.

Instrumentalna glasba iz začetnega Takemitsujevega obdobja je zaznamovana z bogatimi disonancami, v katerih se kažejo sodobni evropski vplivi. Začetna opresivna silovitost se izraža tudi v poznejših delih, kjer ton kljub vsemu postane bolj rafiniran in mehkejši, z več premori in trenutki glasbene "tišine", tako značilne za njegov osebni stil; razlagal jo je z besedami: "Rad bi dobil tako intenziven ton, kot je tišina. Oživiti praznino tišine pomeni oživiti neskončnost zvoka." V tradicionalni japonski glasbi pomeni "ma" trenutek tišine med dvema notama, vendar v popolnoma drugačnem pomenu kot v zahodni glasbi. Pomen tišine v japonski kulturi se kaže zlasti v teatru Nô, kjer je premor med dvema kretnjama pomembnejši od kretnje in povečuje dramatičnost trenutka, saj mu daje primerno napetost. Ta princip je Takemitsu uporabil v glasbeni trilogiji Ring (1961), Sacrifice (1962) in Valeria (1965-69), z reduciranimi glasbenimi oblikami in z izborom glasbil ter tudi z rabo različnih aleatornih tehnik in uvedbo zvokov z nedefinirano ali spreminjajočo se višino. Delo je vsekakor sakralnega značaja, četudi ni posvečeno nobeni religiji, marveč univerzalnemu bogu; to je razvidno zlasti v delu Sacrifice. V njem je želel "tišino, globoko tišino", v katero je hotel vdahniti več življenja kot v note - nosilce glasbenega sporočila.

Med drugim je o tišini dejal tudi: "Pogosto slišim glasbo v trenutku tišine. Ne odlikujem se ravno v tem, da bi prizore "gostobesedno" krasil z glasbo. V filmu jo uporabim le tam, kjer je potrebna kot samostojen element, saj je v njem sicer vseskozi obstoječa. Mislim, da je glasbo pomembnejše reducirati, kot pa jo bogatiti, saj jo s tem lahko ubijemo, ji odvzamemo danost, ki jo veže na naravo. Kot sicer v njegovih delih je tudi za njegovo filmsko glasbo značilna asketska, a ekspresivna podoba, ki s pogosto minimalistično vsebino ustvarja dramatično napetost.

O skladanju je Takemitsu menil: "Mislim, da sem z leti napredoval v kompozicijski tehniki, a to nima nič skupnega s skladanjem samim. Moj notranji jaz preprosto sprejema številne vplive, ki nastajajo s spreminjanjem sveta; vpliv raznih tehnik pisanja je zanemarljiv v primerjavi s tem, kar lahko dobim neposredno iz okolice."

Kot združevalec japonske in evropske glasbene kulture je bil Takemitsu pogosto v zadregi, ko so od njega želeli opredelitev za posamično obeh kultur. Menil je, da vsak posameznik glasbo okolja razume morda res drugače kot tuj človek, vendar pa lahko gane in obogati oba. Razlike med ljudmi je videl kot naravne in jih je želel premostiti s pozitivnimi nameni. Zase je dejal, da piše glasbo kot pričevanje ljubezni, ki jo čuti do človeškega obstoja kot dela narave, ne glede na narodnost ali državo. Prizadeval si je, da bi umetniško dozoreval v obojem: kot pripadnik Japonske ter njenega izročila iz spoštovanja do japonske tradicije in obenem kot zahodnjak iz spoštovanja do inovacije. V sebi je želel združevati oba pola v njuni legitimni obliki, ju konstruktivno izpostaviti enega proti drugemu, ta dualizem ustvarjalno izkoristiti.

V dolgi ustvarjalni karieri je Toru Takemitsu prejel številna priznanja, med njimi tudi prestižno Glenn Gould Price, za katero je bil nominiran malo pred smrtjo 20. februarja 1996. Tedaj je svet izgubil izjemno ustvarjalno osebnost, Japonska pa Prometeja sodobne klasične glasbe.

Marina Žlender