Zen Guerrilla

Razbarvana glasba

Umazane boogie woogie kitare! Drveči bobnarski trdi ritmi! Vpijoče zavijajoč soul glas! Zabluzirane basovske linije! Ne hard rock ne punk rock! Masten in lepljiv rockovski tok nepretencioznega postavljaštva s podtalnim, gverilsko vztrajnim provociranjem je odmev nekalifornijskih Zen Guerrilla iz San Francisca, ki jih prav malo briga barva kože, še manj pa izvor. Prihodnost je odvisna od pankrtov!

Ko sem izbrskal vašo prvo ploščo za Alternative Tentacles, na njej ni bilo nobenih podatkov. Zato sem si rekel, da bom pobrskal po internetu. Tudi tam ni bilo nič. Ko ste letos izdali album pri založbi Sub Pop, sem si mislil, da bom kaj našel o vas, da vas bo Sub Pop povezal na spletno stran, pa vas še vedno ni bilo nikjer najti. Nato sem pomislil, da ste res prava gverila!

Carl, basist (C): Tudi v Eindhovnu so nas rotili, da naj že vendar damo kaj na internet, češ da nič ne vedo o bendu.

Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Marcus, pevec (M): Igral sem že zelo zgodaj, resno pa sem se začel ukvarjati z glasbo pri 18.

Kdaj ste začeli z Zen Guerrilla?

M: Leta 1991.

Torej plošča, ki je izšla pri Alternative Tentacles, ni vaša prva plošča?

M: Ne, kje pa. Naša zgodovina je obsežna.

Saj sem že priznal, da je malo reči o vas, ki so mi znane.

M: Naše sodelovanje z Biafro se je začelo v pismih, dopisovala sva si, ker smo potrebovali nekaj nasvetov, ko smo ustanavljali založbo. No, pri založbi Insect smo najprej izdali dva singla, v letih 1991 in 1992 smo izdali dva albuma, leta 1993 še nekaj singlov, 2 EP-ja in vse skupaj zbrali na nekaj kompilacijah. Ko smo se preselili v San Francisco in smo se spoprijateljili z Biafro, se je ponudil, da nam ponovno izda vse EP-je, ki smo jih že objavili. S tem smo se uradno “pojavili” na sceni. Do takrat smo glasbo prodajali izključno na koncertih in prek naročil po pošti, še preden je tako posloval internet. Takrat si za naročilo potreboval znamko, pismo in denar ali ček v njem.

C: Imamo poštni predal in pošta, ki prihaja, je prav zanimiva.

In še vedno se raje naslajate nad takimi pismi, kot da bi se lotili izdelave spletne strani?

M: Mnogi nas sprašujejo, zakaj je tako. Saj ne, da bi se želeli internetu za vsako ceno izogniti, le časa nimam, da bi se ukvarjal še s tem. Priznam tudi, da mi je veliko bolj pri srcu sprehod do pošte in prebiranje pisma, ki ga je lastnoročno napisal 13-letni otrok, ki si je zaželel naše plošče. Nekaj vznemirljivega je v tem. Ne pravim, da internet nima tega, a še vedno sem bolj za to, da sedeš za mizo, vzameš v roke papir, kaj napišeš, vtakneš v kuverto žepnino in jo pošlješ. Bolj prizadevno je kot sedeti za računalnikom in tipkati.

Neki smisel internet vendar ima.

M: Res je, tudi internet zna biti čisto v redu, če je spletna stran spodobno urejena. Zavedam se prednosti, ki jih prinaša, predvsem informiranost in dostop do informacij se mi zdita v redu. Interakcija med ljudmi pa se mi zdi sterilna. Gre za nekaj povsem drugega, kot če ti mulc v kuverti pošlje predstavitveni material in kaseto benda, in to pospremi s pismom o tem, koliko mu pomeniš. To je zame nekaj posebnega in resno bi pogrešal take reči. Še vedno namreč dobivamo pisma. Pa še nekaj je. Ko sem bil še mali, nisem imel pojma, kako so videti Black Sabbath ali Led Zeppelin, dokler nisem šel do ploščarne, si za težko prisluženih 5 dolarjev kupil ploščo ali revijo, v kateri je bila slučajno kaka slika. Zdaj je tako, da lahko na deževen dan ...

Vse življenje lahko preživiš pred računalnikom. Gledaš koncerte, poslušaš glasbo, bereš ...

M: Nevarnost, ki jo prinaša internet, je popolna sterilizacija kulture. Ker resno verjamem v zarote, sem prepričan, da z internetom mularijo pripravljajo na vesoljske postaje in sterilizirana okolja, v katerih bo kulturna izmenjava potekala prek satelita do najbližje orbitalne postaje. Na Marsu ne bo prav nobenih rockovskih koncertov ...

Ostaniva raje na Zemlji. V San Francisco ste se preselili iz Philadelphije?

M: Prihajamo s samega roba države Delaware. Spoznali smo se na univerzi in se vozili na koncerte v Philadelphijo, ki je bila oddaljena vsega 35-40 minut vožnje; končno se nas je nekaj tja tudi preselilo. Od tam smo šli v San Francisco.

Zakaj ste se preselili?

M: Po pravici povedano samo zaradi vremena. Na vzhodni obali, predvsem tam, kjer smo odraščali - no, Karl je odrasel v Rochestru, v državi New York -, smo živeli v skrajnih vremenskih razmerah, ki so bile posledica močvirskih območij. Polno je bilo komarjev, obsojeni smo bili na neznosno vlago in hud mraz. Čeprav so lahko take skrajne razmere tudi element pospeševanja ustvarjanja, je bila naša produktivnost manjša, zato smo rekli, da gremo spremenit okolje, v katerem živimo. Gre torej bolj za osebno reč, je pa res, da smo tudi kot bend hoteli poskusiti v drugem mestu, ugotoviti, kako se bodo reči razvijale naprej od tam.

Da niste iz Kalifornije, se sliši tudi iz vaše muzike. Kalifornija je simbol za surf, sonce, melodični hard core, vaša glasba pa ni tako sladka kot kalifornijska.

M: No, ja. Nekaj resnice je v tem, vendar si imel v Kaliforniji poleg benda Beach Boys prav tako Fleetwood Mac ali pa Dead Kennedys, ki definitivno nista sončna benda.

Bi povedal kaj več o tem, kako ste se spoznali z Jellom Biafro?

M: Prek pisem. Sem grafični oblikovalec, in ko sem bil še na kolidžu, sem mnogim znanim ljudem s scene pošiljal zelo abstraktne posterje, naslova pa jim nisem priložil, tako da niso vedeli, od koga so zadevo dobili. Potem sem se, bilo je v času, ko sem delal za neko manjšo založbo, lotil pošiljanja faksov s podobnimi motivi; ti faksi so zablokirali stroje tudi po 30 minut. Takrat so mi začeli odgovarjati z vprašanji, kdo sploh sem. Odgovoril sem Biafri, in to je bil najin prvi stik. Povedal sem mu, da ustanavljam založbo Insect in ga prosil za nasvete o distribuciji in tako naprej. Posredoval mi je veliko uporabnih informacij. Tako se je začelo. Potem smo šli prvič na turnejo po zahodni ameriški obali - igrali smo s Francozi Les Thugs - in se tudi prvič ustavili v San Franciscu. Na koncert je prišlo veliko ljudi z založbe Altenative Tentacles. Ko smo bili naslednjič v San Franciscu, smo igrali z Zeni Geva in Jello nam je na oder pomagal nositi opremo.

C: Takrat se je zgodilo nekaj smešnega. Rich, naš kitarist, je imel zvit gleženj, Jello mu je priskočil na pomoč.

M: Njegov pogled se je ustavil na majhni, zdelo se je tudi precej lahki torbi. Biafra jo je pograbil. A videz ga je pošteno nategnil, v tej majhni in na videz lahki torbici je bil zvočnik Sun, ki tehta celih 50 kil. No, takrat smo se spoprijateljili. Ne samo, da smo pri njem izdajali, Jello nam je bil neke vrste roadie, bil je z nami v snemalnem studiu, nekatere med nami je celo zaposlil - popravljali smo njegovo hišo -, naš bobnar Andy mu je pomagal v red spraviti zbirko plošč. Zelo nam je pomagal.

Kaj si misliš o ljudeh s scene, kot so Jello Biafra, Tim Kerr, Gary Floyd? O teh pravih punkerjih, ki imajo punk v glavi in niso le produkt punkovske mode.

M: Res je, oni so punkerji v pravem pomenu besede. Na žalost je punk postal modni izraz, ne pa ideologija. Veliko mulcev sploh ne ve, za kaj točno naj bi šlo. Vsi trije so moji junaki: Biafro spoštujem do konca, tudi Tima Kerra in Garyja Floyda. Vsi trije so stari mački, ki so ustvarili sceno, delali so, ko je še sploh ni bilo, začeli so iz nič. Ne verjamem, da bi Zen Guerrilla počeli to, kar počnemo, če jih ne bi bilo, posebej Biafre. On nam je zelo veliko pomagal, vzel nas je v svoje varstvo.

Po moje je bistvena podpora teh ljudi novim bendom. So zelo odprti in jim tudi pomagajo.

M: Seveda, to je odločilno.

Ali je na pohodu kaj mlajših ljudi s temi kvalitetami?

M: Vedno se bo našel tisti odstotek populacije, ki je na sceni zaradi pravih razlogov, ki daje pečat zgodovini neke kulture. Tega se ne da ustaviti, o tem sem popolnoma prepričan. Srečal sem veliko mladih pogumnih ljudi, ki so na sceni zaradi pravih razlogov. Treba pa je vedeti, da se je veliko reči spremenilo. V devetdesetih je beseda punk dobila že omenjeni modni prizvok, velike založbe in drugi pokvarjeni akterji glasbene industrije so vsrkali to kulturo in jo spremenili v nekaj zelo izrabljenega.

Zdi se mi, da je roka industrije v zadnjih letih nekoliko sprostila prijem in zdaj je že boljši čas za nove podvige.

M: Se strinjam. Vsaka akcija sproži nasprotno, enako močno reakcijo. Morda se sliši klišejsko, a tako je usojeno. Vse se vrti v krogu. Nisem strašanski navdušenec nad elektroniko in tehnom, ampak vem, da je v vsem tem glasbeni smisel - z rockovske scene izloča tiste, ki so bili na njej samo zaradi mode. Ko so se stvari začrtale v elektroniki, so mnogi planili proti njim, šli so ustvarjat v ta krog, medtem pa ob strani že nastaja močna in rastoča scena, ki bo prišla na svoj račun. Ta trenutek je ogromno dobrih koreninskih rokenrol bendov, ki igrajo po kleteh in si utirajo pot po tistih nekaj majhnih klubih v ZDA. Veliko klubov se je v zadnjih letih namreč zaprlo.

Bi povedal kaj več o teh bendih?

M: Iz Los Angelesa so Balerines z odlično pevko, ki spominja na Aretho Franklin, igrajo pa punk rock, to je res kul bend, samo vprašanje časa je, da se o njih razve. Potem je tu portlandski bend Fireballs of Freedom, potem Quadrajets z juga, lahko jih naštevam še pa še. Mnogo bendov, ki delajo dobro muziko.

Ko že omenjaš Quadrajets - na internetni strani so objavili Chetovo diplomo, ki govori o gnilosti današnjega kapitalističnega sveta, o nesmiselnosti davkov ...

C: Chet je profesor ekonomije.

Povedati hočem, da je to bend, ki ima izdelana stališča onstran glasbe, zanimata jih tudi politika in ekonomija.

C: Ne bi si upal govoriti o tem v imenu benda, Chet pa je vsekakor globoko v teh rečeh.

M: Po drugi strani pa imaš prav, če misliš s tem na zavest. Chet je vodja Quadrajets, ob tem, da se z glasbo ukvarja iz tistih pravih razlogov, se tudi zaveda okolja, vlade in države, v kateri živi. Njegov način nagovarjanja publike ima smisel, svoja razmišljanja jim razgalja.

Nekako sem povezal delovanje Suna Raja kot levičarsko usmerjenega človeka, ki je veliko govoril o svobodi, Tima Kerra, ki nadaljuje z idejo Young Lions Conspiracy, ter Quadrajets in njihovo zgodbo. Za bende, ki so močno prisotni po medijih, tudi rockerji, pa ne bi mogel reči, da imajo izoblikovana stališča.

M: To so pasti šov biznisa. Kritični del se hitro ekstrahira iz glasbenikov, saj jim je na poti k uspehu samo v napoto. Višje ko si na lestvici glasbene industrije, manj lahko govoriš in misliš o tem, kako nesmiselno je, na primer, pobiranje davkov. Vsi vemo, da so velike založbe, vsaj v ZDA je tako, zatočišče za pranje denarja velikih svetovnih korporacij. Med tem umazanim početjem pa tako, malo za zraven, programirajo mladce, da se pehajo za zlatim jabolkom, do katerega ne bodo nikoli prišli. Le nekateri bodo skočili dovolj visoko, drugi pa bodo plačali ceno tudi za njih. Če se ukvarjaš z glasbo, moraš res imeti razčiščene pojme, zakaj to delaš. Mulci se ujamejo v pasti slave, ki jih delno narekujeta tudi naivnost in mladost, ko bi morali iti desno, zavijejo na levo.

Vašo zadnjo ploščo je produciral človek, ki je v času grungea v glasbeni industriji kotiral zelo visoko - Jack Endino.

M: To obdobje so tako poimenovali novinarji. Če bi vprašal Jacka, bi rekel, da je šlo za čisti rokenrol.

Seveda, zdaj to besedo uporabljamo zato, da se lažje razumemo. Zdi se mi, da se Endino od leta 1994 ni več pojavljal na sceni, zdaj pa je zadnji dve leti spet precej dejaven.

M: V bistvu je ves čas delal, a se o njem v obdobju, ki ga omenjaš, ni veliko pisalo. Veliko bolj je bil izpostavljen med “grungem”, vendar je tudi kasneje sodeloval pri mnogih projektih, delal je samo z ljudmi, s katerimi si je sodelovanja želel. Zdaj spet dela predvsem z rokenrol bendi. Makers, Quadrajets, Hellacopters, vsak bend, ki bo prišel v Seattle in se Jack zanj zanima, ima veliko možnosti, da se z njim sreča v studiu.

O njem vas sprašujem tudi zato, ker se mi zdi, da je močno vplival na zvok vaše zadnje plošče. Plošči z Alternative Tentacles zvenita v primerjavi z novo hitro, produkcija na njiju je OK, ampak ko sem dobil tole ploščo, me je odneslo. Ste ga za producenta izbrali namenoma?

M: Ne. V bistvu je bilo čisto naključje. Bil je na našem koncertu, videl nas je v pravi luči, po nastopu je prišel k nam in nam preprosto rekel, da bi zelo rad sodeloval z nami. Takrat smo se prvič srečali - nismo se torej metali za tem visoko cenjenim producentom, da bi nam pripravil teren z vročo ploščo. Preden smo začeli snemati, sva se z Jackom precej družila, takrat sem mu tudi zaupal naše želje.

C: Potem ko nas je videl igrati v živo, mu očitno ni bilo težko ujeti našega zvoka tudi na trak. Mislim, da zato, ker je razumel energijo, ki nastaja med igranjem. V studiu smo se tudi obnašali tako, kot da igramo v živo.

M: Nobenih zvijač nismo uporabili in za snemanje smo porabili več časa kot za produkcijo. Med snemanjem albuma smo posneli 27 komadov, miksali smo jih 15. Veliko časa smo samo igrali, iskali smo nove melodije in dodelovali komade, ki smo jih nastavili že v San Franciscu. Naslednji teden smo uporabno gradivo še miksali. Ta del posla ni bil težek, saj je bilo tisto težje delo že opravljeno.

Nekoliko ste spremenili slog, malce počasnejši ste.

M: No, ne vem. Ne bi rekel. Vsekakor smo hoteli, da je na albumu bolj ujet osnovni občutek. Med omenjenimi 27 komadi so tudi taki, ki prašijo in so podobni komadom iz zgodnjega obdobja. Vendar pa je prav to čar ukvarjanja z umetnostjo, stvari se spreminjajo, ti pa tega niti ne opaziš.

Čigava zamisel je bila, da v promocijskem materialu kličete k pozabi na The Jon Spencer Blues Explosion, Delta 72, Make Up, češ, tu so Zen Guerrilla?

M: Nikoli nisem bral tega promocijskega materiala, glede na to, kaj piše, je tako bolje.

Tega si ne bi smeli dovoliti, zgodovine se ne da izbrisati.

M: Res sem presenečen nad takim pisanjem, a ne morem nič, ker si je to očitno izmislila založba.

V Evropi ste podpisali z Epitaph. V zadnjih letih je ta založba sklenila kar nekaj zanimivih poslov, Man Or Astroman? izdajajo za njih, skrbijo za celoten katalog Fat Possum, Tom Waits ...

M: Russel nas je videl igrati v Teksasu in nam je ponudil izdajo plošče; seveda smo zagrabili priložnost.

Mislim, da dobro obračajo denar. Medtem ko se mularija lepi na melodični hardkorovski del kataloga, oni vlagajo v širitev ponudbe.

M: Ne bi poniževal teh bendov, tudi oni igrajo s srcem, je pa res, da založba skrbi za raznovrstno ponudbo. Verjetno res zaslužijo precej denarja s hardcorovskim punk rockom in denar vlagajo v bolj eklektične skupine. To, da so se odločili izdajati Toma Waitsa, pa se mi zdi naravnost fenomenalno.

Vprašal bi vaju nekaj, o čemer mi je dal misliti komad Ghetto City Version. V tem komadu imate znan hard rock rif, ki je odigran v črnem, funky stilu. Moje vprašanje je, kako vam uspeva tako uspešno mešati belo in črno glasbo? V devetdesetih se je na sploh povečala težnja po mešanju, tudi belega in črnega.

M: Moja družina je rasno mešana. Mama je belka, oče črnec. Odraščal sem v hiši, kjer je mama navijala Beatlese in Kinkse, oče pa je poslušal Jamesa Browna, Wilsona Picketta. Že od tistega časa sta se me ta dva glasbena stila prijela. To se je seveda dogajalo na nezavedni ravni, nisem razmišljal o tem, da je moj oče črnec, mati pa belka, zame sta bila le oče in mati. In tako lahko rečeva, da je moja naloga, da razbarvam glasbo. Mislim namreč, da glasba nima veliko opraviti z barvo kože. Veliko dobre funky glasbe so, na primer, naredili belci ...

Velikokrat se govori, da je rokenrol prišel iz bluesa, pri tem pa se pozablja na country, ki je tudi del rokenrola.

M: Se strinjam. Ne vem, ali poznaš staro zgodbo o Elvisu Presleyju, o tem, kako so ga, še mlečnozobega, odpeljali v Apollo in ga skrili v zaodrje, da je opazoval črne glasbenike, kako igrajo. Tam je pobral vse gibe, ukradel slog in vplive. To je vsa lepota umetnosti: fuzija različnih kultur. To je to, to je kreativni rokenrol - pankrt. Nima ne matere ne očeta. To počnemo tudi mi.

BIGor

Diskografija:

Invisible “Liftee” Pad/Gap-Tooth Clown (Alternative Tentacles/Insect, 1997)

Positronic Raygun (Alternative Tentacles, 1998)

Trance States In Tongues (Sub Pop/Epitaph Europe, 1999)